Pod navidezno harmonijo je zavrelo, skrajna desnica praznuje

Švedsko čaka naporno sestavljanje vlade, stranke, ki so bile doslej navajene, da držijo niti v rokah, pa temeljit razmislek o tem, kaj je šlo narobe, sicer se števec glasov skrajne desnice naslednjič ne bo ustavil "le" pri 17,6 odstotka.

Glavni razlog na odmik liberalne švedske družbe v smeri skrajne desnice ne gre iskati v dogajanju zadnjih tednov, ko je tam potekala volilna kampanja, ampak v letih pred volitvami. "Pred štirimi leti so bili edini, ki so v kampanji govorili o migracijah, Švedski demokrati. Vsi ostali smo to temo pustili pri miru. Ampak bi morali o tem govoriti," z razdaljo na obdobje zadnjih štirih let na Švedskem gleda 33-letni zmerni švedski politik Amir Adan, s katerim se je pogovarjal britanski novinar Robert Hardman.

Ampak švedska vladajoča politika se je "tihega dogovora" o tem, da se o migracijah ne govori - vsaj kritično ne - držala, vse dokler niso stvari šle tako daleč, da je bil pogovor neizbežen. Proti koncu mandata so celo zaostrili pogoje priseljevanja. A do takrat je v očeh številnih Švedov že izgubila kredibilnost za tovrstno debato, na prizorišče pa so stopili skrajno desni Švedski demokrati, ki slikajo mračno sliko švedske prihodnosti.

Samo leta 2015 je na Švedsko prišlo okoli 160.000 beguncev in migrantov. Država politike odprtih vrat "ni oglaševala" kot Nemčija, je pa prišleke sprejela. Navzven je vse delovalo precej harmonično, navznoter je vrelo.

Vse od leta 1930 je bilo razmerje med dvema švedskima poitičnima blokoma relativno stabilno - pri čemer je leva sredina rahlo prednjačila pred desno. Švedski demokrati so bili nekje "pod radarjem". Stranka, ustanovljena leta 1988, ima korenine v ksenofobiji, poveličevanju bele rase, kar nekaj njenih podpornikov je podpiralo tudi nacistične ideje. V eni najbolj tolerantnih in progresivnih družb na planetu je stranka na prvih volitvah tako dobila 0,02 odstotka glasov. Do volitev leta 2014 se je podpora dvignila že na okoli 13 odstotkov, od tam pa je le še naraščala.

Debata o migracijah za švedsko družbo sprva ni bila problem. Prvi migranti so bili iz drugih evropskih držav, številčni pritok je bil relativno majhen. Debata o stroških migracij, o integraciji, kriminalu, vzporednih družbah, pritisku na socialne transferje in podobnem, se je odvijala javno. Na koncu osemdesetih je socialdemokratska vlada omejila migracije.

Potem pa so se začele stvari spreminjati. Kritike migracij so začeli povezovati z rasizmom in nasiljem, ko sta se na eni in drugi strani "debate" srečala sprejemljiva odprtost in multi-kulturalizem ter nesprejemljiva sovraštvo in rasizem, je bilo debate v resnici konec. Javna debata o tem, da so v migranstskih skupnostih težave z integracijo, vzporednimi družbami, sprejemnajem švedskih kulturnih in družbenih norm, nasiljem in kriminalom - četudi je bilo to izkazano v policijskih statistikah, je postala bogokletna, s tem pa je tudi odpiranje vprašanj o migracijah za sredinske stranke postalo tema, ki se je "ne dotikamo", saj bi bil vsak odklon od "sprejemljivega tona debate" viden kot rasističen, kar je na koncu pripeljalo do tega, da je vse, kar ni bilo politika odprtih mej, postalo nesprejemljivo. 

Soočeni z zidom in nerazumevanjem so se volivci, ki niso enoznačno delili pogledov in vrednot vladajoče politike, začeli umikati v smeri strank, ki so o tem govorile, pa četudi na nestrpen in tudi zdravorazumsko nesprejemljiv način.

In večje kot so bile težave, več je bilo podpornikov. Švedska se je v zadnjih letih soočala z rastjo kriminala zaradi organiziranih kriminalnih združb, posilstev, požigov, napadov na policiste, reševalce in gasilce. Oziroma - ekstremne stranke so izkoristile dejstvo, da si vladajoča politika o tem ni drznila govoriti in posledično iskati rešitev. Namesto tega je Švedska, ko so se poročila o nasilju začela širiti prek meja, skušala stvari omiliti s PR kampanjo.

Marca je švedski premier med obiskom ZDA sicer priznal, da imajo težave z nasiljem kriminalnih združb, a zanikal, da obstajajo območja, kamor nihče več ne upa - vsaj ne brez policijskega spremstva. Ministrica za delo Ylva Johansson je po poročanju Politica za BBC dejala, da se je število posilstev in spolnega nadlegovanja zmanjšalo, kasneje pa je priznala, da to ne drži. V prispevku za Washington Post je nekdanji premier Carl Bildt zapisal, da je švedska migracijska politika zgodba o uspehu. Ljudi pa je razjezila nekakšna neuradna definicija, da nasilje ni "islamski ekstremizem", če kakšna islamistična skupina dokazano ne stoji za napadom.

Naj je šlo za napake, namerne laži ali zgolj strategijo, katere sicer dober namen je bil, da se ne podžiga sovraštva - rezultat so bili tektonski premiki, ki so se dogajali pod družbenim površjem, medtem ko je na ulicah gorelo na desetine avtomobilov, za kar naj bi bile odgovorne skupine mladih moških, ki naj bi se o tem po poročanju USA Today dogovarjali na družbenih omrežjih. Reakcija premierja pa je bila: "Se soočamo s težavo, smo zvišali kazni za vandalizem."

Na že tako razgreto ozračje so s sovražno, celo vulgarno in hujskaško govorico, začeli ogenj prilivati skrajni Švedski demokrati, ki so, medtem ko naj bi bile teme tokratne volilne kampanje zdravstvo, ekonomija in skrb za starejše, za vse mogoče težave okrivili migrante. Uspelo jim je celo razpihati debato o otroških nevestah, kjer naj bi država storila premalo, da mlade iz migrantskih družin izobrazi o pravicah otrok, spolni enakosti, družinski politiki in odgovornostih staršev v sodobni, svobodni švedski družbi. Kar so lahko storili, ker jim je ozračje v prostoru za to dalo možnost. In ker so tudi nekateri nezadovoljni glasovi iz sredinskih strank opozorili, da je šla politična korektnost predaleč: "Medtem ko krčevito ščitimo pravice otrok in promoviramo družbo, kjer je otrok v središču, mirno gledamo, kako se otroke s tujim etničnim poreklom poroča s starimi moškimi," je za Politico dejala Juno Blom iz liberalne stranke. 

Škoda v državi, ki je veljala za svetilnik sožitja, je narejena. Glavna težava je, da vse več Švedov ne verjame, da je sredinska vladajoča politika zmožna nasloviti vprašanja, o katerih leta ni govorila. In če tako levi kot desni švedski sredinski blok ne bo uspel umiriti ozračna nezaupanja, se bodo težave v družbi le še poglobile.