Temna noč naj bi vzela 17 življenj, zdravniki si svetijo s svečami

Samooklicani venezuelski predsednik Guaido je včeraj dejal, da je brez elektrike še vedno 16 zveznih držav, v šestih pa je oskrba le občasna. Ocenil je tudi, da so izpadi elektrike v zadnjih dneh zasebni sektor stali okoli 400 milijonov dolarjev.

"Venezuela se je sesula. Tudi v najboljših bolnišnicah ne delajo več. Ljudje so brez goriva in osnovnih dobrin," je Guaido dejal za CNN in dodal, da je za 17 mrtvih ljudi, kolikor jih je po njegovem umrlo v času izpada elektrike, kriva oblast, ki "jih je umorila".

Voditelj Nicolas Maduro je medtem za izpad elektrike seveda obtožil ZDA, na sobotnem shodu je svojim podpornikom dejal, da je bilo električno omrežje sabotirano, kriv pa naj bi bil kibernetski napad.

Guaido pravi, da so takšne obtožbe smešne in da želi Maduro s takšnimi izjavami prikriti nesposobnost svojega režima, ki je kriv, da so elektrarne in napeljava po državi v obupnem stanju. Dodal je še, da venezuelskega električnega omrežja na kolena ne more spraviti kibernetski napad, ker je sistem analogen: "Smo sredi katastrofe, ki pa ni posledica orkana ali cunamija, ampak nesposobnosti in korupcije."

Guaido sicer namerava v parlamentu zahtevati razglasitev izrednih razmer, venezuelsko vojsko pa je znova pozval, naj ustavi diktatorja. Dejal je še, da potekajo pogajanja z Nemčijo, Japonsko, Brazilijo in Kolumbijo, za pomoč in podporo obubožani državi. Prepričan je tudi, da bi lahko država prišla do okoli 1,5 milijarde dolarjev mednarodne pomoči, vendar podrobnosti ni razkril.

Ker se razmere še zaostrujejo, naj bi, kot poroča El Tiempo, iz Venezuele letos pobegnilo še šest milijonov ljudi.

Kaj je šlo narobe?

Venezuela je v recesiji že peto leto. Država je odvisna od cen nafte, črno zlato skrbi za 96 odstotkov prihodkov države, a kaj ko je njena proizvodnja na 30-letnem dnu. Lani so dnevno načrpali okoli 1,4 milijona 159-litrskih sodov na dan, še pred desetimi leti so jih 3,2 milijona sodov dnevno. Velik del težave sta zastarela tehnologija in korupcija.

Oblast se je zatekla k različnim "protikriznim ukrepom", med katerimi je bila tudi vezava vrednosti valute na kriptovaluto petro, potem ko so zabeležili milijonodstotno inflacijo.

Medtem ko analitiki ocenjujejo, da se težave skrivajo v korupciji, nepotizmu in slabem gospodarskem programu, Maduro trdi, da so "imperialisti" krivi, da je njegova država na kolenih.

A medtem ko se Maduro ukvarja s širjenjem klasičnih teorij zarote o zlobnem zahodu in nasprotnikih ideologije, se venezuelska ekonomija ni sesula, ampak je zgnila, trdijo domača opozicija in številni analitiki. Venezuela je tri leta zapored uspela osvojiti neslavno zlato medaljo na Bloombergovi lestvici ekonomske bede, ekonomija se je leta 2016 skrčila za 18 odstotkov, brezposelnost se je povzpela na 25 odstotkov, inflacija je bila že takrat 750-odstotna, od takrat pa vse naštete številke le še rastejo - pa ne v pozitivno smer.

A eno so ekonomske številke, še hujša je vsakodnevna realnost Venezuelcev. Vojska kontrolira prehransko verigo, posledica sta podhranjenost in korupcija. Venezuelske bolnišnice so bolj kot bolnišnicam v z nafto bogati državi podobne tistim v sirskem Alepu - brez elektrike, zdravil, higienskih pripomočkov ... Prestolnica Caracas je pri vrhu po številu umorov v svetovnem merilu, trgovina je propadla, zaloge obvladujejo kleptokratski oligarhi, povezani z režimom in varnostnimi silami.

V državi že mesece potekajo protesti, ki jemljejo življenja, ljudje pa težko razumejo, kaj se je zgodilo z njihovo idilično domovino, polno črnega zlata.

Venezuela se sesuva pri temeljih, pot za to pa je tlakoval Madurov predhodnik Hugo Chavez, odločen, da z naftnim denarjem financira svojo priljubljenost in dosmrtno oblast, četudi to dolgoročno pomeni uničenje. Denar je namenil za socialne programe, kar je seveda dobro - razen če denarja v resnici nimaš. Iz države je izgnal investitorje in vse, kar je bilo vrednega, razdelil v upravljanje pohlepnim in skorumpiranim prijateljem. Vse nasprotne glasove je režim onemogočil ali dokončno utišal - nekako v stilu Vladimirja Putina ali turškega predsednika Erdogana. Država se je lotila nacionalizacije, popolnega nadzora nad cenami. Medtem ko je višji z režimom povezan višji sloj doživel razcvet, ceno norosti plačujejo reveži, ki jim oblast ob tem prodaja zgodbe o zarotah.

Zaradi pomanjkanja zdravil naj bi bilo v državi ogroženih več sto tisoč ljudi, okoli 1,3 milijona jih trpi zaradi podhranjenosti. Znova se pojavljajo bolezni, ki so bile odpravljene - ošpice, malarija, tuberkuloza in davica. Ljudje so obupani, vse več mladih rešitev vidi v kriminalu. Ločnico med življenjem in smrtjo tako za Venezuelce vse bolj pomeni - beg iz države.

Nekateri odkrito govorijo o tem, da bi radi umrli. Kar v Venezueli, kjer se prej dokoplješ do orožja kot kruha, niti ni težko. Spet drugi sanjajo o neki drugi državi, kjer bi bilo življenje bolj znosno. Za začetek bi bilo dovolj, da bi svetila luč, iz pipe pa tekla čista voda, pravijo.

Seznam ovir, ki jih ima na poti do normalnega življenja povprečen Venezuelec, je za evropsko razumevanje mnogo predolg. Španska Vanguardia je pred zadnjimi ekonomskimi ukrepi lani poleti izračunala, da bi povprečna družina za normalno življenje potrebovala ne eno, ampak 200 minimalnih venezuelskih plač.

Kilogram pralnega praška stane dve minimalni plači, liter mleka okoli eno minimalno plačo. Najhuje je v teh okoliščinah za otroke, ki so podhranjeni, umazani, predčasno zapustijo šolanje, ker zaradi lakote pogosto niti ne morejo slediti pouku. Ena od venezuelskih humanitarnih organizacij trdi, da je podhranjenih 16 odstotkov otrok v državi, osem od desetih Venezuelcev pa poje manj kot bi, če bi imeli več denarja.

Eksodus prebivalstva, ki je zadel državo, je tudi povzročil krizo, ko gre za število zdravnikov in učiteljev, kar še dodatno niža že tako nizke standarde v državi. V določenih krajih je zaradi pomanjkanja denarja za popravilo dotrajanih vozil obstalo do 75 odstotkov avtobusov, iz cevi teče umazana voda, ker ni denarja za vzdrževanje vodovoda.