Tisti, ki molčijo, ponavadi potrebujejo največ pomoči

Po terorističnih napadih vsakič poslušamo besede politikov, da nas želijo teroristi prestrašiti in da se jim ne smemo pustiti. Da je to napad na demokracijo, naš način življenja, na naš odnos do ljudi, sveta in svobode. Naj se jim ne damo.

A ni vse tako enostavno, kot bi radi prikazali evropski in svetovni politiki. Res se jim ne smemo dati, toda kaj naj storimo? Strah je upravičen.

Tisti, ki so preživeli in tisti, ki so ostali brez svojih ljubljenih, ne bodo nikoli več isti. Ko ti nenadoma iz življenja iztrgajo pomembno osebo, je občutek nemoči ogromen.

Strokovnjaki se strinjajo, da teroristi ustrahujejo družbe s tem, da širijo strah in občutek nemoči. Želijo nas ohromiti, okoli nas oviti svoje lovke razdejanja in nemoči. Nasilne akcije so nenadne, žrtve pa so nemočni civilisti, ki se slučajno znajdejo na napačnem kraju ob napačnem času.

Kar je še huje, je dejstvo, da si napadov ne moremo racionalno razlagati. Zakaj prav jaz? Moja družina? Kaj je te ljudi privedlo do tega, da to storijo? Kako naj se zaščitim? Kako naj se znova napotim do dela, ko vem, da je prav tam počilo? Kako naj grem na letališče, ko ne vem, ali sem kljub vsem varovanju morebitna tarča teroristov? Strokovnjaki opozarjajo, da lahko nezmožnost racionalne razlage dogodkov privede do psiholoških težav – občutki strahu, tesnobe, ranljivosti, nemoči … Lahko se pojavijo napadi panike. Celo najbolj odprte osebe se lahko zalotijo, da s strahom pogledujejo v tujce. Morda začnejo čutiti celo sovraštvo. Strokovnjaki opozarjajo, da se mora v teh primerih družba pravočasno odzvati in te pojave zdraviti, saj to vodi v tisto, kar teroristi želijo – v razkol družbe.

Žrtvam in celotni družbi je treba pomagati, jih okrepiti, jih povezati ter tako narediti močnejše in nepremagljive. Kako? Skupina ameriških psihologov je s pomočjo preživelih žrtev terorističnih napadov skušala odkriti načine, kako pomagati.

Žrtev terorističnega napada je veliko: osebe, ki so preživele teroristični napad; osebe, ki se že borijo s posttravmatsko motnjo in so izredno občutljive; osebe, ki so povezane z žrtvami terorističnega napada – svojci, prijatelji, sodelavci in podobno – ter tudi vsi tisti, ki jih posnetki napada in njegovih posledic močno pretresejo.

Pri vseh se lahko pojavi podoživljanje napada. Žrtve se lahko začnejo bati vsega, ne želijo iz hiše in se izolirajo. Lahko se zapustijo in opustijo svoje vsakodnevne dejavnosti. Lahko se pojavi tudi občutek krivde – "Zakaj sem preživel? Zakaj nisem storil nekaj več? Zakaj se nisem uprl?" Lahko se pojavi neznosen občutek izgube in praznine. Pri nekaterih se pojavi občutek, da svojega življenja nimajo pod nadzorom.

Ameriški psihologi so zato podali nekaj nasvetov, kako se spopasti s travmo po napadu:

Poiščite strokovno pomoč in se poglobite v sebe. Zavedajte se, da so to normalni odzivi na nenormalne dogodke. Če ste bili že v preteklosti tarča napada, se spomnite, kako ste se s tem spoprijeli takrat. Spregovorite o strahu, trudite se, da svoje vsakodnevne obveznosti še naprej opravljate. Razmišljajte pozitivno in se zavedajte, da bo bolje.

Spoznajte, kaj želijo ljudje, ki so izvedli napad, in njihovi podporniki: med ljudi želijo širiti strah in negotovost. Ne obremenjujte se z zadevami, na katere ne morete vplivati, svetujejo ameriški psihologi. Zavedajte se, da te zadeve rešujejo ljudi, ki so za to zadolženi – politiki, policisti, vojska, tajne službe in drugi.

Prav tako je dobro, da omejite spremljanje medijev: informirajte se z osnovno vsebino, izogibajte pa se posnetkom, kjer se vidijo žrtve, na katerih se sliši jok, kričanje … tovrstni videi in fotografije lahko izzovejo močne reakcije in podoživljanje travme. Nekateri popolnoma otrpnejo, podoživljajo dogodek, postanejo odsotni v trenutnem času, doživijo hudo stisko, morda celo napad.

Tisti, ki molčijo, ponavadi potrebujejo največ pomoči

Zdravnik Louis Jehel je po pariških napadih dejal, da so opazili, da prav tisti, ki molčijo in vse zadržujejo v sebi, potrebujejo največ psihološke pomoči. Krizne skupine za psihološko pomoč morajo te posameznike čim prej identificirati in jim ponuditi pomoč.

Nekateri so celo v tako raztresenem stanju, da jih je treba čim prej duševno in psihično pripeljati nazaj "med žive".

Ameriški psihologi so spisali tudi posebne napotke, kako pomagati otrokom, da bi lažje razumeli, kaj se dogaja. Opogumljajte otroke, naj povedo, kaj menijo o dogodku. Če želijo govoriti, naj govorijo. Vprašajte jih, kaj so slišali, videli ali doživeli. Če ste njihov starš, jim povejte, da jih boste varovali in pomagali pri soočenju s strahom.

Medijska poročanja spremljajte skupaj z otrokom in se pogovarjajte. Če ocenite, da otrok še ne more razumeti nekaterih stvari, mu preprečite ogled pretresljivih posnetkov – kričanje, jok, mrtvi ...

A pozor: starši se najprej morajo soočiti s svojimi občutki in jih pri sebi razčistiti, šele nato lahko pomagajo otrokom razumeti njihova lastna doživljanja. Starš, ki je močno prestrašen, jezen ali ne zmore nadzorovati svojih čustev, bo težko pomagal otroku.

Po napadih v francoski prestolnici so strokovnjaki pripravili obširna navodila, kako se z otrokom pogovarjati o terorizmu in kako jim odgovoriti na številna vprašanja, ki jih imajo. Več si lahko preberete v članku: Terorizem in otroci: kako jim odgovoriti na vprašanja, kaj in zakaj.

Ne le civilisti, pomoč potrebujejo tudi tisti, ki pomoč nudijo

Oblasti morajo pomoč organizirati tudi za tiste, ki pomoč nudijo – reševalci, policisti, gasilci, vojaki ...

Tako je na primer v Slovenski vojski (SV) organizirana psihološka podpora znotraj celostne skrbi za pripadnike. Psihološka dejavnost spada med strokovne dejavnosti, ki prispevajo k optimalnemu duševnemu, socialnemu in zdravstvenemu stanju pripadnikov in pripadnic SV, s čimer se ohranja njihova delovna sposobnost. Poslanstvo psihološke dejavnosti je podpora poveljevanju in doseganju ciljev SV za zagotavljanje zmogljivosti in pripravljenosti sil v nacionalnem in mednarodnem vojaškem okolju. Na psihologe se lahko obrnejo pripadniki sami ali prek poveljujočih.

Vzpostavljena je tudi telefonska številka, na kateri je psiholog dosegljiv 24 ur vse dni v tednu, so nam pojasnili v SV. Na to številko lahko pokličejo pripadniki SV in njihovi družinski člani v psihični stiski, če potrebujejo razbremenitev, nekoga, ki jih posluša in jim pomaga iskati rešitve. Psihologi, ki dežurajo na tej telefonski številki, so za to delo tudi ustrezno usposobljeni.