Italijanska La Repubblica obžaluje, da je svečani dogodek skazil neljubi zaplet s spornim italijanskim kandidatom za komisarja Roccom Buttiglionejem, francoski Le Monde opozarja, da je potrebno ustavo še ratificirati, angleški The Daily Telegraph izpostavlja nenaklonjenost, ki do evropske ustave prevladuje med Angleži, poljska Rzeczpospolita evropsko ustavo opisuje kot poskus izgradnje evropske identitete, švicarski Neue Zuercher Zeitung pa svari pred zmedo, ki lahko nastane v primeru zapletov v procesu ratifikacije.
La Repubblica: Začetek in konec. Drama in farsa. Veliko stvari se je v petek pod okriljem strogega in svečanega protokola, ki je vodil podpis nove rimske pogodbe, prepletalo med Kapitolom in Kvirinalom. Evropa je zaključila en ciklus in začela novega, polnega negotovosti. Majhna drama je sodba, ki so jo glede Rocca Buttiglioneja, Berlusconijevega kandidata za komisarsko mesto, izrekli voditelji držav. In nekoliko žalostna farsa je okrepitev politično-institucionalne krize v Evropi, ki se kaže v bedi italijanskega kadrovskega predloga.
Le Monde: Sedaj ostaja samo še ratifikacija. Več držav, med njimi tudi Francija, za potrjevanje ustave predlaga referendum, kar sproža široko razpravo. Bitka ni dobljena vnaprej. Optimisti se oborožujejo s hladnokrvnostjo. Britanski predstavnik na pogajanjih o skupnem trgu je sicer nekoč postali slaven, ker je odklonilen odnos Londona okrasil na sledeči način: Dokument ne bo nikoli sprejet, če bo sprejet ne bo nikoli podpisan, če bo podpisan, pa nikoli ne bo ratificiran. Od Rima 1957 do Rima 2004 je zgodovina sicer pokazala drugače.
The Daily Telegraph: Kaj je razmišljal Tony Blair, ko je na kapitolskem griču v Rimu, kjer je nekoč stal Jupiterjev tempelj, podpisoval ustavo EU? Bil je prisiljen, da britanskemu ljudstvu v začetku leta 2006 obljubi referendum, na katerem bo izgubil, če ne bo prišlo do večje spremembe v razpoloženju ljudi. Velika Britanija bo lahko prva država, ki bo glasovala proti ustavi. Če bo resnično prišlo do takšnega izida, bo za Blaira toliko težje, da bo ohranil svoj položaj. Če bo leta 2005 ponovno izvoljen, bo to njegov zadnji mandat. Poniževalen poraz na referendumu 2006 pa bi lahko pospešil njegov sestop z oblasti.
Rzeczpospolita: Prvič je tako velikemu krogu uspelo, da se je strinjal o tako veliko stvareh. Ustava za unijo sicer ne pomeni revolucije, je pa pomemben poskus zgraditi evropsko identiteto. Valery Giscard d'Estaing, predsednik evropske konvencije, ki je izdelala ustavni projekt, je prepričan, da bo delo konvencije vodilo življenje najmanj dveh generacij Evropejcev. To se vendarle zdi dvomljivo. Države, ki naj bi jih zavezovala evropska ustava, imajo še naprej zelo različne predstave glede integracije, zaradi česar je skoraj vsaka stran dokumenta rezultat težavnega kompromisa. V prihodnje se bo oblika ustave v marsičem spremenila, tako kot se bo spreminjala razdelitev moči in glasov v uniji.
Neue Zuercher Zeitung: Arhitekti ustavne pogodbe EU niso dobro premislili o možnih zapletih v procesu ratifikacije. Kaj se bo zgodilo v tem konkretnem primeru, se ne da napovedati. Jasno je samo, da se bodo predsedniki držav in vlad v primeru "težav" v eni ali več državah članicah in če dve leti po podpisu, torej oktobra 2006, ustavne pogodbe ne bo ratificiralo najmanj 80 odstotkov držav, zavzeli za rešitev tega vprašanja. EU prav gotovo čaka obdobje trepetanja za usodo nove ustave. Upajo lahko le, da to ne bo tudi obdobje politične in integracijske zmede.
