'Titova zadnja zmaga'

Na današnji dan pred 29 leti je takratna Jugoslavija obstala. Točno ob 15.05 je v ljubljanskem kliničnem centru umrl njen predsednik Josip Broz Tito. Boj z boleznijo je izgubil tik pred svojim 88. rojstnim dnevom.

Pokopali so ga štiri dni pozneje v Hiši cvetja v Beogradu. Svoje delegacije je na pogreb poslalo kar 127 držav. V prestolnici nekdanje skupne države se je zbralo 32 predsednikov in voditeljev držav, 22 premierjev, štirje kralji, tam so bili tudi princi, podpredsedniki, predsedniki parlamentov in zunanji ministri. Na beograjske ulice se je zgrnilo na stotisoče ljudi, še več jih je spremljalo modri vlak, s katerim so predsednikove posmrtne ostanke peljali iz Ljubljane v Beograd. Pogreb je bil eden največjih v zgodovini, jugoslovanski mediji pa so ga označili za 'Titovo zadnjo zmago'. Prvi, ki je uspel v tem pogledu premagati Tita, je bil šele papež Janez Pavel II.

Hiša cvetja je postala pravi romarski kraj za Jugoslovane, 4. maja vsako leto vse do razpada skupne države pa so se pet minut čez petnajsto oglasile sirene. Ljudje so za minuto obstali in se tako znova poklonili spominu na človeka, ki ga imajo nekateri za junaka, drugi pa za zločinca.

Po Titovi smrti je politični vrh v Jugoslaviji zagovarjal geslo 'tudi po Titu – Tito', zavzeli so se torej za ohranitev starega sistema. Vendar pa jim ni uspelo, država je padla v globoko gospodarsko krizo in začela pokati po šivih. Dobro desetletje pozneje je na njenem ozemlju izbruhnila najhujša morija v Evropi po drugi svetovni vojni.

Življenjska zgodba

Josip Broz, po očetu Hrvat in po materi Slovenec, se je rodil 7. maja 1892 v številni družini premožnega kmeta Franja Broza in Marije, rojene Javeršek. Osnovno šolo je končal v Kumrovcu, leta 1910 pa se je v Sisku izučil za ključavničarja. Med letoma 1911 in 1913 je delal v tovarnah po Sloveniji, Češki, Nemčiji in Avstriji. Od jeseni 1913 je služil vojaški rok na Dunaju in v Zagrebu, kjer je leta 1914 končal podčastniško šolo s činom vodnika.

Ob izbruhu 1. svetovne vojne so ga poslali na srbsko fronto, že naslednje leto (1915) pa so ga premestili na rusko, kjer je bil na Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v boljševiških demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov). Leta 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito.

4. julija 1941 je Tito izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom. Med vojno je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije, po njej pa najprej predsednik vlade in minister za zunanje zadeve, 13. januarja 1953 pa je postal predsednik SFRJ. Podredil si je vse vzvode oblasti in postal diktator ter absolutni vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti. Leta 1961 je z Gamalom Abdelom Naserjem in Džavaharlalom Nehrujem ustanovil Gibanje neuvrščenih.

V zadnjem desetletju pred smrtjo je trpel za Parkinsonovo boleznijo, hudo sladkorno boleznijo, imel je težave s kožno pigmentacijo (možen začetek kožnega raka). Umrl je za posledicami gangrene (še prej so mu v zadnjem poskusu zdravljenja amputirali levo nogo).