To zimo podarjamo toplino: ko žaljive besede bolijo bolj kot udarci

Njuna ljubezen se je začela pravljično. Bila sta kot vsak mlad zaljubljeni par. Ljubezen sta kronala s poroko in rojstvom prvega otroka. "Takrat je bilo vse v redu, bilo smo čisto normalna družina," pripoveduje naša sogovornica. Čez dve leti je rodila drugega otroka in takrat se je njun odnos začel rušiti kot hišica iz kart. "Začela sva se kregati, vsak je šel na svojo stran. Jaz sem bila večkrat z otroki, v stanovanju pa sva bila kot dva cimra."

Do mene ni bil fizično nasilen. Nasilje je izvajal psihično, pojasnjuje. Njegove žaljive besede so me bolele veliko bolj, kot bi me udarci. Vsa ljubezen, ki mi jo je nekoč izkazoval, je bila samo bled spomin. Besedi dobro jutro so zamenjale žaljivke, da nisem ničesar vredna, da si ne zaslužim biti mati njegovih otrok, da sem slaba žena.

Ko sta se z možem začela prepirati in jo je začel zmerjati, je mislila, da je to normalno – nekaj, kar se dogaja med partnerjema. "Počutila sem se grozno," je dejala. "Velikokrat žrtev ne ve, da je žrtev, predvsem, ko gre za psihično nasilje, ki je zelo prikrito in strukturirano usmerjeno iz storilca do žrtve," pojasnjuje terapevt Andrej Omulec, ki v okviru Verige dobrih ljudi pomaga žrtvam, ki so se znašle v krempljih svojega rablja. "V njegovih očeh ni vredna nič in po njegovem ničesar, česar se loti, ne naredi prav,"  dodaja.

"Ljubosumen je bil na vse. Če sem šla na sprehod s sestro, je mislil, da nekam grem. Ravno tako, če sem šla z otroki na sprehod," nadaljuje naša sogovornica. 

Omulec pojasni, da so žrtve včasih pripravljene pretrpeti vsakodnevno trpljenje zavoljo tistih nekaj dni v mesecu, ko je partner do njih prijazen. "Žrtve živijo za tista dva dni v mescu, to jih velikokrat tudi motivira, da ostanejo. Njegovo osebnost razdelijo na slabe in dobre dneve."

Dve leti je ta mlada ženska iz dneva v dan trpela psihično nasilje, potem pa je nekega petkovega večera po ponovnem prepiru v roke vzela svoje življenje in življenja otrok. Čeprav je bila finančno odvisna od moža, njen edini dohodek je bil otroški dodatek, se je odločila, da odide na Center za socialno delo po pomoč. Kmalu je bila nameščena v varno hišo. 

"V varni hiši sem bila skoraj eno leto. V času, ko sem bila tam, sem si našla službo. V varni hiši so mi pomagali in me spoznali z vsemi mojimi pravicami."

 Iz varne hiše jih je pot vodila v materinski dom, kjer so bili pol leta. V tem času so ji pomagali najti tudi službo, ki jo ima še danes. Našla je tudi najemniško stanovanje, ki je zdaj njihov topel dom. 

"Po tej izkušnji sem čisto drugačna oseba. Prej sem bila zaprta, nisem želela niti na sprehod, niti se s kom pogovarjati," zaključi svojo pripoved.

Živeti v miru in slogi, ko otroci ne poslušajo nenehnega kreganja in brezskrbno uživajo v svojem otroštvu, je tisto, česar bi moral biti deležen vsak otrok. "Zato zberite pogum, izstopite iz krempljev nasilja," svetuje ta pogumna mlada ženska, saj nihče nima pravice, da nekomu drugemu greni življenje.