23-letni Toni Vodišek slovenski adut za medaljo v Parizu

Veter, voda, sonce in svoboda, adrenalin, hitrost, skoki in občutek, da imaš nadnaravno moč letenja – vse to predstavlja  šport, ki ga nekateri imenujejo tudi šport tisočletja in ki je morda tudi zato našel svoje sveže mesto na olimpijskih igrah. 

Med navdušenci kajtanja na vodi je tudi slovenski deček s plaže, ki je že pri petih letih obvladal svojo enosedo jadrnico, pri sedmih pa raje stopil na kajt, ker se mu je vse ostalo zdelo prepočasno. "Jaz sem oseba, ki se mora zabavat," pravi Toni Vodišek. 

Koprčan je slovenski olimpijski adut, ki je bil kar trikrat zapored svetovni prvak v mladinskih kategorijah, potem pa je to nadaljeval še v članski konkurenci. Je vodilni na svetovni lestvici v razredu formula kite, mladi olimpijski jadralski disciplini, v kateri namerava Toni v Parizu čez nekaj mesecev pomesti s konkurenco. "Če bom boljši kot sem bil včeraj, če bom jutri boljši kot sem danes, po mojem bomo vse cilje dosegli," pravi. 

Čeprav se je pravkar vrnil s priprav v Avstraliji, kjer se je moral večkrat spogledovati z morskimi psi pod gladino in pod nogami, sem ga že zjutraj našla v telovadnici. Treningov, tudi po dvakrat na dan, Toni nikoli ne izpusti. Za Tonija je celo življenje zabava, kljub temu da ga jemlje še kako resno in odgovorno. Je človek, ki ga redko vidiš slabe volje in je vedno pripravljen človeku priskočiti na pomoč. "Če so vse službe, ki jih delamo, zabava, ni nikoli nobenega dela v življenju."

Zato se je po napornem treningu brez težave odpravil še na delo v njihov novi družinski hotel. Športniku leta nikoli ni pod častjo skuhati kavo, tako za goste hotela, domače ali pa novinarje na obisku. Če ima le čas, Toni v hotelu poprime za kakršno koli delo. V družini Vodišek gre namreč disciplina iz roda v rod. "Ko sem bil majhen, smo imeli tudi delavnico in je bilo treba pometat. Sem pometal malo površno, pa je rekel oče: ali pometaš zares ali pa bo pometal kdo drug."

In te filozofije se Tonijev oče drži tudi glede športa. Tako pri sinu kot pri hčerki Marini, ki prav tako tekmuje v kajtanju. Rajko Vodišek je bil nekoč tudi sam profesionalni kajtar, vse dokler se ni poškodoval. 

Toni je svoj prvi kajt dobil že pri štirih letih, dve leti kasneje pa je bil že na tečaju v Keniji. Pri sedmih je kajtal že sam. Na suhem, na snegu, na vodi. Za Tonija nič ni bilo prenevarno.

Nemiren duh je v njihovih genih zapisan že od nekdaj. V družinskem deblu ima namreč svoje mesto pionir letalstva Edvard Rusjan. Tudi Rajko, ki mu je bil veter v laseh že od nekdaj droga, je vedel, da mora takšno letenje preizkusiti tudi sam. In prav gotovo ima prav Rajko, ki je bil tudi 4 leta član mednarodne zveze, veliko zaslug, da je kajtanje danes olimpijska disciplina. Kot glavni Tonijev trener zdaj upa, da bo Toni v Franciji letos pokazal, iz kakšnega testa je.

Poškodbe ga ne ustavijo

Disciplina formula kite, v kateri tekmuje Toni, združuje jadranje, zmajarstvo in hidroglisiranje ter tekmovalca vleče po morju in zraku.  Vsaka napaka je lahko usodna, mentalna moč pa zelo pomembna, saj tekmovanje traja več dni. "To je en teden, to ni tek na 100 metrov, ki traja dve minuti, pri nas je šest plovov na dan," razlaga Rajko Vodišek. 

Toni skače tudi več kot 20 metrov visoko in dosega hitrost čez 80 kilometrov na uro. Vodna gladina pri takšni hitrosti postane kot beton, kar je Toni že izkusil, ko je pri 60 kilometrih na uro z glavo priletel v vodo in dobil pretres možganov. Večkrat si je poškodoval tudi ramo. A 23-letnika, ki je v osnovni šoli disleksijo skrival z na pamet naučenimi knjigami, nič ne ustavi.  

Če bo Toni olimpijski prvak, bo verjetno zanimanje za obisk njihovega novega družinskega hotela, kjer so vpeti vsi družinski člani in kamor namerava Toni kasneje tudi usmeriti svoj čas, poskočilo. Še posebej,  če bo deček s plaže in moški z medaljami in pokali gostom še vedno znal z velikim in nevzvišenim nasmehom skuhati kavo, vredno olimpijskega odličja.