"Najboljši časi v Veliki Britaniji pod Blairom šele prihajajo", je pred bližajočim se kongresom Blairove laburistične stranke napovedal tuji govorniški zvezdnik na kongresu Bill Clinton. Vendar bo Clinton britanskemu premieru težko povrnil nepozabno politično uslugo. Blair mu je namreč na vrhuncu škandala Lewinsky, ko je kazalo, da bo sramotno pregnan iz Bele hiše, stal ob strani. Ne samo zaradi političnega prijateljstva – Blairovi novi laburisti so namreč pobrali precej koristnih zamisli od Clintonovih novih demokratov – temveč tudi zaradi osebnega prijateljstva.
Blair globoko verjame v "posebne odnose med ZDA in Veliko Britanijo", o katerih so začeli govoriti že med drugo svetovno vojno. Mnogi pogosto sarkastično pripomnijo, da so bili odnosi takrat tako posebni, da je britanski premier Churchill ameriškemu predsedniku Rooseveltu dejal, da pred njim nima česa skrivati, ko je Roosevelt prenočeval na Downing streetu 10 in vstopil v nezaklenjeno kopalnico ter presenetil povsem golega Churchilla.
V nasprotju s svojim konzervativnim predhodnikom Majorjem, ki ni znal negovati teh odnosov, ko so republikance na oblasti zamenjali demokrati, je Blair pohitel na obisk h Clintonovemu republikanskemu nasledniku Bushu in učinkovito preprečil, da bi se britanska konzervativna opozicija preveč zbližala z novim konzervativnim stanovalcem Bele hiše.
Kljub temu je imel Bush za Blaira pred lanskim 11. septembrom malo časa. Danes brez njega ne more in Blair je bil pri njem v zadnjem letu že kar štirikrat. V iskanju podpore za napad na Afganistan, v katerem je simbolično sodelovala Velika Britanija, je Blair preletel več kot 30 tisoč kilometrov v enem samem tednu.
Nekateri ga zato razglašajo za Bushevega pudlja, med njimi, v pesmi "Ustrelite psa, tudi pevec George Michael. Blair, za katerega Američani pravijo, da je buldog in ne pudelj, ni nikoli uporabil Bushevih besed "kdor ni z nami, je proti nam", ko je napovedal vojno proti terorizmu, ter je najbrž zavil z očmi, ko je Bush govoril o "križarski vojni" in "osi zla".
Vendar je po 11. septembru, ko je v New Yorku umrlo tudi 67 Britancev, dejal, da bo Washingtonu stal ob strani do zadnjega. Tudi zdaj, ko se Bush odpravlja na obračun s Sadamom Huseinom, mu stoji ob strani in trdi, da "bodo – za razliko od drugih - zraven tudi, ko bo zapokalo" in "če bo potrebno, bomo s krvjo plačali zavezništvo z ZDA".
Takšne Blairove izjave ne podpirajo trditev tistih, ki menijo, da se Blair drži Busha ne zato, ker bi bil na povodcu, temveč zato, da brzda Busha. "Ni res, da v ZDA rečejo skočite, mi pa vprašamo le, kako visoko," trdi Blair, ki se glede podpore napadu na Irak ni premislil, čeprav novi zalivski vojni ne nasprotujejo samo liberalci, umetniki in levičarski tisk, temveč tudi do tri četrtine Britancev. Nasprotniki sedijo celo v vladi, Blairu pa grozi tudi upor v lastni stranki, iz katere sliši grožnje, da postavlja na kocko položaj predsednika vlade. ZDA imajo glede iraške grožnje prav in prav je, da se ji pridružimo, vztraja Blair.
V torek, ko bo Blair končno objavil obljubljeni dosje o iraškem orožju za množično uničevanje in iraški podpori terorizmu, naj bi se v to prepričali vsi – tudi najglasnejši evropski nasprotnik vojne nemški kancler Gerhard Schröder, zaradi katerega naj bi Blair odlagal objavo dosjeja, da ga ne bi spravil v zadrego pred volitvami. Dosje, ki ne sme razočarati, pa utegne biti tudi najpomembnejši dokument Blairove politične kariere.
