Bush ga ima torej za razumnega voditelja in prijatelja, drugi pa mu pravijo: Bushev pudelj, Bushev podpredsednik, ameriški zunanji minister ali teksaški poslanec v britanskem parlamentu.
Politične in osebne žalitve britanskega laburističnega premiera Tonyja Blaira, ki jih je priklical nadse z neomahljivim vojnim "paktiranjem" z desničarskim ameriškim predsednikom, so dosegle vrhunec pred tednom dni, ko je dramatik Harold Pinter v Hyde parku, na največjem protivojnem shodu v britanski zgodovini, zahteval njegov odstop in ga ozmerjal z Bushevim najemniškim krščanskim razbojnikom.
Laburist, ki se poljublja z desničarji
Vendar pa ne gre samo za britansko liberalno intelektualno elito, ki pravi, da se ji obrača želodec zaradi Blairovega pro-vojnega stališča ter izbire političnih in drugih prijateljev. Tudi večino laburistov stisne pri političnem srcu, ko vidijo svojega voditelja kar naprej letati k Bushu, in prijateljevati z evropskimi desničarskimi kolegi in se – na primer celo poljubljati z zelo desničarskim milijarderjem in italijanskim premierom Berlusconijem, kot se je zgodilo včeraj v Rimu.
Iraška kriza je ustvarila resen, prelomen trenutek v mednarodni politiki, v med-evropskih odnosih, v odnosih med ZDA in Evropo, in v britanskih odnosih z njima, v katerih Blair spominja na jezdeca dveh konj, ki mu vleče noge narazen v poskusih, da bi ju pripravil do tega, da bi korakala vštric. Vseeno mu je na izrednem vrhu Evropske unije o Iraku – kot ocenjujejo tukajšnji komentatorji – uspelo Evropo potisniti bližje k vojni, ker je Unija prvič pisno pristala na vojno z Irakom, res kot zadnjo opcijo. Ta vrh si bomo sicer bolj zapomnili po izpadu francoskega predsednika Jacquesa Chiraca o nevzgojenih bodočih članicah, ki ne znajo molčati takrat, ko je potrebno.
Doma tarča številnih kritik
Doma je Blair vse bolj osamljena tarča kritik z vseh strani. Celo molk njegovih ministrov – z nekaj izjemami – je vse "glasnejši". Najbolj priljubljeni premier vseh časov, ki je maja 1997 z selitvijo na Downing Streetu 10 v Veliki Britaniji ustvaril neverjeten optimizem, je danes skrajno nepriljubljen – predvsem zaradi – kot misli večina Otočanov – podpore Bushevi vojni za… nafto. Vse manjkrat je slišati "opravičujoče" stališče, da je Blair edini, ki Busha "drži nazaj", vse večkrat pa Busheva in Blairova vojna.
Britanci ugotavljajo, da se je Blair, ki bo šestega maja praznoval petdeseti rojstni dan, zaradi nenehnih potovanj, skrbi in bremena najbolj tvegane odločitve v karieri, ki se hitro bliža, vidno "postaral" in da vse bolj sivi. Zelo očitno sit tega, da ga imajo številni doma in po svetu za Bushevo senco, je v zadnjem tednu nastopal zelo osebno: po eni strani je poudarjal, da si ne želi vojne, in da ne hiti v vojno, po drugi pa veliko govoril o trpljenju iraškega prebivalstva in humanosti in moralnosti odstranitve Sadama Huseina.
Z moralnim upravičevanjem vojne je sprožil še javno kritiko z vrhov domače anglikanske in katoliške cerkve. Novi nadškof anglikanske cerkve Rowan Williams je Bushu in Blairu očital, da postajata vse bolj "mesijanska" v poskusih prepričevanja skeptičnih volivcev: "Nobena vojna ni sveta in dobra sama po sebi in izogibati bi se nastopanju s težkim topništvom verske vrste in trditvam, da je vojna edini način za kljubovanju zlu."
S to popotnico je "anglikanec" Blair odšel – kot prvi britanski premier po 30 letih - na avdienco k poglavarju katoliške cerkve, ki mu je predstavil tudi ženo Cherie in štirimi otroki, ki so vsi katoličani. Po srečanju s svetim očetom, ki naj bi se nerad srečal z njim, je izjavil, da še vedno upa v miroljubno rešitev iraške krize. Smetana britanskih oboroženih sil – 44 tisoč vojakov – je medtem že v Zalivu in pripravljena na vojno, ki bo – po Blairu – na koncu koncev vprašanje moralne odločitve.
