Tri leta po umoru Đinđića

Tri leta po umoru srbskega premiera in vodje Demokratske stranke (DS) Zorana Đinđića v Srbiji še vedno poteka proces proti 13 obtoženim neposrednega sodelovanja v atentatu, med katerimi jih je šest še vedno na begu.

Srbski predsednik Boris Tadić, ki je po smrti Đinđića prevzel vodstvo DS, je v petek Đinđića označil za največjega vizionarja v novejši zgodovini Srbije.

51-letnega Đinđića so umorili 12. marca 2003 okrog poldneva pred vhodom v poslopje srbske vlade, slednja pa je le nekaj ur pozneje objavila imena atentatorjev, ki naj bi jih vodil nekdanji poveljnik posebne policijske enote in vodja kriminalne združbe "zemunski klan", Milorad Ulemek Legija.

Sojenje domnevnim atentatorjem še vedno traja

13 neposrednim obtožencem za atentat so začeli soditi deset mesecev pozneje in za zdaj še ni videti konca sodnemu postopku. Prvotna obtožnica proti morilcem prvega demokratično izvoljenega predsednika srbske vlade je vsebovala kar 44 imen, pozneje pa so jo razdelili na dve, od katerih je na seznamu neposrednih obtožencev za atentat ostalo 13 imen, vključno s prvoobtoženim Legijo. Triintridesetim obtožencem iz zemunskega klana, od katerih jih je 12 še na begu, sodijo od sredine 2004 v posebnem postopku za več umorov ter drugih hudih kaznivih dejanj in tudi temu procesu še ni videti konca.

Kdo je bil Đinđić?

Đinđić je prišel na oblast na valu "srbske revolucije", ko so 5. oktobra 2000 strmoglavili predsednika ZRJ Slobodana Miloševića, najbolj znanega obtoženca Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu, ki je v soboto umrl v tamkajšnjem priporu. Milošević je takrat šele pod pritiskom množičnih demonstracij v Beogradu, ki jih je vodil prav Đinđić, priznal poraz na volitvah za drugi predsedniški mandat in zmago tekmeca opozicije, zdajšnjega srbskega premiera Vojislava Koštunice.

Demokratska opozicija Srbije (DOS), v kateri je bila vodilna Đinđićeva DS, je prepričljivo premagala Miloševićevo Socialistično stranko Srbije (SPS) in njeno zaveznico Srbsko radikalno stranko (SRS) tudi na predčasnih parlamentarnih volitvah decembra 2000, saj je dobila kar 176 od 250 poslanskih sedežev. Đinđić je prevzel krmilo srbske vlade 25. januarja 2001, beograjski mediji pa zdaj med njegovimi zaslugami izpostavljajo tudi začetek sodelovanja s haaškim sodiščem, ki ga je kronal z nadvse pogumno izročitvijo Miloševića Haagu pet mesecev pozneje.

Đinđić popeljal Srbijo v svet

Srbiji je odprlo vrata v svet predvsem odločno Đinđićevo zavzemanje za demokratizacijo družbe ter temeljite gospodarske in socialne reforme. Kot je med petkovim obiskom na Dunaju izpostavil srbski predsednik Boris Tadić, je Đinđiću uspelo udejanjiti lastne vizije. "Včasih osebnosti s tolikšno energijo in zamislimi niso deležne zadostnega spoštovanja dokler so žive in tako je tudi srbsko ljudstvo Đinđića povsem sprejelo šele po njegovi smrti", meni Tadić.

"Danes se Srbija sprašuje, ali je končala boj proti uničujočim silam. Takrat, 5. oktobra 2000 smo mislili, da smo zmagali v tem boju oziroma, da je končan v 20. stoletju. Potem smo mislili, da je 20. stoletje končano z Đinđićevim umorom. Toda 20. stoletje bo za Srbijo končano šele v letu 2006, ko se soočamo z velikimi izzivi, kot so status Kosova, referendum v Črni gori in pogajanja z EU o sklenitvi asociacijskega sporazuma," je še povedal Tadić.

Đinđić kot vizionar

Doajen srbske opozicije Dragoljub Mičunović, ki se je 1968 udeležil tudi demonstracij v času Titove vladavine, je izpostavil Đinđićevo zmožnost za politične analize. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je napisal antologijsko besedilo, v katerem je zatrdil, da je "Jugoslavija sveča, ki gori na obeh koncih". Mislil je na Slovenijo in Kosovo in kot je še poudaril Mičunović, takrat nihče ni bil zmožen tako pogumno kot Đinđić napovedati razpada države in vsega, kar se je pozneje dogajalo.

Srbija je 9. marca obeležila tudi petnajstletnico prvih množičnih demonstracij proti režimu v Beogradu na predvečer vojn, ki jih je Milošević zanetil na območju nekdanje Jugoslavije. Mičunović kot eden od udeležencev takratnih večdnevnih protestnih shodov, ki jih je oblastem uspelo razbiti šele z vojaškimi tanki, je pred dnevi povedal, da Srbija verjetno ne bi bila kaj dosti drugačna, četudi bi Đinđić preživel atentat.

"Verjetno bi bilo drugače, a ne veliko, kajti Srbija je inertna družba in v njej je še veliko starih, konservativnih sil, ki niso odprte za sodobno," je še povedal prvi predsednik DS ter ob tem opozoril na krepitev sil Miloševićevega režima "v vseh ustanovah", v medijih in celo gospodarstvu.