Kaj pomeni izdaja človeka, ki bi zanj nekoč prestregel kroglo?

Če "peklenski torek" pogledamo skozi medijske oči, dobimo dve povsem različni analizi. Številni Trumpu nenaklonjeni mediji so prepričani, da se je ameriški predsednik "končno" zapletel v težave, iz katerih ne bo enostavne rešitve in bi lahko potencialno pomenile podlago za njegov odpoklic, s tem pa bi obstajala možnost, da odide predsednik, čigar obstoj ameriško demokratsko elito boli in jezi bolj kot katera koli druga težava.

Potem so tukaj njemu naklonjeni mediji, ki pravijo, da Trumpu ne bo hudega. Prepričani so, da so vse obtožbe proti njemu zarota ljudi, ki ne morejo preboleti, da je premagal favoritko Hillary Clinton, in so se za to, da bi ga odpoklicali, pripravljeni oprijeti vsake "rešilne bilke".

Po mnenju resnejših in z osebnimi pogledi manj obremenjenih analitikov pa se resnica skriva nekje vmes.

Pritisk narašča

Pritisk na Donalda Trumpa se z zadnjim dogajanjem stopnjuje. Njegov nekdanji odvetnik in "dežurni reševalec težav" Michael Cohen se je na sodišču izrekel za krivega in priznal, da je nekatere nezakonite finančne transakcije opravil po Trumpovem nalogu. Nekdanjega šefa Trumpove predsedniške kampanje Paula Manaforta pa je sodišče spoznalo za krivega davčnih utaj in bančnih poneverb. Dva sodna primera, ki sta se odvijala skoraj sočasno, sta vsekakor razburkala ozračje.

Zagotovo bo to dodalo nekaj vetra v jadra Roberta Muellerja, ki je odločen, da z obsežno preiskavo, ki jo eni označujejo za izjemno pomembno, drugi pa za lase privlečeno, dokaže, da je Trumpa ustoličilo rusko vpletanje v ameriške predsedniške volitve.

Manafortov primer je prvi, kjer so bili dokazi, ki jih je izbrskala Muellerjeva preiskava, testirani na sodišču. Relativno uspešno – obsodilna sodba je padla v osmih od osemnajstih točk obtožnice. Po drugi strani pa ima večina "zločinov", za katere je bil obsojen, datum izvršitve, preden je leta 2016 sodeloval v Trumpovi kampanji in nič od očitanega ni bilo neposredno povezanega z domnevnim ruskim vpletanjem v ameriške volitve, niti ga ne dokazuje. 

Dokazuje kvečjemu nekaj drugega – da se je Trump pred kampanjo, med kampanjo in po njej obdal s sumljivimi ljudmi. A to ni ne nova ne močna novica.

Manafort je med drugim prejemal plačila nekdanjega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, ko se je moral ta leta 2014 posloviti s predsedniškega stolčka, pa je ta vir denarja usahnil. A to za Trumpa ni težava. Pojavila bi se, če bi se pokazala povezava med Putinom in Manafortom, ko se bo ta prihodnji mesec spet znašel pred sodiščem v Washingtonu, kjer bodo odločali o kaznivih dejanjih, ki naj bi bila povezana z njegovim svetovalnim delom v Ukrajini.

V tem trenutku je večja Trumpova težava Cohen, ki je v svojem priznanju šel tako daleč, da je Trumpa neposredno imenoval kot sostorilca v nekaj svojih ravnanjih. Če bi kdo dejansko dokazal, da je dal prav Trump avtorizacijo za plačila ženskam, s katerimi naj bi imel zunajzakonske afere, zato da to ne bi ogrozilo njegove kandidature, bi bil lahko kriv vsaj kršenja finančnih pravil kampanje.

Do zdaj so preiskave okoli Trumpa sicer trkale na njegova vrata, a zdaj so vstopile v Belo hišo. Manevrski prostor, v katerem se je Trump skrival za (večinoma nekdanjimi) svetovalci, se oži, ostrojezični tviti pa ga ne bodo v nedogled ščitili pred neprijetnimi vprašanji.

Usodne težave Trumpa še niso dosegle ...

Trumpu je do zdaj – tudi po zaslugi napadalnih nasprotnikov in medijev, ki so na drugi strani povzročili, da so se njegovi podporniki okoli njega zbrali kot vojska – uspelo, da ga neprijetnih vprašanj ne sprašuje skoraj nihče. Z vsemi spodrsljaji, politično nekorektnostjo in celo potencialno nezakonitimi zadevami mu je uspelo okoli sebe ustvariti meglico, v kateri številni težko vidijo, kaj je pomembno in kaj ne. In to je Trumpova prednost. Seznam obtožb nasprotnikov je neskončen, nima pa jasno identificiranega "prestopka", ki naj bi ga bil kriv Trump in ki bi bil tako hud, da bi ga odnesel iz Bele hiše. 

Včeraj je nekaj najostrejših nasprotnikov že vleklo paralele z Richardom Nixonom, a ta je zagrešil en "jasen zločin" in zanj plačal. Trump je v tem trenutku "kriv" samo slabe izbire sodelavcev in zaveznikov ter skokov čez plot. Moralno sporno, ne pa tudi zakonsko. Tudi Billa Clintona ni odnesla afera Monica Lewinsky, pravzaprav je v spominu Američanov ostal kot eden najbolj priljubljenih in spoštovanih predsednikov. Trumpovih podpornikov njegovo zasebno življenje, polno ekscesov, ne zanima oziroma ni jeziček na tehtnici pri vprašanju, ali mu bodo namenili svoj glas. Med odločilnimi dejavniki navajajo gospodarsko rast, delovna mesta ... Mnogi preganjanje Manaforta in Cohena vidijo kot poskus Trumpovih nasprotnikov, da ohranijo obraz pred "svojimi", ker se do Trumpa (še) ne morejo dokopati, čeprav so svojim podpornikom obljubljali, da ga bodo odstranili z oblasti. To je še okrepilo Trumpov "status žrtve", ki ga zna spretno izkoriščati in ga bo najbrž izkoriščal še naprej.

... so pa na obzorju

"To je velik dan, slab dan, ugotovili smo, da imamo za predsednika kriminalca," je vso zadevo komentiral John Dean, znan iz afere Watergate, za kar si je prislužil Trumpovo oznako, da je "podgana", s čimer je menda celo zadovoljen.

Vendar pa ta "predsednik kriminalec" ni obsojen, kar pomeni, da za zdaj ne gre nikamor. Bi pa zategovanje zanke okoli Trumpa lahko pomembno vplivalo na dogajanje na vmesnih volitvah, ki bodo že čez 76 dni. Ni sicer pričakovati, da bi republikanski volivci množično volili demokratske kandidate, bi pa lahko republikanski volivci množično ostali doma, medtem ko bi demokratski, odločeni, da je "treba nekaj narediti", množično šli na volišča.

Če bi demokrati prevzeli predstavniški dom, kar naj bi bilo z novimi težavami za Trumpa vse bolj verjetno, bi se zadeve zanj lahko zares začele odvijati v smer, ki si je ne želi. Takšen razplet bi namreč demokratom omogočal, da organizirajo zaslišanja, začnejo preiskave, začnejo vročati pozive na zaslišanja in se resno lotijo projekta "odpoklic Trumpa".

V boju Trump – Mueller je zmagoval Trump, po eni od zadnjih raziskav je le 47 odstotkov Američanov podpiralo njegovo preiskavo, 66 odstotkov jih je podpiralo idejo, da se njegova preiskava konča pred novembrskimi volitvami. A po "tistem torku", ko je Mueller končno dokazal, da "nekaj pa le je izbrskal", bi se apetiti javnosti po podrobnostih o Trumpu lahko zelo povečali – to pa bi lahko pomenilo preobrat, ki bi Trumpu resno škodoval.

Torek je tako za Trumpa dejansko bil slab dan, še posebno ko ga je okrivil Cohen, ki je še nedolgo tega obljubljal, da "bi zanj prestregel kroglo", ni pa še bil usoden. Pravzaprav bo šele dogajanje v prihodnjih tednih in mesecih zares razkrilo, kakšen bo dolgoročni vpliv dneva, ki ga želi Trump zagotovo čim prej pozabiti. Tudi zato, ker Cohenu v resnici ni bilo treba neposredno okriviti Trumpa. Obtožnica namreč ni trdila, da je dejanja zagrešil v sodelovanju z nekdanjim šefom, ampak "v koordinaciji s članom kampanje". Ključno je torej dejstvo, da je Cohen želel okriviti Trumpa. In menda ima na zalogi še precej "streliva". V prihodnjih mesecih bi tako lahko gledali še zanimive obračune nekdanjih zaveznikov.