Ujetniki 'svobode' pametne tehnologije: Odrasti moramo!

Za vami so leta poročanja o Evropi, raziskovanja evropske politike in družbe, kako se je Evropa v vseh teh letih spremenila pred vašimi očmi?

Predvsem se je zelo spremenila. Spomnim se zasedanja Evropskega sveta v Maastrichtu leta 1991. Od takrat sem videl še kar nekaj teh zasedanj. Evropa se je popolnoma spremenila. Danes je kot nekakšna politična "industrija", ki ima 28 članic, kar je res zelo veliko, sploh ni mogoče slediti vsemu, kar se dogaja. Izkusil sem Evropo 12 članic in bila je povsem drugačna. Se mi pa zdi, da se je v zadnjem letu končno razvila politična debata, ki je bila resnično potrebna, ki sem jo res dolgo čakal in mislim, da je dobro, da se je končno začela. Spomnim se časov, ko je Martin Schulz prišel v Francijo z delegacijo – pa v francoskem tisku o tem ni bilo niti besede. Potem pa se je začela kampanja pred zadnjimi evropskimi volitvami in smo imeli Mattea Salvinija in Viktorja Orbana, ki sta francoskega predsednika Emanuela Macrona razglasila za sovražnika. Macron se je oglasil dan kasneje in dejal – ja, imata prav, sem "sovražnik". In mislim, da je to dejansko odprlo kampanjo in debato. Ali je to dober ali slab začetek, je sicer vprašljivo, saj gre za retoriko, ki polarizira.

Ljubezen in politika s telefonom v roki

Polarizacija postaja vse večja težava Evrope. Kako smo se znašli na točki, ko se ne znamo, ne zmoremo več pogovarjati v povezavi, ki stoji na temeljih zaveze, da bo orožje zamenjala odprta beseda?

To seveda ni zgolj evropski problem. Polarizacija je ena od posledic tega, kar sam imenujem "demokracija pametnih telefonov". V ZDA so na univerzi Stanford naredili zanimivo študijo. Ugotavljali so, kako ljudje danes najdejo partnerje, in ugotovili, da se na spletu spozna že 39 odstotkov parov, 27 odstotkov v barih in tako naprej. Pri čemer sta se pred dvajsetimi leti na spletu spoznala dva odstotka parov. To pove vse o tem, kaj se je spremenilo. Vse. Kot so na podlagi tega zaključili sociologi – polje, kjer se dogaja srečevanje ljudi, se je povsem zreduciralo na osebne kriterije. Ljudi lahko takoj delite glede na izobrazbo, plačo, kraj, kjer živijo, prepričanja … Rezulat: srečujete le ljudi, ki so kot vi. In povsem enako je v politiki. Ljudje se o njej pogovarjajo le še z ljudmi, ki mislijo enako.

K vse bolj ozkim mislim človeka vzpodbujajo tudi algoritmi, ki na platformah po nekaj iskanjih, ogledih … na podlagi preferenc uporabniku ponudijo le še več istih informacij.

Natančno to. Google in ostale platforme potencirajo vaša prepričanja v čedalje bolj radikalna. Rezultat pa je, da imate na primer v Veliki Britaniji 87 odstotkov ljudi, ki so strogo za ali proti brexitu. Sredine, kjer bi bilo mesto za pogovor in tehtanje argumentov, ni več. Nihče več ne reče – oh, saj ne vem, kaj naj si mislim, nihče ne želi debate. Tako vsaka stran govori le "svojim", in če že kdo kaj reče drugi strani, to ni pogovor, ampak kričanje.

Družbeni Tinder ali – vse so čustva

Priča smo tudi trendu, da se "drugače misleče" enostavno izloči iz pogovora, utiša.

Ja, nekakšen družbeni Tinder – na eno stran tisti, ki so nam všeč, na drugo tisti, s katerimi niti ne govorimo, jim sploh ne damo priložnosti. Pomembno je, da se zavedamo, da se je v "demokraciji pametnih telefonov" vse zreduciralo z racionalnega na emocionalno.

Kako smo se znašli v tej situaciji?

Platforme, ki to pospešujejo, so v svoji osnovi zgolj oglaševalci, katerih cilj je zaslužiti čim več denarja. To pa se lahko zgodi le z rastjo števila uporabnikov. Če želite imeti veliko uporabnikov, morate biti preprosti, neposredni, malo agresivni, morda celo nasilni. Igrati morate na čustva, da vzbudite močan odziv. V takšni družbi ne potrebujete več resničnih strokovnjakov, gre le še za čustva, čustva in še enkrat več – čustva.

Predvsem emocionalna je postala tudi politika …

Tom van Grieken je 33-letnik, ki je na zadnjih volitvah v flamskem delu Belgije osvojil skoraj 20 odstotkov glasov. In ko je razlagal skrivnost uspeha, je dejal – to je "scroll generacija", generacija, ki jo zaznamuje drsenje prsta po zaslonu. To je generacija, ki se lahko na eno vsebino osredotoči za sekundo ali dve. Sporočilo zanjo mora biti jasno oblikovano, pozicija mora biti jasna na prvo žogo. In to je danes velika težava za sredinsko politiko, ki rada razlaga. Zato prosperirajo bolj skrajni pojavi. Če rečete "nič več migrantov", je to precej preprosto. Vsi razumejo. Lahko se eni strinjajo in drugi ne, ampak razumejo pa vsi. So pa takšna sporočila tudi način za zelo hitro polarizacijo občinstva. Ampak vsekakor je treba biti danes v politiki – če želiš uspeti – preprost in jasen.

Populističen?

Emmanuel Macron je populist. Matteo Renzi je populist. Sebastian Kurz je populist. Ker pač morajo biti. Populistom se ne moreš upreti, če nisi populist. Kar poglejte v Italijo. Enrico Letta je politično mrtev. Imel sem ga priložnost srečati. Je zelo razgledan, ampak njegov pristop v današnjem času ne deluje več. Zame populizem ni ideologija, ampak način vodenja.

"Renesansa" etabliranih strank s "populističnimi" voditelji

Kaj potrebe po novih pristopih k politiki pomenijo za demokracijo?

Odvisno od tega, kaj razumete pod pojem demokracija. Če je to le pravica do tega, da ljude glasujejo na volitvah, potem je tudi Rusija primer demokracije. Kdor se razglaša za demokrata, v resnici ni povedal še ničesar. Ampak veliko ljudi bo, če jih vprašate, kaj zanje pomeni demokracija, izpostavila prav pravico do volitev. Gre pa za veliko več. Kar v praksi živimo kot "demokracijo", pa torej je ogroženo. Gre za vprašanje reševanja liberalizma. Mislim, da smo ljudje mislili, da bo šel razvoj v le eno smer, zdaj pa vidimo, da se lahko vračamo tudi v preteklost.

Številni kot "vračanje v preteklost" vidijo vzpon političnih sil, kot je v Franciji Marine Le Pen, vendar ocenjujejo, da razplet zadnjih evropskih volitev za te sile pomeni poraz.

Ne bo držalo. Prepričanje, da gre populistom, kot jih danes razume večina, slabo, je neumno. Njihovi rezultati se pravzaprav izboljšujejo. Le Penova je svoj volilni rezultat dosegla po izjemno težki debati. Samo predstavljajte si, da te debate ne bi bilo. Tega res ne bi imenoval poraz. Ta problem se ni končal s tem, ko na evropski ravni niso zmagali. Mislim, da to kaže tudi na težave sodobne politične analize, ki preveč gleda rezultate in premalo posledice. Poleg tega smo dobili Evropski parlament, ki je politično povsem razdeljen – da dobite večino, je treba uskladiti mnenja treh, štirih sil. To je zelo zapleteno in voda na mlin populistov, ki bodo opozarjali, da to ne deluje. Se mi pa zdi, da je vse skupaj pripeljalo do tega, da danes nekateri politiki razumejo, da se morajo na te politične pojave odzvati, reagirati pa bolj na način Mattea Renzija kot na način Enrica Lette. V Španiji je takšen primer Pedro Sanchez, ki mu je uspelo stranko PSOE prevzeti kljub nasprotovanju njenih dolgoletnih vidnih politikov, ljudem se je prikupil z odprtostjo, karizmo, tudi z videzom, imenujejo ga namreč kar El guapo – lepi. Kaj pa vemo o njegovi ideologiji? Bolj malo, saj dovolj spretno krmari na način, da svojih prepričanj ne izrazi preveč jasno. Je populist, ampak tudi primer tega, da je "stara stranka" našla nekoga z novim pristopom, da je preživela. Mislim, da je to tudi razlog, zakaj populistična skrajna desnica marsikje dosega nekoliko slabše rezultate, kot bi si želela – nekatere etablirane stranke so odgovor na te pojave našle v novem vodstvu in pristopu. Ko sem pred leti začel omenjati, da je Macron populist, v njegovem taboru, niso bili navdušeni. Ampak poglejmo, kaj je obljubljal v kampanji – med drugim, da "je drugačen od drugih politikov, ker je imel pravo službo", da bo znižal število poslancev … precej populistično.

Politiki kot internetni troli

Marsikdateri od "novodobnih" politikov se lahko za uspeh zahvali prav enemu glavnih orodij v času "demokracije pametnih telefonov" – družbenim omrežjem. Se pa najbrž lahko vprašamo, ali demokraciji koristi, ko se politiki, na primer Donald Trump, spustijo na nivo internetnih trolov …

Pa sploh imajo kakšno drugo izbiro? Od teh platform se ne morejo distancirati. Macron se je po izvolitvi najprej pojavil v posnetku na YouTubu. Če danes želite doseči ljudi, morate skozi platforme, kot so Facebook, Twitter, Snapchat, WhatsApp … Lahko napišete še tako dobro kolumno za časopis, kot je Le Monde, ampak danes boste dosegli le še nekaj ljudi, ki to berejo, običajno specifičen krog ljudi. Ne boste pa dosegli "množice". V tem smislu torej nimajo izbire. Druga stvar pa je, kako ta orodja uporabljaš. Žal je na družbnenih omrežjih težko biti zelo racionalen, še posebej v 140 znakih.

Nas je "140 znakov" in par sekund pozornosti oropalo zmožnosti debate?

Poglejte, kakšni so danes prizori na ulici, ko mladi starši otroka peljejo na sprehod. Večina jih ima v roki telefon. Kdo se pa z otrokom pogovarja, povezuje, ukvarja, ga uči oblikovanja in izmenjave mnenj? Vse težje se bo pogovarjati! Pa nočem biti pesimist.

Kje torej vidite "optimistične rešitve"?

Vse je odvisno od nas. Ali želimo biti plen naših telefonov in po njih seči 100-krat na dan, predvsem, ko ne vemo, kaj bi sami s seboj, ko smo napeti ali se čutimo osamljene – pa nam kakšen všeček, reakcija, hitro popravi razpoloženje, da občutek, da nekdo misli na nas. Odrasti moramo! In se nehati igrati s telefoni. Države, EU morajo urediti regulacijo tehnoloških gigantov. Tehnično je to mogoče. Druga stvar je, da je težko, ker so to vplivna podjetja, ampak – kar je treba, je treba. Res je, da na noge skočijo tudi aktivisti, mladi, celo novinarji, ki nereguliran splet enačijo z popolno svobodo govora. Ampak – kakšna svoboda je to?

Smo z regulacijo predolgo čakali?

Torej stavite na osebno odgovornost, ki pa ni prav visoko na lestvici prioritet sodobnega človeka.

Ne vem, kaj se je zgodilo z osebno odgovornostjo. Izginila je in to je problem na vseh področjih. Osebna odgovornost v prvi vrsti pomeni, da smo pozorni tudi do drugega in tega ni več.

Kako je k temu pripomogel razmah tehnologije?

Internet je kraj, kjer za najmanj odnosa s skupnostjo in do skupnosti dobite največ svobode. Ampak to je lažna svoboda. Popolna odsotnost kontrole ni svoboda.

Kaj vas je navdihnilo, da o demokraciji v času pametnih telefonov spišete knjigo?

Pametni telefoni so spremenili vse. Hotel sem razumeti, kaj to pravzaprav pomeni. Veliko sem se ukvarjal s tem, kako se internet uporablja za nabiranje glasov. Pametni telefoni so pač spremenili tudi to, za koga glasujemo. Se pa ne strinjam, da je pametni telefon kriv za naše slabe izbire na volitvah, to je naša osebna odgovornost. Želel sem tudi opozoriti, da ne obstajajo samo dobri politiki in zlobni populisti.

Tako enostavno pa vseeno ni, kajne?

Seveda ne. Da bi razumeli politiko, morate stopiti iz okvirjev črno-belega moralnega razumevanja dobrega in slabega. Ni samo eno in drugo. Populisti niso vedno ksenofobni ekstremisti. Stvari niso črno-bele.

Kako iz zagate črno-belega dojemanja stvari, ki krni razpravo?

V Franciji so zbrali skupino, ki bo šest tednov pripravljala rešitve za določena področja. Gre za reprezentativno skupino vseh sfer družbe (tudi v smislu, da imate na primer predstavnika kmetov, kemične družbe in okoljevarstvenika, ki morajo najti skupni jezik) in predsednik je obljubil, da bodo njihove rešitve upoštevane v celoti, da politika ne bo izbrala le rešitev, ki jim bodo všeč. In to je za Francijo velik korak. Navajeni smo, že iz časov kraljev, da nam nekdo diktira, kaj bomo počeli, in to je sprva želel tudi Macron. Potem pa so se zgodili protesti, rumeni jopiči, tudi Macron je razumel, da na isti način ni več mogoče vladati. Ljudje ne ubogajo več na ukaz. In to je še ena posledica prihoda pametnih telefonov in družbnih omrežij. In ta po moje ni slaba.

Se torej politika v času prevlade pametnih telefonov uči večje odprtosti?

Vzpon populizma je v bistvu zahteva po več politike, večji angažiranosti. Nisem pristaš Marine Le Pen, ampak mi je vseeno ljubše, da se ljudje odpravijo na volitve in glasujejo za Marine Le Pen, kot da ne volijo. Dokler hodiš na volitve, še verjameš, da politika vpliva na tvoje življenje, ko ne hodiš več, pa si se izključil iz sistema, in to je nevarno. Veste, ko populisti govorijo o elitah, imajo dejansko prav. Ko se pogovarjam s kakšnim francoskim ministrom, je običajno povsem zaverovan v svoj prav, ne vidi nobene alternative, ničesar ni pripravljen sprejeti. Ljudje imajo tega dovolj in tega bi se morala zavedati tudi politika.

Da gre za en velik mehurček, ljudje očitajo tudi politiki in birokraciji v Bruslju …

In imajo prav. Ampak rešitev ni manj, ampak več politike. Za začetek moramo spremeniti retoriko, nehati ljudi razglašati za neumne, trditi, da jih je treba spremeniti, se postavljati nad druge in govoriti o "dobri Evropi" in slabi "anti-Evropi".

Tukaj svoj kos odgovornosti nosimo tudi mediji?

Mediji se morajo vrniti k ljudem. Mislim, da imam srečo, da delam za regionalne medije, saj tako ohranjam neposredni stik z ljudmi. Ko nekaj objavim, naslednje jutro v kavarni srečam večino vpletenih. Pomembno je, da vsi delujemo tako, da se lahko še naprej normalno pogovarjamo. In mislim, da to rešuje regionalne medije, da ne postanejo populistični.

Torej sva se ob koncu pogovora spet vrnila k osebni odgovornosti …

Postmodernizem je ljudi izoliral, vse, kar v takšnem svetu ostane, je tehnologija, ki jo ljudje religiozno častijo. Dobra novica pa je, da lahko stvari spremenimo, nič ni zacementirano, vse je stvar svobodne odločitve – dobro in slabo. Na nas pa je, da delamo, mislimo in zavestno spremljamo, kaj se dogaja. Ne, da beremo tvite in se ravnamo v skladu z njimi.