Šest let so potrebovali profesor James Liebman in njegovih 12 študentov z ugledne pravne fakultete Columbia Law School za preiskavo, ki je razkrila, da je ameriška zvezna država Teksas usmrtili poslala nedolžnega človeka. Od leta 2004 do 2010 so izprašali več kot sto prič, preučili okoli 900 različnih sledi in pregledali fotografije s kraja zločine in dokumente, ki bi, zloženi na kup, segali kar tri metre visoko.
Napake so se kar vrstile, je delo preiskovalcev in sodišča komentiral Liebman. "Ugotovili smo, da je vse, kar bi lahko šlo narobe, narobe tudi šlo."
Takrat 20-letnega Carlosa DeLuno so prijeli 4. februarja 1983. Obtožili so ga brutalnega umora mlade Wande Lopez, ki naj bi jo z nožem zabodel v prsi. Čeprav je ves čas zatrjeval, da je nedolžen, in celo povedal ime pravega storilca, so ga spoznali za krivega in ga 8. decembra 1989 usmrtili.
DeLuna je ves čas trdil, da je moril Carlos Hernandez, razvpit in nasilen kriminalec. Z njim ne le da sta si delila ime, živela sta v istem kraju, bila sta enako visoka in težka in na videz nenavadno podobna. Tako zelo, da so ju ljudje imeli za dvojčka. Ko je Hernandezov odvetnik videl fotografiji enega in drugega, ju je zamenjal, enaka napaka pa se je zgodila celo DeLunovi sestri.
Kaj se je dogajalo?
Carlos DeLuna je na sojenju povedal, da je na dan umora naletel na svojega soimenjaka in skupaj sta se ustavila v baru. Hernandez je po njegovem pripovedovanju nato šel na bližnjo bencinsko črpalko s prodajalno nekaj kupit, ko se ni vrnil, pa se je tudi DeLuna odpravil preverit, kaj se dogaja. Kot je dejal, je videl Hernandeza, kako se preriva z dekletom za prodajnim pultom. Kaj se je dogajalo za tem, ne ve, kajti v paniki je pobegnil. Imel je policijsko kartoteko zaradi spolnega napada in bal se je novih težav. Skril se je pod prikolico tovornjaka, kjer so ga 40 minut pozneje našli in prijeli.
Obramba je njegov zagovor utemeljila prav na trditvi, da je morilec Carlos Hernandez, a je tožilstvo vsak poskus, da bi prepričali poroto, takoj ustavilo. Trdili so celo, da policija človeka s takim imenom ni našla in da je zgolj fantom, plod DeLunove domišljije.
Carlos Hernandez obstaja
14 let po tem, ko so Carlosa DeLuno usmrtili, se je Liebman, sicer velik poznavalec zakonov, povezanih s smrtno kaznijo, in hkrati njen velik nasprotnik, z ekipo lotil preučevanja primera. Prvi korak: za en sam dan so najeli zasebnega detektiva in mu naročili, naj najde Carlosa Hernandeza. Nalogo je opravil. Uspelo mu je, česar policistom, kriminalistom, odvetnikom in drugim ni v šestih letih trajanja procesa.
Hernandez je bil alkoholik z dolgo zgodovino nasilja. Prijeli so ga 39-krat, od tega 13-krat zaradi nošenja orožja – noža, s kakršnim je bila ubita Lopezova. Vse svoje odraslo življenje je bil le pogojno na svobodi, a le redko za zapahi. Nenavadno podrobnost pojasni dejstvo, da je bil policijski informator.
Bil je nasilen do žensk. Dvakrat so ga celo aretirali zaradi suma umora Dahlie Sauceda, ki jo je storilec leta 1979 najprej zabodel, nato pa v truplo vrezal križ. Ko so ga prijeli drugič, je DeLuna že bil obsojen na smrt, a nihče ni pomislil, da imajo človeka, za katerega je tožilstvo trdilo, da ne obstaja. Še eno možnost rešiti nedolžnega so zapravili le dva meseca pred izvršitvijo kazni. Oktobra 1989 so namreč Hernandeza obsodili na desetletno zaporno kazen zaradi poskusa umora z nožem. Maja 1999 je za zapahi umrl naravne smrti.
Hernandez je sam večkrat priznal umor Wande Lopez in se prijateljem hvalil, da so namesto njega okrivili njegovega soimenjaka. To je nekaj tednov po zločinu prišlo na ušesa policistov, zato je trditev, da Carlosa Hernandeza niso uspeli najti in da sploh ne obstaja, najmanj nenavadna, je ugotovila skupina pod Liebmanovim vodstvom.
Napake so se kar vrstile
A seznam napak se tu ne konča. DeLuno so obsodili na podlagi pričevanja enega samega človeka in ta je 20 let pozneje priznal, da ni povsem prepričan, koga je videl bežati s prizorišča, saj da le s težavo loči enega Latinoameričana od drugega.
Vrsto hudih spodrsljajev so si privoščili tudi kriminalisti. Na kraju zločina niso ustrezno zavarovali sledi, forenziki niso pregledali cigaretnega ogorka, žvečilnega gumija, glavnika in pločevink piva, ki so jih našli v prodajalni na tleh, vzeli pa niso niti bioloških vzorcev storilca, ki bi jih lahko našli za nohti žrtve. Še huje, na eni od fotografij je v mlaki krvi dobro viden odtis čevlja, a se ga nihče ni potrudil preiskati.
Celo morilskega orožja, noža, nihče ni podrobno pregledal. Pomembna pa je še ena podrobnost: na oblekah in čevljih Carlosa DeLune niso našli niti kapljice krvi, čeprav so bile stene v prodajalni poškropljene z njo. Tožilstvo je poroto prepričalo s trditvijo, da jo je pač izpral dež.
Svoje je v tej dolgi verigi namernih ali nenamernih napak dodal tudi policijski poveljnik, ki je le slabi dve uri po umoru lastniku dovolil počistiti prostor, s tem pa je odstranil tudi dokaze, ki bi lahko rešili življenje obtoženega. Liebman je tudi zahteval vpogled v shranjene dokaze, a je izvedel, da so izginili.
KOMENTARJI (79)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.