Izidi po več kot 99 odstotkih preštetih glasov kažejo, da bodo imele štiri koalicijske stranke - flamski (VLD) in valonski (MR) liberalci ter socialisti (SPA in PS) - v prihodnjem nacionalnem parlamentu kar 97 od skupaj 150 sedežev. Čeprav še ni uradno potrjeno, je že jasno, da bo Verhofstadt skoraj zagotovo ostal belgijski premier tudi prihodnja štiri leta.
Njegova stranka je namreč po sicer še neuradnih podatkih na nacionalni ravni dobila največ glasov, in sicer 15,4 odstotka, kar ji bo v parlamentu zagotovilo 25 sedežev. Praviloma bo to zadoščalo za prejem mandata za sestavo vlado, ki gre v roke sicer tradicionalno tudi voditelju stranke, ki zmaga v nizozemsko govoreči Flandriji, ki je večja in bogatejša od dveh belgijskih regij. V frankofoni Valoniji, kjer živi 40 odstotkov Belgijcev, so liberalci, MR dosedanjega zunanjega ministra Louisa Michela, sicer z 11,2 odstotka glasov na nacionalni ravni na drugem mestu in naj bi imeli v parlamentu 22 sedežev.
Največ glasov so v Valoniji dobili socialisti (PS) Elia di Rupa, na nacionalni ravni 12,8 odstotka glasov, kar jim bo v parlamentu zagotovilo 26 sedežev, sedem več, kot so jih imeli doslej. Izjemno uspešni so bili tudi socialisti v Flandriji, ki so pod vodstvom Steva Stevaerta dobili kar 14,9 odstotka glasov ali devet sedežev več kot doslej, tako da bodo imeli skupaj 23 poslanskih mest. Čeprav bodo socialisti po zadnjih neuradnih podatkih, ki sicer še niso popolni, imeli sedež več kot liberalci, pa politični analitiki ocenjujejo, da bo premier vendarle iz vrst slednjih, ker so zmagovalci v Flandriji.
V belgijski parlament se je sicer na volitvah uvrstilo skupaj devet strank, med katerimi je zelo odmeven iztržek skrajnodesničarskega Flamskega bloka. Ta stranka, ki gradi na strahu pred tujci in se zavzema za neodvisnost Flandrije, je na nacionalni ravni dobila kar 11,6 odstotka podpore, kar ji bo v parlamentu prineslo 18 poslanskih mest ali tri več, kot jih je imela doslej. Da bi Flamski blok bil povabljen v vlado, pa ni pričakovati, saj so se sodelovanju z njim vnaprej odrekle praktično vse stranke.
Dve stranki pa sta poraženki. Posebej to velja za zelene, ki so na volitvah tako v flamskem (Agalev) kot v valonskem (Ecolo) delu leta 1999 dosegli veliki prodor, zdaj pa praktično pogoreli. Po zadnjih sicer nepopolnih rezultatih stranka v Flandriji ni prestopila petodstotnega parlamentarnega praga in je izgubila vseh devet mest, ki jih je imela, medtem ko so se zeleni v Valoniji odrezali nekoliko bolje in na nacionalni ravni pobrali 7,35 odstotka glasov, kar bo zadoščalo za pet poslanskih mest, šest manj kot doslej. Obe stranki sta sicer s pričakovano novo koalicijo sodelovali v vladi, iz nje pa izstopili dva tedna pred volitvami.
Po volitvah, udeležba na katerih je za 7,5 milijona volilnih upravičencev v sicer 10-milijonski Belgiji obvezna, bo sicer oblikovanje vladne koalicije nekaj časa trajalo. Sledeč pravilom bo moral belgijski kralj Albert najprej imenovati t. i. posrednika, uglednega in nekontroverznega politika, ki bo med strankami preverjal možne koalicije, po teh pogovorih pa bo kralj praviloma prvaku stranke z največjo podporo podelil mandat za sestavo vlade. Analitiki sicer ocenjujejo, da bo zaradi prepričljive zmage liberalno-socialistične koalicije sestava vlada lažja.
