Eden izmed raftarjev Samir Krivić, ki je bil pobudnik reševalne akcije, je dejal, da ga je najprej iz Magalaja poklical človek, ki ga je prosil za pomoč, ker je bila njegova družina ujeta v hiši. Pravi, da nima pojma, kako je človek prišel do njegove telefonske številke, a ko je dobil njegov klic, ni okleval. Svojo odločitev, da se odpravi v Maglaj je objavil na Facebooku, nekaj minut kasneje pa se je oglasilo še 13 njegovih prijateljev, ki so se mu želeli pridružiti.
Do Maglaja so veslali dva dni in pravi, da se je zdelo to najdaljše potovanje. Prvi dan so se do Maglaja prebili le štirje člani ekipe, pri tem pa sta jim pomagala pilota vojaškega helikopterja, ki sta jih kljub slabemu vremenu odpeljala do poplavljenega mesta.
Ko so prišli v mesto, je bil pogled nanj obupen. "Ni bilo nobene organizacije, prekinjene so bile povezave, vladala je panika," pravi Krivić, ki dodaja, da reka Bosna tako nevarna, kot je bila takrat, še ni bila nikoli. Nosila je kontejnerje, ograje, debla.
Pri delu so jim pomagali njihovi prijatelji iz Maglaja in en gasilec, ki so jih vodili po terenu in jim kazali mesta, kjer so bili ujeti ljudje. V enem primeru so materi pojasnili, da lahko odpeljejo le njenega otroka in, da se bodo po njo in njenega moža vrnili pozneje. "V bistvu pa nisem bil prepričan, če jo bom videl še enkrat. Tega krča na njenem obrazu ne bom nikoli pozabil," pravi Krivić in dodaja, da želi vse prizore reševanja čim prej zbrisati iz spomina.
V času katastrofalnih poplav so veliko, ali pa kar glavno vlogo pri reševanju odigrali prav raftarji. Prvi so prišli iz Konjic, kasneje pa še iz Visokega, Zavidovićev in drugih mest. Danes pa o njih poroča redkokdo.
Dva dni odrezana od sveta
Čeprav se je ne bo spomnila, je pravo kalvarijo sredi hudih poplav preživela tudi 15 dni stara Zorica, ki se zdaj z mamo Marino in še 38 drugimi prebivalci Obrenovca nahaja v enem od beograjskih hotelov, ki so ponudili zavetje žrtvam poplav.
"Dva dni smo bili v negotovosti ujeti v stanovanju in odrezani od sveta. Ni bilo vode, da bi ji pripravila hrano, preoblačiti sem jo morala v mrazu, ni bilo elektrike, da bi se ogreli, kamor koli sem pogledala pa je voda samo naraščala in naraščala. Nato so končno prišli reševalci z gumijastim čolnom sredi hude nevihte," se spominja Marina.
Kot pravi, je še vedno v šoku. "Ne spomnim se niti, kateri dan je, kaj šele, kako bomo živeli po tem," pravi.
Razmere šokirale reševalce
Groze, ki so jo prinesle poplave, pa še dolgo ne bo pozabil niti prvi mož hrvaških gorskih reševalcev Vinko Prizmić. Kot pravi, večina ljudi na poplavljenih področjih enostavno ni pričakovala tako velike vodne ujme, ki je na koncu prekrila vse. "Prebijali smo strehe, da smo se prebili do ljudi," pravi. Prav tako je številne presenetila moč poplavne vode. "Voda je vdirala s takšno silo, da močan moški ni mogel stati v 25 centimetrov visoki vodi," je dejal.
"Bilo je enostavno grozno," priznava človek, ki tudi v najhujših situacijah ohrani mirno kri. Najhuje pa je bilo, ko enostavno niso mogli pomagati. "V Rajevem Selu smo rešili res veliko ljudi, a v nekatere dele zaradi visoke vode nismo mogli. Naši reševalci so videli človeka, ki se je oklepal ograje in klical na pomoč, a je bil predaleč, tok vode premočan. Ta človek je bil kasneje prva potrjena žrtev poplav na Hrvaškem," pravi.
Šokirali so ga tudi prizori nemočnih živali. "Krave in prašiči so se oglašali v poplavljenih hlevih, bilo je kot v slabem filmu," pravi.
Njihovo delo pa ni potekalo brez težav. "Ljudje niso hoteli zapustiti domov. Prosili smo jih, a so vztrajali. Večkrat smo se vrnili do njih. Ko se je zmračilo in je bila voda res visoka, so nas prosili, naj pridemo po njih. Bilo je nevarno, a smo šli," je še povedal.
KOMENTARJI (80)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.