FOTO: 'Nismo vedeli, kaj nas čaka, le, da bo tisto, kar imamo s seboj, nekomu rešilo življenje'

V Sarajevu je močno deževalo več dni. Oblačno nebo, turobna sivina vsak dan, dan na dan. Napovedi za naprej so bile slabe, ljudje pa kot da čutijo, da se nekaj pripravlja.

V samem središču mesta je bilo najhuje v sredo. Reka Miljacka je močno narasla, bila je umazano rjave barve, zaradi nevarnosti so zaprli enega od mostov preko nje. V starem delu mesta, na Baščaršiji, je voda zalila nekaj lokalov, zato so jo gasilci izčrpavali. Ulice, na katerih se sicer najbolje čuti utrip samega mesta, so bile zdaj prazne in prepletene s številnimi cevmi. Tramvaji niso vozili po rednih linijah, številne ceste so zaprli in promet je obstal.

Tisti, ki smo bili tedaj na Koševskem Brdu, smo bili na varnem. Dež nas je še najbolj motil zaradi mokrih čevljev in dežnika, ki ga nikakor nismo mogli odložiti. Da gre zares, smo občutili, ko so nam prvo noč zaprli vodo, za nekaj minut je zmanjkalo tudi elektrike. Potem pa so začele prihajati informacije o tem, kaj se dogaja okoli nas. Televizija, naslovnice časopisov, zgodbe znancev in prijateljev … Prometni kolaps v mestu in noči brez vode se ne morejo primerjati z razsežnostmi katastrofe, ki je prizadela prebivalce ostalih predelov BiH.

Potrebovali so pomoč in kot številni drugi smo v akcijo stopili tudi mi. Prebivalci Koševskega Brda so v kleti ene od stanovanjskih hiš začeli zbirati potrebščine, ki bi jih lahko peljali pomoči potrebnim. Ko smo odpirali vrečke, ki so se kopičile, smo bili presenečeni nad odzivom dobrih ljudi. V njih so bila oblačila – tople bunde, hlače, majice, pižame, obutev, posteljnina ... V škatlah je bila hrana, ob njih pa plastenke pitne vode, zdravila, otroška hrana in izdelki za osebno higieno. Fantje pa so še kar nosili. Česar niso dobili, so kupili z lastnim denarjem. Težave so jim predstavljale trgovine, v katerih ni bilo več mogoče dobiti vsega, zaloge so namreč zaradi izrednih razmer pošle. Nekateri trgovci so se v tej nesrečni situaciji želeli okoristiti in so začeli dražiti stvari – cena sveče, ki se sicer giblje okoli ene marke, je kar naenkrat poskočila na dve marki in pol.

Darovana oblačila smo razvrščali na moška in ženska, jih zapakirali v vreče, opremili z napisom in naložili v avtomobile. Naslednje jutro se je sedem fantov odpravilo v Maglaj, enega najbolj prizadetih delov. "Komaj smo se z avtomobilom prebijali skozi 15 centimetrov blata na cesti, videli smo opustošenje, ki ga je za seboj pustila voda. Ljudje so stali ob cesti, brez cilja, in čakali. V tistem trenutku jim nihče ni mogel pomagati. Lahko smo jim le razdelili stvari, ki smo jih prinesli s seboj. Vsakega smo vprašali, kaj potrebuje, in mu to tudi dali," je povedal eden od njih. "Uspešno smo podelili vse donacije. Malo smo utrujeni, umazani, a to ni pomembno. Glavno je, da je naloga opravljena," pa je zvečer zapisal na družbenem omrežju Facebook.

Dva dni pozneje, ko so znova nabrali dovolj stvari, so s petimi avtomobili in velikim džipom obšli še Topčagić Polje, Željezno Polje, Žepče in Zavidoviće. "Nismo vedeli, kaj nas čaka, vedeli smo le, da nas ljudje potrebujejo in da bo tisto, kar imamo s seboj, nekomu rešilo življenje. Vsi smo preživeli vojno in ta situacija nas je nekako vrnila v preteklost. A to ni bilo podobno vojni, to je bilo nekaj novega, nekaj tujega ...," so opisali.

Cesta med Maglajem in Dobojem je bila najprej povsem zaprta, nato pa zaradi blata prevozna le za terenska vozila. Ker je bila neprevozna tudi pot preko Banja Luke, je bilo Sarajevo nekaj dni odrezano od sveta. Nekateri smo obtičali tam, drugi niso mogli do njega.

Konec tedna se je vreme vendarle popravilo, posijalo je sonce in temperatura se je iz deset dvignila na kar 25 stopinj Celzija. Baščaršijo so spet napolnili turisti, ki so sproščeno posedali na kavicah in lovili sončne žarke, na zunaj je bilo videti, kot da se nič ni zgodilo.

Ob pomoči informacij slovenskega veleposlaništva in neprestanega spremljanja tamkajšnje spletne strani o stanju na cestah smo naposled le lahko krenili proti Sloveniji. Na poti do Maglaja je bilo moč videti zametke najhujšega – gladina vode se je spustila, s cest so odstranili blato in zemljo, ki so jo sprožili številni plazovi. Na obrežju rek so ostala polomljena drevesa in veje, na njih pa številne smeti, ki so pričale, do kam vse je segala voda. Pri Maglaju nas je delavec na cesti preusmeril na obvoz preko Tešanja, saj cesta do Doboja še vedno ni bila prevozna. "Ne vem, kaj naj vam rečem. Situacija je grozna, razmere so izredne, veliko je smrtnih žrtev. Že tri dni sem tukaj, že tri dni nisem zatisnil očesa," nam je povedal vidno utrujen. Z vožnjo po vaseh in hribih, makadamu in gozdnih poteh smo se uspeli izogniti najhujšemu – tistemu, o čemer danes pričajo fotografije in posnetki. Ni človeka, ki jih ne bi videl, in verjetno ni nikogar, ki ga ne bi pretresli.

In medtem ko smo mi z vsakim kilometrom žalostno podobo puščali za seboj, so tam ostali tudi številni, ki še vedno potrebujejo pomoč. Humanitarne akcije se nadaljujejo, prostovoljci pravijo, da imajo oblačil dovolj, da ljudje zdaj najbolj potrebujejo vodo, hrano in zdravila. Stekla je sanacija, zato potrebujejo gumijaste škornje, lopate in rokavice. Voda se je umaknila in za seboj pustila številne mrtve živali, zaradi česar se bojijo izbruha epidemij. Potrebujejo dezinfekcijska sredstva, zaščitne maske in sterilne gaze.

"To je hujše kot vojna!", pravijo številni, ki ne verjamejo, da si bodo prizadeti kraji po vsej škodi sploh še kdaj opomogli. In čeprav je iz te težke situacije težko potegniti kakšno pozitivno misel, je po vsem kaosu jasno eno: odziv ljudi je neverjeten, stopili so skupaj in pomagali drug drugemu kot še nikoli. "Iz poplav se je dvignila Jugoslavija", piše na fotografiji, ki je zaokrožila po spletu. Balkan je združen. Uspelo mu je, da skupaj kljubuje besu narave.