Venezuelci na begu iz 'socialističnega pekla'

Od leta 2014 je iz države pobegnilo že dva milijona ljudi, situacija v državi, ki ji z železno roko vlada socialistični režim Nicolasa Madura, pa nikakor ne kaže znakov izboljšanja.

V sosednjih državah zahtevajo večji mejni nadzor

Nadzor na meji sta tako že okrepila oziroma sta to vsaj poskusila storiti Ekvador in Peru. Tamkajšnje oblasti namreč pravijo, da situacija postaja nevzdržna. Samo v petek je mejo v majhnem perujskem mestu Aguas Verdes prečkalo 2500 ljudi.

Prvi ukrep oblasti je bil, da za vstop v državo zahtevajo potni list, prej je bila dovolj osebna izkaznica, vendar so ga vmes opustili. Ekvador je nekaj podobnega poskusil prejšnji teden, a je sodnik odločil, da je to v nasprotju z regionalnim dogovorom o prostem gibanju.

Podobno je sodnik tudi brazilski zvezni državi Roraima prepovedal, da zapre mejo - to so poskusili storiti v začetku meseca.

A domačini ob meji so vse bolj razjarjeni in pravijo, da jim je vsega dovolj. Giannella Jaramillo, ki ima v obmejnem mestu stojnico z oblačili, je za AFP dejala, da tako enostavno ne gre več naprej: "Zelo hudo nam je za venezuelski narod, ampak zdaj odžirajo delo Perujcem. Ne moremo pomagati takšnemu številu ljudi."

Podobno meni Ekvadorec Gerardo Gutierrez: "Sprehodiš se čez dve ulici, vidiš deset Venezuelcev, naslednji dve, spet deset Venezuelcev. Naše države so revne in v takšnih okoliščinah je velikemu številu ljudi nemogoče pomagati."

Peru naj bi v prihodnjih tednih sprejel okoli 100.000 Venezuelcev, s čimer se bo njihovo število v tej državi povečalo na pol milijona. Ekvador pa je odprl humanitarni koridor za Venezuelce, ki želijo v Peru.

Tudi UNCHR oceni, da je situacija postala nevzdržna, prikimava: "To je največji eksodus, kar jih je Latinska Amerika kdaj videla," je dejala njihova predstavnica Chiara Cardoletti.

Joel Millman iz mednarodne organizacije za migracije IOM pa pravi, da množice migrantov in celo nasilje, ki je izbruhnio na brazilski meji, kažejo na to, da "je pomoč nujna, vse skupaj pa spominja na migrantsko krizo ob v Sredozemlju."

Manj ničel, isto število problemov

Venezuelska oblast, ki za težave države krivi vse mogoče zarote Kolumbije, opozicije in ZDA - od tiste, da je kolumbijski predsednik skušal ob pomoči venezuelske opozicije z droni napasti Madura, do tega, da želijo ZDA uničiti državo, se sicer zatekajo k vse bolj bizarnim rešitvam.

Tako so v ponedeljek v obtok poslali nove bankovce, na katerih je v primerjavi s prejšnjimi pet ničel manj. S tem naj bi ustavili inflacijo, ki naj bi letos v državi dosegla milijon odstotkov. A v praksi je to pomenilo, da je bila država v ponedeljek praktično paralizirana, trgovine, banke so bile zaprte. Da bi pošiljanje "suverenega bolivarja" v obtok minilo mirno, je Maduro ponedeljek razglasil kar za nacionalni praznik. A nova valuta, vezana na kriptovaluto petro, ne kaže kakšne posebne trdnosti.  Vsak petro je vreden okoli 60 ameriških dolarjev, vrednost temelji na ceni venezuelske nafte. Pretvorba v novo valuto en petro postavi pri okoli 3600 bolivarjih.

V petru bo poslej - kar naj bi bil eden od ukrepov za boljše življenje Venezuelcev -  določena tudi višina minimalne plače. Ta bo znašala pol petra, kar je okoli 1800 bolivarjev oziroma slabih 30 ameriških dolarjev.

Maduro uvaja tudi "varčevalne ukrepe". Tako je napovedal zmanjšanje subvencij za gorivo, kar naj bi ljudi odvrnilo od tihotapljenja nafte čez mejo. S tem naj bi država prihranila okoli 10 milijard dolarjev letno. Vprašanje je le, ali si bodo Venezuelci po tem ukrepu še lahko privoščili bencin.

Venezuela je v recesiji že četrto leto. Država je odvisna od cen nafte, črno zlato skrbi ta 96 odstotkov prihodkov države, a kaj ko je njena proizvodnja na 30-letnem dnu. Dnevno načrpajo okoli 1,4 milijona 159-litrskih sodov na dan, še pred desetimi leti so jih 3,2 milijona sodov dnevno. Velik del težave sta zastarela tehnologija in korupcija.

V Venezueli sicer menijo, da bodo zadnji Madurovi ukrepi le še povečali gospodarsko nestabilnost.

Še dlje je na Twitterju šel ameriški podpredsednik Mike Pence, ki je zapisal:"Nicolas Maduro in njegov režim sta nekoč cvetočo državo popeljala v gospodarsko uničenje in humanitarno krizo."

Dobrodošli v socialističnem peklu

Maduro se s to oceno seveda ne strinja, prepričan je, da so "imperialisti" krivi, da je njegova država na kolenih. Prikimali mu bodo najbrž tudi najbolj številni podporniki, tudi po svetu. Po drugi strani pa venezuelska opozicija in na tisoče ljudi, ki bežijo, Madura in njegovega predhodnika Chaveza obtožujejo, da sta državo spremenila v "socialistični pekel na zemlji".

V državi že mesece potekajo protesti, ki jemljejo živjenja, ljudje pa težko razumejo, kaj se je zgodilo z njihovo idilično domovino, polno črnega zlata.

Nicolas Maduro je v očeh nasprotnikov vse bolj podoben venezuelski verziji Vladimirja Putina, še enega samodržca, ki drži moč s pomočjo korupcije, nepotizma, klientelizma, širjenja strahu in spretnega odstranjevanja političnih nasprotnikov.

A medtem ko se Maduro ukvarja s širjenjem klasičnih teorij zarote o zlobnem zahodu in nasprotnikih ideologije, se venezuelska ekonomija ni sesula, amapk je zgnila. Venezuela je tri leta zapored uspela osvojiti neslavno zlato medaljo na Bloombergovi lestvici ekonomske bede, ekonomija se je leta 2016 skrčila za 18 odstotkov, brezposelnost se je povzpela na 25 odstotkov, inflacija je bila že takrat 750 odstotna, od takrat pa vse naštete številke le še rastejo - pa ne v pozitivno smer.

A eno so ekonomske številke, še hujša je vsakodnevna realnost Venezuelcev. Vojska kontrolira prehransko verigo, posledica sta podhranjenost in korupcija. Venezuelske bolnišnice so bolj kot bolnišnicam v z nafto bogati državi, podobne tistim v sirskem Alepu - brez elektrike, zdravil, higienskih pripomočkov ... Prestolnica Caracas je pri vrhu po številu umorov v svetovnem merilu, trgovina je propadla, zaloge obvladujejo kleptokratski oligarhi, povezani z režimom in varnostnimi silami.

Venezuela se sesuva pri temeljih, pot za to pa je odlično tlakoval Madurov predhodnik Hugo Chavez, odločen, da z naftnim denarjem financira svojo priljubljenost in dosmrtno oblast, četudi to dolgoročno pomeni uničenje. Denar je namenil za socialne programe, kar je seveda dobro - razen, če denarja v resnici nimaš. Iz države je izgnal investitorje in vse, kar je bilo vrednega, razdelil v upravljanje pohlepnim in skorumpiranim prijateljem. Vse nasprotne glasove je režim onemogočil ali dokončno utišal - nekako v stilu Putina ali turškega predsednika Erdogana. Država se je lotila nacionalizacije, popolnega nadzora nad cenami. Medtem ko je višji z režimom povezan višji sloj doživel razcvet, ceno norosti plačujejo reveži, ki jim oblast ob tem prodaja zgodbe o zarotah. Da so cene nafte padle in je to delno povzročilo krizo, seveda drži. A to izrabljati kot opravičilo za režim, ki leta ni storil nič, da bi se zmanjšala odvisnost države od nafte ali oklestil korupcije, je pa seveda precej sprevrženo.

Zaradi pomanjkanja zdravil naj bi bilo v državi ogroženih več sto tisoč ljudi, okoli 1,3 milijona jih trpi zaradi podhranjenosti. Znova se pojavljajo bolezni, ki so bile odpravljene - ošpice, malarija, tuberkuloza in davica. Ljudje so obupani, vse več mladih rešitev vidi v kriminalu. Ločnico med življenjem in smrtjo tako za Venezuelce vse bolj pomeni - beg iz države.

Resničnostni šov preživetja

Življenje v Venezueli se je spremenilo v resnični resničnostni šov o preživetju, pravijo Venezuelci. Preživijo tisti, ki postanejo podaljšek režima, ki služijo na nedovoljene načine, tisti, ki pobegnejo.

Nekateri odkrito govorijo o tem, da bi radi umrli. Kar v Venezueli, kjer se prej dokoplješ do orožja kot kruha, niti ni težko. Spet drugi sanjajo o neki drugi državi, kjer bi bilo življenje bolj znosno. Za začetek bi bilo dovolj, da bi svetila luč, iz pipe pa tekla čista voda, pravijo.

Izpadi elektrike so namreč vsakodnevni, javni promet je v razsulu, gotovina in zdravila so - kot že rečeno - redka dobrina.

Seznam ovir, ki jih ima na poti do normalnega življenja povprečen Venezuelec, je za evropsko razumevanje mnogo predolg. Španska Vanguardia je pred zadnjimi ekonomskimi ukrepi izračunala, da bi povprečna družina za normalno življenje potrebovala ne eno, ampak 200 minimalnih venezuelskih plač.

Kilogram pralnega praška stane dve minimalni plači, kilogram mleka okoli eno minimalno plačo. Najhuje je v teh okoliščinah za otroke, ki so podhranjeni, umazani, predčasno zapustijo šolanje, ker zaradi lakote pogosto niti ne morejo slediti pouku. Ena od venezuelskih humanitarnih organizacij trdi, da je podhranjenih 16 odstotkov otrok v državi, osem od desetih Venezuelcev pa poje manj kot bi, če bi imeli več denarja.

Eksodus prebivalstva, ki je zadel državo, je tudi povzročil krizo, ko gre za število zdravnikov in učiteljev, kar še dodatno niža že tako nizke standarde v državi.

V določenih krajih je zaradi pomanjkanja denarja za popravilo dotrajanih vozil, obstalo do 75 odtotkov avtobusov, iz cevi teče umazana voda, ker ni denarja za vzdrževanje vodovoda.

Ljudje so dolgo protestirali na ulicah - mirno in tudi nasilno. Zdaj se vse bolj delijo v dve skupini - tisto, ki se pripravlja na beg in tisto, ki se vdaja apatiji v državi, kjer je lahko štruca kruha razlog za umor.