'Ne porabljajte energije za spletne trole, ne dajajte jim kisika'

Ocasio-Cortezova je zmagala z ekipo, ki bi se ji na prvi pogled večina izkušenih politikov najbrž dobronamerno in pokroviteljsko nasmehnila. Šefica kampanje se je nekoč ukvarjala z zdravljenjem s pomočjo energije, pomagali pa so ji med drugim fotograf, ki poje v težko metalni skupini, in progresivna muslimanska aktivistka, ki piše kuharski blog.

A je skupini uspelo tisto, kar se je zdelo nemogoče – najprej so na lastnem terenu premagali demokratskega kolega, političnega težkokategornika, ki je veljal za nepremagljivega. Potem ko je na notranjih volitvah "padel" Joe Crowley, na volitvah pa nato še republikanski nasprotnik Anthony Pappas, je AOC – kot javnost pogosto imenuje Ocasio-Cortezovo – postala najmlajša ženska, ki je bila kadar koli izvoljena v ameriški kongres. Svojo prepoznavnost in politiko je gradila na platformi demokratičnega socializma, ki ga je pred volitvami leta 2016 populariziral Bernie Sanders. Prav Sanders je bil tisti, ki nas je zbudil iz spanja, pravi Virginia Ramos Rios.

Zakaj je bila Sandersova kampanja za vas tako prelomna?

To je bil čas, ko smo številni ugotovili, da bi morali biti bolj aktivni, sprožil se je nov val aktivizma, politična pobuda, ki se ni zanašala na denar korporacij. Ljudi je prestrašilo dejstvo, da se lahko zgodi Donald Trump ali še kaj hujšega. Tako je znova oživelo zbiranje sredstev za kampanje. Iz Sandersove kampanje pa je izšla skupina Brand New Congress.

Jaz sem sicer nekoliko starejša od mnogih, ki so začeli to skupino, in sprva sem bila nekoliko skeptična, ko so govorili o tem, da bi skupnost nominirala kandidate za kongres. In to ljudi, ki niso na primer odvetniki, ki niso del sistema.

Seveda je bilo jasno, da potrebujemo temeljite spremembe, saj obstoječi politiki, tudi kongresniki, živijo v mehurčku in so že zdavnaj izgubili stik z realnostjo.

Aktivizem je takrat res živel in ima veliko opraviti s tem, da se je Alexandria odločila za kandidaturo. Tisto leto je obiskala več krajev, kjer so protestirali aktivisti za različne namene. Med drugim je šla v Ferguson v zvezni državi Missouri, Flint v Michiganu in v Dakoto, kjer so bili veliki protesti proti plinovodu. Tam je videla tudi starejše, ki so kar s svojimi telesi želeli zaščititi sebe in svoje okolje pred interesi korporacij, ki delujejo kot vojska.

In obljubila si je, da bo spremenila stvari, da bo nekaj naredila. Kaj natančno, v tistem trenutku še ni vedela, ampak – zanimivo – ko je zapuščala Dakoto, je dobila klic skupine Brand New Congress, če bi kandidirala na volitvah. Vseeno si je za premislek vzela pet mesecev.

Zakaj toliko?

Ker takšna odločitev za tako mlado žensko ni enostavna. Med študijem je namreč delala v pisarni senatorja, bila je prostovoljka v kampanji Bernija Sandersa. O politiki je torej vedela ravno dovolj, da ji je bilo jasno, da ne ustreza predstavam o politikih. Poleg tega je bila pred tem ženskam odčitana velika lekcija, vsi smo videli, kako je volitve izgubila ženska z neizmernim spektrom političnih izkušenj, kako so jo raztrgali na obeh straneh. Zato je bil potreben temeljit razmislek.

Tudi jaz nisem takoj mislila, da ima realne možnosti za izvolitev. Srečala sem jo približno dva meseca, potem ko se je odločila za kandidaturo. Mislila sem si, da je fantastična, ampak vseeno sem se spraševala, ali ji res lahko uspe. Najprej je bilo namreč treba premagati četrtega najbolj močnega demokrata v ZDA, Crowleyja, človeka, ki je imel vse niti v rokah. Mislila sem si, da je res pogumna, ker kandidira, da ji želim vse dobro, dala sem ji svojo vizitko in rekla, da sem pripravljena pomagati, ampak vse skupaj je bilo precej negotovo.

Vseeno ste prevzeli vajeti njene kampanje ...

Takrat sem pravzaprav delala na neki drugi kampanji in sploh nisem posvečala veliko pozornosti kampanji Ocasio-Cortezove, potem pa so me februarja lani povabili k sodelovanju. Zdelo se mi je, da bi bil dosežek že, če spremenimo smer javne debate. Ena od stvari, ki sem jih takrat videla in me je izjemno zmotila, je bilo dogajanje maja 2017, ko je Alexandria napovedala kandidaturo. Še isti mesec je Crowley podpisal zdravstveni zakon, ki je bil v kongresu že izjemno dolgo, ampak je sameval v predalu. Takoj, ko je napovedala kandidaturo, ga je podpisal. Seveda je trdil, da podpis nima nič z njeno napovedjo kandidature, ampak človek se pa vpraša, kajne?

Omenili ste, da je bil poraz Hillary Clinton poučen. Česa se je naučila vaša kampanja, katerih napak niste želeli ponoviti? Koliko razprave o vzrokih poraza je opravila demokratska stranka?

Koliko razprave so opravili, težko rečem, ker nismo bili del tega. Veste, če želiš uspeti na volitvah, običajno potrebuješ blagoslov šefov stranke. Mi ga nismo imeli. Bili smo običajni ljudje z obrobja, popolni "outsiderji".

Smo pa iz kampanje Clintonove potegnili nekaj lastnih naukov. Prva lekcija je bila, da ne smemo porabljati energije za besedne spopade z nasprotniki, spletnimi troli, ne smemo jim dajati kisika. Seveda bomo povedali, če se nam zdi nek komentar napačen, ampak ne bomo jim pa dajali pozornosti.

Druga pomembna lekcija je bila, da ni pomembno, koliko izkušenj ima ženska, ljudje jo bodo še vedno videli kot premalo usposobljeno. Za nas je bilo tako v prvi vrsti predvsem pomembno, da imamo kandidatko, ki lahko predstavlja okrožje, ki ima vrednote, v katere ljudje verjamemo, in ki zna jasno ubesediti vizijo.

Sama imam veliko spoštovanje do Clintonove, vendar se nisem strinjala z mnogimi njenimi pogledi, še posebej ne s stališči do zdravstvene oskrbe. Čutila sem, da je bila pripravljena sprejeti preveč kompromisov. Volivci smo morali pristati že na ogromno kompromisov z Barackom Obamo, tega si nismo mogli privoščiti še enkrat. Živimo v času, ko morajo nekateri za odmerek inzulina plačati 300 dolarjev. To je enostavno noro, ljudje umirajo. Popraviti moramo osnove, zato se ne morem strinjati s tistimi, ki del rešitve vidijo v dodatnih komercialnih zavarovanjih.

Zato razumem, da številni zanjo niso glasovali zaradi določenih stališč, ki jih je zastopala.

Žalostno pa je, da številne kritike niso imele prav nobene zveze z njenimi stališči, politiko, ampak so jo napadli, ker je ženska in na podlagi nekih predvidevanj, ki niso imela nobene povezave s stvarmi, ki jih je kadar koli izrekla, kaj šele naredila.

Česa pa vas je poraz demokratov na prejšnjih predsedniških volitvah proti Donaldu Trumpu, ki mu sprva niti niso pripisovali večjih možnosti, naučil kot volivko?

Da enostavno ni dovolj, da na volilni dan oddate glas. Spomnim se, kako je bilo, ko je bil prvič izvoljen Barack Obama. Tako jaz kot številni znanci smo oddali glas in zaspali nazaj. Prepričani smo bili, da je bil izvoljen nekdo, ki nas razume, ki govori naš jezik, ki nas zastopa …

Da ste opravili svoje delo …

Veste, če bi zmagala Clintonova, bi se to ponovilo še enkrat. Njeni podporniki so ponavljali – sposobna je, ve, kaj je treba, bo že naredila … Ampak ni tako preprosto. Ena oseba ne more ničesar spremeniti, vsi imamo odgovornost, da sodelujemo v procesu – od tega, kako glasujemo, do tega, kako delujemo, kaj podpiramo. Treba je biti aktiven, javno govoriti, zahtevati.

Kako pa v to prepričati ljudi? Številni se ne odpravijo niti na volišče, kaj šele, da bi aktivno sodelovali v političnem procesu.

Sama sem študirala politologijo, pa je bilo aktivno udejstvovanje leta in leta zadnja stvar, o kateri sem razmišljala. Zbudila sem se šele s kampanjo Bernija Sandersa leta 2015. K temu prebujanju je svoje prispevalo tudi dejstvo, da sem resno zbolela. Spoznala sem, da sistem, ki je zame deloval krasno, ko sem bila zdrava, ko sem delala v bančništvu in zavarovalništvu, enostavno ne deluje, ko zboliš.

Danes, ko delam v kampanjah, sem prepričana, da je ključno, da politika govori tako, da vleče vzporednice z vsakdanjim življenjem ljudi, kako odločitve konkretno vplivajo na njih. Najpomembnejši del vsake kampanje je, da ljudi poslušamo. Ljudje težko sami povežejo politične koncepte z realnimi vplivi na njihovo življenje. Ljudje vam bodo na terenu povedali zelo konkretne težave – skrbi me, da mi bo banka vzela stanovanje, da ne bom mogel plačati najemnine, skrbi me, da bodo izgnali mojega očeta, mamo, skrbi me, kako bom plačal operacijo … In mi bi morali nato ljudem razložiti, kako bo glasovanje za določenega kandidata vplivalo na najbolj pereč segment posameznikovega življenja.

Namesto tega politika praviloma želi govoriti o nekih generalnih konceptih, in to je največja napaka.

Veste, drug drugega moramo najprej videti kot človeka, ne kot nasprotnika ali kot ideološki koncept. Zanimati nas mora, kakšno je njegovo stališče do zelo konkretnih vprašanj in kakšne rešitve predlaga.

In prepričana sem, da bi ob takšnem gledanju – drug pri drugem našli precej več skupnih točk kot razlik. Mislim, da je takšen pristop zelo dober tudi za to, da se aktivira ljudi. To kar počnemo zdaj, ko iščemo neke zunanje sovražnike, skupine, ki jih lahko krivimo za stvari – vse to nas samo deli.

Z zmago Alexandrie Ocasio-Cortez vam je uspel preboj v sistem. Kaj se je zgodilo, ko so ideali in vizija trčili ob realnost političnega sistema in mnogih interesov?

Ocasio-Cortezova se po izvolitvi srečuje tudi s številnimi očitki, kritikami … Kako zadovoljni ste vi z njenim delom?

Mislim, da dela zelo dobro. Še posebej pod tako močno lupo javnosti. Po notranjih strankarskih volitvah je namreč njena prepoznavnost eksplodirala. Bilo je kot cunami, vulkan, orkan in potres medijske pozornosti v enem. Naenkrat so vsi želeli govoriti z njo. Pa govorimo "samo" o kongresni kampanji. Naenkrat se je znašla pod drobnogledom mednarodnih medijev. Zelo predana je svojemu delu.

Ima vsa ta prepoznavnost, skupaj z velikimi pričakovanji, tudi slabe plati? Kako se spopada s kritikami?

Alexandria je kot otrok staršev, mama je iz Portorika, oče iz Bronxa, med odraščanjem pogosto poslušala, kaj vse ji ne bo uspelo. Vendar je to ni nikoli ustavilo. Med drugim je na tekmovanje prijavila svoj znanstveni projekt in bila druga na nacionalni ravni, čeprav so ji govorili, da je tudi prijava zapravljanje časa. Tako da mislim, da se je že zelo zgodaj v življenju odločila, da bo poslušala samo starše, ki so bili jasni – vse se da doseči, in ne bo posvečala pozornosti ljudem, ki govorijo, kaj vse se ne da. Mislim, da je to danes ena njenih glavnih prednosti. Ima trdo kožo, ko gre za kritike in ne pusti se hitro odgnati, ko se za nekaj odloči. To je spretnost, ki jo še kako potrebujejo predvsem ženske v politiki.

Je naslednji cilj Bela hiša?

Za predsedniško kandidaturo bo dovolj stara šele leta 2024, konec letošnjega leta bo stara dovolj za kandidaturo za senat. Ampak trenutno se osredotoča na delo v kongresu. Mislim, da bo pri tem za zdaj tudi ostalo, da bo to priložnost izkoristila, da se uči in dokaže.

Kdo pa bo po vašem mnenju sedel v Beli hiši po letu 2020? Potencialnih demokratskih kandidatov je ogromno, retorika je napeta tudi med njimi. Stranka si je prislužila celo opozorilo nekdanjega predsednika Baracka Obame, da se lahko hitro ponovijo napake, ki so vodile k volilnemu porazu leta 2016.

Resnično upam, da so se ljudje, ki imajo v demokratski stranki največ moči, naučili, da je treba poslušati ljudi.

Sama tudi opozorilo Obame razumem bolj v tem duhu, čeprav se mi zdi, da je bilo večinoma interpretirano kot svarilo, naj tisti, ki smo na levi, ne gremo predaleč. S tem se osebno ne bi strinjala, mislim, da se ne moremo ustaviti. To je strategija, ki nas je že večkrat pustila na cedilu.

Mislim, da ne gre toliko za stranko, kot je pomembno, da se poslušamo in združimo ter si priznamo, da nas je ogromno takšnih, za katere trenutni sistem enostavno ne deluje. To ni boj frakcij za drobtinice, ampak bi moral biti skupni boj proti tistim, ki so si nagrabili velike količine bogastva.

Mislim, da se je takšen boj nazadnje bil pred okoli sto leti, škoda, ker ga moramo ponavljati. Ampak očitno bo treba uporabiti tudi nekaj takratnih taktik.

Ne vem, kaj se bo zgodilo na naslednjih volitvah, je pa zame ključno vprašanje vsem dostopne zdravstvene oskrbe, tudi na področju mentalnega zdravja in epidemije odvisnosti. In preden vprašate, kako bomo za to plačali – naš vojaški proračun je tako napihnjen, da za vojsko plačamo kot naslednjih deset držav na lestvici skupaj. Verjemite, denarja je dovolj, samo prioritete je treba spremeniti.

Je za spremembe treba pretresti obe veliki politični sili – demokratsko in republikansko stranko?

Naši veliki problemi se skrivajo na lokalni ravni. V marsikaterem pogledu moč okrožnega javnega tožilca presega moč kongresnika. Oni so namreč tisti, ki izvršujejo zakonodajo in ena od pomembnih stvari, o katerih bi se morali pogovoriti, je, kaj so merila uspeha. Trenutno je merilo uspeha število ljudi, ki so bili zaprti. Namesto, da bi se vprašali, koliko je bilo rehabilitiranih, da se po prvi obsodbi niso vrnili v zapor. Imamo ogromno težavo z zagotavljanjem pomoči ljudem s psihičnimi težavami. Zato številne zaradi njihovega vedenja pač pošljemo v zapor. Imamo kaznovalni sistem, tožilstva pa se običajno ne odločajo, komu in kako bi lahko pomagali, ampak preštevajo obsodbe. Če zapore ne bi polnili z ljudmi, ki so kaznovani, ker so kadili marihuano ali se neprimerno obnašali, bi se sprostilo ogromno denarja, ki bi ga lahko usmerili v programe, ki bi jim pomagali k bolj produktivnemu življenju. Tudi na področju prostitucije. Ljudje želijo bolj učinkovit boj proti trgovini z belim blagom. Ampak – kako naj se to zgodi, če bodo ljudje, ki bi te zločine prijavili, končali za zapahi, ker so uporabniki storitev ali so prisiljeni v to delo.

Sem pa zadovoljna, da so to teme, o katerih se tudi po zaslugi naše uspešne kampanje za Alexandrio spet pogovarjamo, da dobivajo pogum za kandidaturo tudi ljudje, ki si tega pred njenim uspehom najbrž ne bi upali. Zadovoljna sem, ko gledam, s kakšnim veseljem ljudje danes delajo na številnih kampanjah. In pogosto me vprašajo – kako vam uspe dobiti sodelavce – mislim, da se tukaj skriva odgovor, v politiko moramo vrniti pozitivno vzdušje, veselje – navsezadnje je to delo, s katerim lahko spreminjamo stvari.

Je to tudi vaše sporočilo evropskim političnim strankam, ki so sredi priprav na evropske volitve in se k vam pogosto zatekajo po nasvete?

Da. Politično udejstvovanje mora biti druženje. Pa ne govorim o tem, da gremo na pijačo, zabave. Mora biti nekaj, del česa ljudje želijo biti. Nič ni narobe, če se nam pridružijo ljudje, ki ne razumejo vseh postavk plana v dvajsetih točkah, ki ga je pripravila naša stranka. Pomembno je, da stojijo za vizijo. Politika mora pozdraviti v svoji sredini ljudi, ki so imeli dolga leta občutek, da niso slišani in upoštevani. Ljudje čutijo, da je politika za nekoga drugega, ne za njih in naloga politike je, da to spremeni. Politika je trdo delo, ampak je lažje delati, ko je vzdušje pozitivno. Vem, da gredo nekaterim na živce selfiji. Drži, da s selfiji ne bomo zmagali volitev, da tudi kakšna pozitivna glasba ne bo odločilna, ampak v okolju, kjer se bomo lahko tako poveselili – kot resno pogovorili, bodo nastale velike stvari. Saj lahko plešete in se pogovarjate hkrati! In veste, nihče se ne želi pridružiti ljudem, ki so prestrašeni ali širijo strah, želijo biti z ljudmi, ki imajo vizijo, ki se je iskreno veselijo.