Komentatorju se ob tem postavlja vprašanje, ali bo (in ali mora) hrvaška stran to ponudbo sprejela in pod kakšnimi pogoji, saj gre v resnici za ''namiljeno desko'', na kateri nam bi lahko grdo zdrsnilo. Sodelovanje hrvaških predstavnikov pri delu poslovnega odbora nuklearke in nadaljevanje pogajanj, potem ko je Slovenija po mnenju Bukše z uredbo slovenske vlade na nek način zaplenila nuklearko, bi pomenilo, da hrvaška stran sprejema status quo. To pa pomeni, da bi v skladu z omenjeno uredbo o vseh pomembnih vprašanjih glede NEK samostojno odločali Slovenci, hrvaška stran pa bi lahko le kupovala elektriko, in sicer po ceni, ki jo določijo Slovenci.
Bukša meni, da bi morala hrvaška vlada, če bi privolila v nadaljevanje pogajanj o nuklearki pred morebitno odpravo sporne uredbe, vztrajati izključno pri pogajanjih o novem meddržavnem sporazumu, s katerim bi se v skladu z obstoječim medrepubliškim sporazumom urejali lastniški odnosi in delo skupne nuklearke. Komentator še zapiše, da je predlog takšnega sporazuma Hrvaška poslala Slovencem že aprila letos, a je menda ''obtičal'' v slovenskem parlamentu. Prav tako je po Bukševem mnenju treba poskrbeti, da bo ta meddržavni sporazum ''močnejši'' od vseh slovenskih zakonov in odločitev, s katerimi se je hrvaška stran od enakopravnega lastnika postopno spremenila v kupca elektrike iz lastne elektrarne. V nasprotnem primeru bi Hrvaška privolila v novi, po sprejetju sporne slovenske uredbe, bistveno slabši razpored moči. To pa bi ji otežilo nadaljnja pogajanja in zaščito hrvaškega lastništva v NEK.
Bukša zaključi, da je zdaj na potezi hrvaška vlada, ki ji je slovenska vlada s sporno uredbo še enkrat vrgla rokavico v obraz.
