49. letni doktor pravnih ved je bil v preteklosti marksist, kmalu pa je zaplaval v povsem druge vode. Leta 1984 so ga zaradi nacionalizma v Sarajevu obsodili na 8 let zapora. Ko so ga po 22 mesecih izpustili iz zapora se je iz rodnega Sarajeva preselil v Beograd, kjer je našel pomoč somišljenikov, srbskih književnikov in intelektualcev, s katerimi se je kasneje razšel.
Ko je junija 1993 v jugoslovanski skupščini Miloševiću pomagal zrušiti takratnega predsednika države Dobrico Čosića je poudaril, da v politiki ni prijateljev. Ob 600-letnici bitke na Kosovu mu je vodja četniške emigracije Momčilo Đujić podelil naziv vojvode.
K boju proti zgodovinskim sovražnikom, Hrvatom, Muslimanom in Albancem, je pozival že februarja leta 1991. Nekaj mesecev kasneje je svojim prostovoljcem v Vukovarju ukazal, da ne sme noben Ustaš živ zapustiti mesta. Zavzemal se je za oblikovanje velike Srbije z zahodno mejo med Karlobagom, Karlovcem, Ogulinom in Virovitico. Pregoni in uboji so spremljali njegove obiske v Zvorniku in Bosamskem Šamcu.
S Slobodanom Miloševićem se ni zmeraj strinjal, saj so ga v Miloševićevi Srbiji kar trikrat obsodili na zaporne kazni, iz Črne Gore pa so ga pregnali. Pogosto je obračunaval s tako imenovanimi domačimi izdajalci. Objavil je seznam novinarjev državne televizije, ki niso primernega nacionalnega porekla in vsi so kmalu za tem izgubili službo.
Kot namestnik zveznega premiera se je zavzemal za pridružitev Jugoslavije k Rusiji in Belorusiji. Jeseni, ko se je potegoval za mesto predsednika Srbije, je za svojo kandidaturo dobil tudi Miloševićevo podporo. Da je Šešelj na neuspelih volitvah zbral kar 36 odstotkov glasov je bilo resno opozorilo oblastem, da se povečuje število ljudi na socialnem dnu, ki so Šešljeva volilna baza. Da ima obilo privržencev pa se je pokazalo tudi ob odhodu v Haag, ko ga je v centru Beograda pozdravila množica ljudi.
V prihodnjih mesecih bodo Šešlju družbo v haaškem priporu delali pripadniki narodov, ki jih je v preteklosti razglasil za sovražnike. Z Miloševićem in ostalimi Srbi pa stikov ne bo mogel imeti. Z priporu naj bi se posvetil pisanju.
Z vlogo žrtve je tako za nekaj časa dvignil priljubljenost svoji stranki. Za usodo žene Jadranke in štirih sinov ter vnuka, ki bodo v vili z bazenom čakali na njegovo vrnitev iz Haaga, pa ga ne skrbi.
