Od 15 papežev, ki so si pred v torek izvoljenim Benediktom XVI. za svoje papeško ime izbrali ime Benedikt, v zgodovinskem kontekstu izstopata dva, 14. in 15. Benedikt. Vsak papež si lahko sam izbere papeško ime, Joseph Ratzinger pa si ga je izbral v počastitev Benedikta XV., ki je papeževal med prvo svetovno vojno in je v tem času vodil politiko stroge nevtralnosti ter se zavzemal za mir.
Prvi papež, ki si je nadel ime meniškega očeta iz Nursije, je bil Rimljan, papeževal pa je v letih od 575 do 579. V času Benedikta I. so Langobardi prodrli do Rima. Drugi Benedikt je bil prav tako Rimljan, papeževal je le eno leto od leta 684 do 685, na potrditev s strani cesarja v tedanjem Konstantinoplu pa je moral čakati kar leto dni.
Od leta 855 do 858 je papeževal Benedikt III., ki ga je cesarjeva stranka začasno zaprla, iz ječe pa se je rešil s pomočjo podpore rimskega prebivalstva. Benedikt IV. je cerkev vodil med letoma 900 in 903 in je za cesarja okronal Ludvika III., ki pa je bil podrejen Berengarju iz Furlanije, zaradi česar je papeštvo zapadlo v nemilost. Tudi papeževanje Benedikta V. ni dolgo trajalo, saj ga je leta 964, ko je nastopil papeževanje, sinoda, sklicana s strani cesarja Ota I., odstavila in izgnala v Hamburg, kjer je umrl v zaporu.
Tudi Benedikta VI. so strmoglavili kmalu po njegovi izvolitvi. Papeža, ki je deloval med letoma 973 in 974, so zadavili v Angelskem gradu v Rimu. Sedmi papež z imenom Benedik pa je imel razmeroma miren mandat, ki je trajal od leta 976 do 983. Med drugim je potrdil praško škofijo.
Benedikt VIII. je izhajal iz grofovske rodbine in je leta 1014 Henrika II. v Rimu kronal za cesarja. V času svojega 12-letnega papeževanja med letoma 1012 in 1024 je priredil sinodo v Pavii in se zavzemal za celibat.
Tudi Benedikt IX., ki je Cerkev vodil od leta 1032 do 1045, je izhajal iz iste rodbine kot Benedikt VIII. Iz Rima so ga pregnali po uporu leta 1044, uradno ga je sinoda odstavila leto kasneje, umaknil pa naj bi se sam v zameno za lepo vsoto, ki naj bi mu jo izplačal njegov naslednik Gregor VI. Tudi do položaja naj bi prišel s pomočjo podkupnin, ki pa jih je plačal njegov oče.
Benedikt X. je med svojim kratkim papeževanjem med letoma 1058 in 1059 veljal za igračo v rokah rimskega plemstva, njegov naslednik Nikolaj II. pa je njegovo izvolitev naknadno razglasil za neveljavno. Niccolo Boccasini iz Trevisa, ki je leta 1303 postal papež Benedikt XI., je izhajal iz reda dominikancev je leto kasneje umrl za grižo, pokopali pa so ga v Perugii.
Naslednji papež, ki je prevzel to ime, je bil Francoz Jacques Fournier, prišel pa je iz reda cistercijanov. Katoličanom je iz Avignona vladal med letoma 1334 in 1342, odvisen pa je bil od francoske politike. Papeža Benedikta XII. je močno obsodil pesnik Petrarca, ki ga je označil kot "pivskega krmarja cerkve".
Benedikt XIII., papež v letih od 1724 in 1730, je bil Francesco Orsini iz rimske vladarske rodbine, iz katere je že pred njim, pa tudi za njim prišlo več papežev. Živel je v špartanskem slogu, upiral se je življenju v vatikanskem razkošju in namesto tega živel v nekakšni meniški celici v stranski vatikanski zgradbi. Za svetnika je razglasil svetega Janeza Nepomuka, v Rimu pa je dal zgraditi Španske stopnice.
Leta 1740 pa je vodenje cerkve prevzel Benedikt XIV., učenjak Prospero Lambertini iz Bologne, ki velja za utemeljitelja zgodovine cerkvenega prava. Po začetnih zadržkih je po smrti cesarja Karla VI. priznal dedno pravico Marije Terezije do položaja cesarice. Reorganiziral je kurijo in finance, v času njegovega papeževanja pa je naraščala sovražnost Svetega sedeža do jezuitskega reda. Misijonarjem na Daljnem vzhodu je zadal smrtni udarec, saj je z bulo Ex quo singulari leta 1742 prepovedal kitajske prakse. Umrl je leta 1758, za njim pa so žalovali tudi protestanti.
Benedikt XV. oziroma grof Giacomo della Chiesa, je bil pred izvolitvijo nadškof v Bologni. Preden je postal papež leta 1914, je bil kardinal le dva meseca. V konklavu so ga podprli nasprotniki usmeritve njegovega predhodnika Pija X., ki je vodil gonjo proti modernizaciji. Med prvo svetovno vojno je zavzel držo stroge nevtralnosti in se zavzemal za humanitarno pomoč ne glede na versko ali narodno pripadnost. Tudi znotraj same Cerkve je bilo njegovo papeževanje velikega pomena, med drugim je leta 1917 objavil Codex Iuris Canonici.
S tem, ko si je novoizvoljeni papež Joseph Ratzinger izbral ime Benedikt XVI. je nakazal, da bo sledil usmeritvi svojega imenskega predhodnika. Kot je sam povedal, je želel tako počastiti Benedikta XV., ki je bil znan po neutrudnem zagovarjanju pomoči beguncem in ponovnem poenotenju sveta, ki ga je razdelila vojna.
Novi papež bi lahko imel pri izbiri imena v mislih tudi svetega Benedikta, meniha iz šestega stoletja, ki je bil ustanovitelj zahodnega meništva. To ime pa je nosil tudi svetnik iz 18. stoletja Benedikt Joseph Labre, romar, katerega dan je 16. april - rojstni dan novega papeža.
