Vučić med govorom o Natovem bombardiranju Srbije zajokal

V Srbiji so v nedeljo obeležili 20. obletnico začetka bombardiranja zveze Nato. Spominske slovesnosti so potekale po vsej državi, glavna slovesnost pa je zvečer potekala v Nišu. Tam so se v prvih vrstah poleg srbskega predsednika Aleksandra Vučića zbrali tudi premierka Ana Brnabić, vodja srbske pravoslavne cerkve, patriarh Irinej, srbski član predsedstva BiH Milorad Dodik, predsednica Republike Srbske Željka Cvijanović in ministri srbske vlade.

Slovesnost se je ob 19.45 začela z zvokom siren za zračni napad, na velikem zaslonu so predvajali prizore bombnih napadov.

Vučić: Srbija se je dvignila kot feniks iz pepela

"Smrt 2500 civilistov, 79 otrok, opustošenje države, škoda na desetine milijard dolarjev bo za nas vedno zločin," je v svojem govoru dejal Vučić. Kot je dejal, Srbija ne bo nikoli pristala na to, da je šlo za napako. "Naš narod ni napaka."

Ko je govoril o Slađanu Vučkoviću, podčastniku, ki je med agresijo izgubil obe roki, so ga prevzela čustva. "Dragi Slađan, čudovit človek, ki je izgubil obe roki, je naletel na 107. mino, ki so jo zločinci vrgli, pa je vseeno dočakal vnuke, in še jih bo imel, če bo Bog dal." Nato ga je nagovoril neposredno: "Hvala vam za junaštvo, za predanost domovini. Nič ni večjega in pomembnejšega od domovine. Najlepša hvala za vse, kar ste naredili za našo domovino in za naše otroke, ki ste jih rešili pred sovražnikovimi minami." V oči so mu prišle solze, zato je dodal: "Za razliko od vas, jaz lahko jočem. Vi ne smete, ker bi bila Bogoljub in Anđela (njegova otroka, op. a.) huda."

Zveza Nato je storila zločin, ko je bombardirala Srbijo, država pa se nikoli ne bo pridružila zavezništvu, je še dejal Vučić. Srbski narod se je po njegovih besedah odločil, da ne želi biti del zveze Nato. "Hočemo biti na svojem in nič drugega. Nikogar ne ogrožamo, hočemo samo ščititi naše nebo in braniti našo zemljo. Za to imamo vse več moči in vse več možnosti, saj je Srbija danes desetkrat močnejša, kot je bila leta 1999, in dvajsetkrat močnejša, kot je bila leta 2008."

Srbija se je po njegovih besedah večkrat v svoji zgodovini dvignila kot feniks iz pepela in si opomogla. "Danes s ponosom lahko rečemo, da pametne in dobre ljudi v Srbiji vodijo ljubezen do domovine in predanost prihodnosti naših otrok. Na tej poti prihodnosti in napredka nas nihče ne more zaustaviti."

Dodik: Bombe niso rešile vprašanja Kosova

Patriarh Irinej je zahodne voditelje obtožil za načrtovanje "uničenja in razkosanja" Srbije. Opustošili so naše tovarne, industrijo, ceste in celo bolnišnice, je dejal. Dodik pa je povedal, da je zveza Nato 1999 zagrešila grozen zločin proti Srbiji in Republiki Srbski, česar se nikoli ne bo dalo oprostiti. "Škoda, ki so jo naredili med civilisti, je ogromna. Nikoli jim ne bom oprostil in nikoli ne bom šel mimo tega. Med opravljanjem svojih dolžnosti, pa tudi kot navaden človek bom v sebi vedno nosil žalosten spomin na dneve, ko je Srbija to prestajala. Bombardiranje je bilo del zločinskega plana Nata in Zahoda, ki sta nas uvrstila na stran slabih, ki jim morata povzročiti škodo. Danes vemo, da se je Nato agresija dolgo pripravljala in še vedno traja." Bombe niso rešile vprašanja Kosova, in to še danes ni rešeno, je še poudaril.

Obletnico bombardiranja so obeležili tudi na Kosovu. Predsednik Hashim Thaci je dan, ko so se začeli letalski napadi na Srbijo, opisal kot "velik in veličasten". "Vedno bomo hvaležni Natu in Združenim državam," pa je dejal predsednik vlade Ramush Haradinaj.

Spomnimo

Razmere na Kosovu so se zaostrile februarja 1998, ko je Beograd na okrepljeno dejavnost Osvobodilne vojske Kosova (OVK) odgovoril z okrepitvijo nasilja srbskih vojaških in policijskih sil. V spopadih je do konca konflikta junija 1999 umrlo okoli 13.000 ljudi, večinoma kosovskih Albancev. Po podatkih ZN je bilo do marca 1999 z domov pregnanih okoli 400.000 kosovskih Albancev, do konca napadov Nata pa že milijon.

Zaradi bojazni, da lahko pride do etničnega čiščenja, je posredovala mednarodna skupnost. Na mirovni konferenci, ki je februarja in marca 1999 potekala v Rambouilletu in Parizu, so uspeli oblikovati mirovni sporazum, ki pa ga je sprejela samo albanska stran. Beograd ga je zavrnil – tako njegov politični del, ki je vseboval visoko stopnjo avtonomije Kosova, kot tudi vojaški, ki je predvideval namestitev mednarodnih sil v pokrajini.

Sporazum je 23. marca 1999 zavrnil parlament takratne Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ). Isti dan je posebni odposlanec ZDA Richard Holbrooke sporočil, da so propadla tudi njegova večdnevna pogajanja s srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem. Nekaj ur pozneje je takratni generalni sekretar Nata Javier Solana ukazal letalske napade na ZRJ. Nato je sicer skušal dobiti soglasje VS ZN, a sta posredovanju nasprotovali Rusija in Kitajska, zaveznici Beograda. Tako je Nato napade izvedel brez soglasja VS ZN.

Zveza Nato je med konfliktom na Kosovu 24. marca 1999 začela napade na vojaške cilje v ZRJ, v kateri sta bila ob Srbiji tudi Črna gora in Kosovo. Bombardiranje je trajalo 78 dni, vse do 10. junija, ko je srbski predsednik pristal na pogoje mednarodne skupnosti. Vojaški odposlanci Beograda so dan prej v makedonskem Kumanovu podpisali vojaško-tehnični sporazum o umiku vojske ZRJ s Kosova in prihodu mednarodnih mirovnih sil (Kfor). VS ZN je nato 10. junija sprejel resolucijo 1244, na podlagi katere je misija ZN (Unmik) prevzela nadzor nad pokrajino, napotene pa so bile tudi sile Kfor. S tem je bila končana zadnja vojna na območju nekdanje Jugoslavije.

Po srbskih podatkih je Nato izvedel 2300 letalskih napadov na 995 objektov. Ubitih je bilo okoli tisoč vojakov in 2000 civilistov. Po podatkih organizacije Human Rights Watch je umrlo okoli 500 civilistov, ob Srbih tudi kosovski Albanci in Romi. Letala Nata pa niso obstreljevala samo vojaških ciljev, ampak tudi ključno infrastrukturo, kot so rafinerije in elektrarne, ceste in železniški mostovi. Najbolj sta odmevala obstreljevanje srbske državne radiotelevizije RTS v Beogradu, v katerem je bilo aprila 1999 ubitih 16 ljudi, in napad na kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, v katerem so umrli trije ljudje.

Mednarodna sodišča civilnih žrtev napadov niso nikoli preiskala, čeprav so organizacije za človekove pravice opozarjale, da bi pri nekaterih napadih lahko šlo za kršitve mednarodnega prava ali celo vojne zločine.

Nato je priznal več napak, med drugim pri napadu na kitajsko veleposlaništvo, saj naj bi imel pilot zastarel zemljevid. Glede napada na poslopje RTS pa so trdili, da gre za legitimen vojaški cilj zaradi propagandne funkcije tega državnega medija. Amnesty International je trdil, da gre za vojni zločin, a so se tožilci ZN leta 2000 odločili, da preiskave ne začnejo.

Posledice na zdravje ljudi, ki naj bi ga imelo bombardiranje, zlasti s strelivom z osiromašenim uranom, medtem preučuje lani oblikovana parlamentarna komisija, ki naj bi poročilo pripravila do konca leta 2020. Nato tovrstne posledice zanika.

Kosovo je februarja 2008 razglasilo neodvisnost, ki jo je priznalo več kot 100 držav. Srbija je ne priznava, vendar pa si Beograd in Priština pod okriljem EU od leta 2011 v dialogu prizadevata normalizirati odnose, tudi zaradi približevanja EU. Dialog je trenutno v zastoju zaradi kosovskih carin za srbsko blago.