Zakaj je treba ego dati na verige in kako Amorjeva puščica prileti celo v zapor

Bojan Žalik, danes star 53 let, je zaradi umora in bombnega napada postal prvi Slovenec, ki mu je slovensko sodišče izreklo 30 let zapora. V zaporu pa je našel svojo (pred leti izgubljeno) ljubezen. In po to lepo zgodbo sva se s snemalcem Markom Deuom odpravila v zapor na Dobu.

Z Bojanom Žalikom sem daljši intervju opravila že marca 2017 za rubriko Kriminalne zgodbe. Takrat je beseda tekla predvsem o umoru Janka Makoterja in bombnem napadu na policijsko postajo, na kateri je bil komandir njegov brat, Jože Makoter. Spominjam se, da je bil Bojan Žalik takrat zelo umirjen – nekako odsoten, otopel se mi je zdel. Odgovarjal je brez čustev, in čeprav je bil spoštljiv in prijazen, je bilo v njem mogoče čutiti hlad. Kot bi mu bilo za vse vseeno.

Ljubezen pa se je Žaliku zgodila le slabo leto po našem obisku. "Privlačnost med nama je obstajala že pred 20 leti. Ona je bila takrat zelo mlada, kakšnih 17, 18 let je imela, jaz sem deset let starejši. In oba se točno spominjava tistega trenutka, ko sva se prvič zagledala," mi opiše dogodek z nasmeškom na ustih in iskricami v očeh, kot bi se zgodilo včeraj. Zdi se kar malce zaljubljen.

Na vprašanji, kaj se je zgodilo, da ga je ljubezen poiskala celo v zaporu, in kako se je kot človek spremenil, odvrne: "Ko sem prišel v zapor, sem bil prestrašen, zdaj pa imam notranji mir v upanju, da počasi odhajam." Na obzorju se mu namreč že kaže pogojni odpust. V 21 letih, kolikor je že v zaporu, pa se je zgodilo zelo veliko, tudi marsikaj prepovedanega. "Doživel sem tudi nekaj veselih trenutkov, sreče, a veliko veliko časa sem bil tudi v največji človeški bedi, ki se je z besedami niti ne da opisati."

Ko je prišel prestajat kazen, so ga sotrpini dobro sprejeli, kajti v kriminalnih vodah je oseba, ki se spravi na policiste, dobro zapisana. "In tako sem prvih nekaj let dovolil, da se je ego še naprej hranil. A dojel sem, da je takšen način življenja le hrana za ego, nanj se pa vežejo negativni dogodki tu v zaporu in sledijo dejanja, ki niso na mestu, dnevi, preživeti v prvem bloku, pa se kar množijo." V popolni osamitvi za gostimi rešetkami, brez stikov in z možnostjo le kratkega sprehoda po zaprtem notranjem dvorišču – tako je živel dolgih devet let. 

V tem času, pove, pa se je v njegovem doživljanju sebe in sveta ter razumevanju lastnih dejanj, ki so ga pripeljala v zapor, marsikaj spremenilo. In prišel je do spoznanja, zakaj je padel tako zelo nizko, zakaj je dobil najdaljšo možno kazen, ki jo je človek v Sloveniji takrat sploh lahko dobil. Vzrok je našel v svojem egu. "Ego je pošast, ki jo moramo imeti na verigah in ji le občasno pustiti polizati kakšno kost, ne pa je nenehno hraniti. Ko to dosežemo v sebi, imamo nadzor nad seboj in se nam odpre povsem drug svet," mi zaupa.

Ko je več let dneve in noči prebival v izolaciji, je začel razmišljati, ali bo vedno živel tako. Je to res vse, kar ima lahko v življenju? "Verjetno sem zaradi lastnega preživetja začel razmišljati, ugotavljati, kdo sploh sem, zakaj sploh sem, in čez čas se je v meni zgodil nek premik. Znano pa je, da se takrat, ko se sam spremeniš, začne spreminjati tudi svet okoli tebe."

V zaporu se je začel izobraževati za kuharja; prakso je na začetku opravljal kar v izolaciji. In postopoma, s spoštovanjem zavodskih pravil, je dobil vsak dan malo več "svobode" v nesvobodi. "Pred prihodom v zapor sem bil oblikovalec kovin, tu pa sem se izšolal še za poklic kuharja in natakarja. Dodatno sem opravil še tečaj za dietnega kuharja in pridobil evropski certifikat, da lahko delam kot dietni kuhar. V zaporu sem opravil tudi tečaj za vožnjo viličarja in izpit. Izkoristil sem vse možnosti, ki mi jih ponuja zavod," pove.

Po 21 letih preostanek kazni prestaja na polodprtem oddelku. Tudi na videz je bolj sproščen in nasmejan kot marca 2017, ko sem ga prvič srečala. Sama želim verjeti, da je to predvsem zaradi njegove ljubezni, ki je čakala skoraj tri desetletja, da bi se uresničila.