Omenjeni zakon (Children's Internet Protection Act), je bil že tretji poskus kongresa, da omeji dostop ameriških otrok in mladoletnikov do pornografije na internetu, vendar je tako kot prejšnja dva tudi ta pogorel na sodišču. Ameriška desnica je izrazila zgražanje nad sodiščem, ki ga obtožuje liberalnega svetovnega nazora in nad tožniki, ki naj bi bolj skrbeli za pornografijo, kot pa za zaščito otrok pred izprijenostjo na internetu. Tožniki, med katerimi je tudi Zveza za državljanske svoboščine, pa so z odločitvijo sodišča zadovoljni, saj pomeni odpravo novega poskusa omejevanja svobode govora. Zavrženi zakon, ki bi sicer moral v veljavo stopiti julija, je od javnih knjižnic zahteval, da v računalnike vgradijo posebne filtre za blokiranje dostopa do nedostojnih spletnih strani.
Sodišče je sprejelo argument nasprotnikov zakona, ki so trdili, da sodobna tehnologija ne zmore blokirati dostopa zgolj do pornografskih spletnih strani, ampak spotoma blokira tudi dostope do strani, ki niso povezane s pornografijo in med drugim vsebujejo različne informacije o homoseksualnosti in celo o raku na dojkah. Ameriško pravosodno ministrstvo pod vodstvom borca za dostojnost Johna Ashcrofta je nad odločitvijo sodišča razočarano in razmišlja o pritožbi na vrhovno sodišče. Nasprotniki zakona menijo, da to ne bo pomagalo, saj je sodišče v Philadelphiji natanko utemeljilo, zakaj je zakon neustaven. Poleg ugotovitve, da tehnologija blokiranja dostopa zajema preširoke vsebine, je sodišče razložilo, da obstajajo drugi načini za omejevanje dostopa otrok do pornografskih vsebin, na primer prisotnost staršev pri brskanju po internetu, ali pa, pisno dovoljenje staršev za dostop njihovih otrok do interneta v knjižnicah.
Nasprotniki zakona izražajo upanje, da se je kongres od treh porazov že kaj naučil in se ne bo znova spuščal v cenzuriranje interneta. Leta 1996 je bil sprejet zakon o Dostojnosti v komunikacijah po katerem bi bil zločin objavljati pornografijo tam, kjer lahko do nje pridejo otroci. Vrhovno sodišče je potrdilo odločitev prvostopenjskega in zakon hitro spoznalo za neustavnega. Kongres je znova poskusil leta 1998 z zakonom, ki je ponudnikom spletnih strani naložil, da od uporabnikov zahtevajo številke kreditnih kartic ali druge dokaze o starosti, s čimer pa so otrokom le nekoliko otežili delo, nikakor pa ne preprečili dostopa do neprimernih strani. Zvezno prizivno sodišče je zakon zatolklo, Vrhovno sodišče pa ga je deloma potrdilo in vrnilo v ponovno obravnavo na sodišče prve stopnje.
Konservativni kongresniki ne mislijo odnehati in izražajo upanje, da bo zadnji zakon potrjen na Vrhovnem sodišču, če pa ne bo, bodo sestavili novega. Zakon o zaščiti otrok pred internetom se je sicer omejil le na javne knjižnice, ki jim je grozila odtegnitev zveznih subvencij, če ne bi blokirali dostopa do opolzkih strani. Sodišče je menilo, da je internet odprt javni forum in zato morajo imeti vsakršni omejitveni posegi zelo natančno določene meje. Zagovorniki zakona so trdili, da so imele knjižnice možnost izbire, da ne sprejmejo denarja iz zveznega proračuna, vendar sodišča to ni prepričalo, saj izbire dejansko ni bilo, ker so javne knjižnice odvisne od javnega denarja. Drugi argument je bil, da lahko starši posebej prosijo knjižničarje, da izklopijo filtre za blokiranje dostopa za njihove otroke, kar je po mnenju sodišča spet nesprejemljivo, saj bi težko našli starše, ki jim zaradi tega ne bi bilo nerodno. Poleg tega večina knjižničarjev nima računalniške izobrazbe. Predsednik Združenja ameriških knjižničarjev John Berry je dejal, da odločitev sodišča pomeni, da bodo lahko v okviru svojih možnosti še naprej zagotavljali kar najširši dostop do informacij, kar je tudi osnovno poslanstvo knjižnic.
