Ko je videl Breivika, je lahko dejal le: 'Ne streljaj'

Norveški otok Utoya, kjer je bilo v strelskem pohodu 22. julija ubitih 69 ljudi, predvsem mladih udeležencev tabora podmladka laburistične stranke, je obiskala druga skupina svojcev žrtev napada in preživelih. Med njimi je bil tudi 21-letni Adrian Pracon, ki se je na otoku spominjal, kako se je pretvarjal, da je mrtev, in si hkrati želel, da bi preživel.

"Vrnil sem se na kraj, kjer me je ustrelil,“ je Pracon dejal za Reuters. Ko je videl mesto, kjer ga je Anders Behring Breivik ustrelil, se je tam usedel in začel jokati. "Dolgo časa sem jokal. Jokal sem za tiste, ki sem jih videl tam umreti,“ je pripovedoval Pracon.

Ob tem je mislil na tisti usodni 22. julij, ko je večkrat prišel navzkriž z Breivikom. V enem izmed srečanj je morilec vanj že usmeril orožje. "Videl sem ga, kako prihaja iz gozda. Kričal je, da nas bo vse pobil," je dejal Pracon. Mladenič je čutil, da je ujet in da ne more ničesar storiti. "V tistem trenutku samo upaš, da te bo ustrelil v glavo ali v srce, da bo vse hitreje minilo," je občutke opisal Pracon in dodal, da takrat lahko rečeš le: "Ne streljaj.“ Breivik je svojo puško nekaj časa držal usmerjeno v Pracona, a je nato spustil orožje in odkorakal stran. A tu se mora za Pracona ni končala. 21-letnik se je ulegel na tla in se poskušal pretvarjati, da je mrtev. "Zelo sem se tresel. Hkrati sem hitro dihal," je povedal Pracon. Njegovo telo pa se je kar naenkrat umirilo. "Telo je razumelo, da mora biti mirno,“ je dejal Pracon. Morilec je bil namreč znova zelo blizu. Pracon je mižal, a lahko je slišal, kako je Breivik z nogo stopil blizu njegovega obrazu. Čutil je toploto cevi puške, ki jo je Breivik usmeril v njegovo glavo. "Zdaj je konec. Zdaj me ima,“ si je mislil Pracon.

Morilec ga je tokrat res ustrelil, a je zgrešil Praconovo glavo in ga zadel v levo ramo. "Mislil sem si, da zdaj sem mrtev,“ se spominja Pracon. A Pracon se je motil. Breivik vanj ni ustrelil še enkrat in mladeniču je uspelo pekel Utoye preživeti.

Dan, ko so se spominjali grozot preteklosti, a gledali tudi v prihodnost

Pracon je dejal, da so preživeli danes po otoku hodili počasi in v tišini. Veliko so se objemali, v spomin na žrtve pa so položili cvetje in prižgali sveče. Na otoku so bili tudi svojci tistih, ki so umrli. Skozi današnji dan na Utoyi so preživelim in svojcem žrtev pomagali prostovoljci Rdečega križa, policisti in zdravstveni delavci.

Med obiskom Utoye so se vsi zbrali za minuto molka. Z njimi je bil tudi premier Jens Stoltenberg, ki je zbrani skupini ljudi zatrdil, da bodo naslednje leto spet prišli na Utoyo. Obljubil jim je, da bo z njimi eno noč preživel na otoku, spal pa bo, tako kot mladi, v spalni vreči. Preživeli so začeli ploskati in peti, njihova pesem pa je odmevala po otoku. "Vse se je zgodilo tako spontano,“ je dejal Pracon. "Bilo je zelo lepo,“ je dodal.

Zdaj z drugimi preživelimi čuti povezanost, ki je ni mogoče pretrgati. "Skupaj smo preživeli pekel,“ je povedal Pracon, za katerega je bil obisk Utoye izredno pozitivna izkušnja. Naslednje leto bo, tako kot premier, tudi sam prišel na Utoyo. Meni, da se bo tako lažje soočil s tem, kar se je zgodilo. "Po vsej tej bolečini in obupu je bilo dobro videti veselje. Zdaj se lahko veselim prihodnosti. Šlo bo na bolje,“ je še dejal.