Štirje strokovnjaki Ustanove za mednarodni mir Carnegie so v doslej najcelovitejšem in temeljitem poročilu o dogodkih, ki so privedli do vojne v Iraku, ugotovili, da je ameriška administracija sistematično napačno predstavljala grožnjo iraškega orožja za množično uničevanje, ki ga tudi devet mesecev po koncu vojne ni našel še nihče.
Strokovnjaki Ustanove Carnegie trdijo, da so bili ameriški obveščevalci izpostavljeni hudemu političnemu pritisku s strani podpredsednika ZDA Dicka Cheneyja, zato so ocene o iraški grožnji napihovali, čeprav na koncu ni bilo dovolj dokazov, ki bi upravičevali vojno.
Poročilo pravi, da je bilo že pred vojno jasno, da ne obstaja nikakršna takojšnja grožnja iraškega orožja za množično uničevanje, vsaj glede kemičnega in jedrskega orožja ne. Glede biološkega orožja naj bi bilo nekaj dvomov, vendar pa ni bilo nobenih dokazov, ki bi upravičili vojno. Edino kar so uspeli Američani najti v Iraku več mesecev po vojni je to, da naj bi Irak skušal podaljšati doseg svojih raketnih izstrelkov.
V poročilu strokovnjakov Ustanove Carnegie je zapisano, da so se nesoglasja v ameriški obveščevalni skupnosti najlepše pokazala oktobra leta 2002, ko je bila izdelana vladna ocena nacionalne varnosti glede Iraka, v kateri je bilo presenetljivo veliko mnenj, ki se niso skladala s politično linijo Bele hiše, da Irak predstavlja nevarnost za ZDA. Kot še navaja poročilo, ni bilo nobenih dokazov, da bi bil nekdanji iraški diktator Sadam Husein povezan s teroristi Al Kaide. Ravno nasprotno naj bi obstajali dokazi, da teh povezav ni bilo. Poročilo bo zanesljivo naletelo na ogorčene kritike zagovornikov vojne proti Iraku, po drugi strani pa na pohvale nasprotnikov vojne.