Situacija glede bližajočega napada na Irak je jasna: poleg ZDA in Izraela ter ameriške tradicionalno neproblematične evropske zaveznice Velike Britanije si nove vojne proti Iraku Sadama Huseina ne želi nihče. Ta, recimo mu militantni trio novega tisočletja, tudi ne pričakuje ali potrebuje utemeljenih dokazov o iraški malopridnosti, pričakovanja ter razpoloženje med ostalimi državami pa je drugačno. Pričakovati je, da bo obubožana Rusija, ki je v zadnjem času začela bolj ali manj za ameriškim hrbtom gospodarsko sodelovati z iraškim režimom, od svojega načelnega protivojnega stališča odstopila takoj, ko bodo Američani zarožljali s svojim najmočnejšim zunanjepolitičnim instrumentom - dolarjem.
Kitajska, porajajoči globalni igralec kolosalnih razsežnosti je večja neznanka; a Bela hiša bo za Peking - podobno kot je bila Kitajska tik pred napadom na Afghanistan brez velikega hrupa sprejeta v Svetovno trgovinsko organizacijo - tudi tokrat našla skromno darilo, zaradi katerega bodo v Pekingu pravi trenutek pogledali vstran. Kitajska je v tem podobna naši dobri znanki Rimskokatoliški cerkvi, ki je ob različnih priložnostih že večkrat opozorila, da ima časa na pretek; podobno bi lahko rekli, da kitajska prihodnost šele prihaja. Vazalski arabski režimi pa se prihodnosti tako bojijo, da so se v naivno-oportunističnem prepričanju pripravljeni skriti za še eno resolucijo Varnostnega sveta združenih narodov.
Veliki izziv za ameriški vojaško nastrojeni režim predstavlja poleg domače javnosti - ki gotovo ni tako enoumna, kakršno nam jo želijo prikazati, po drugi strani pa na žalost velja, da je po lanskoletnih napadih 11. septembra ameriški pacifizem še vedno politično nerelevanten - apatično in neodločno cincanje Evrope, kakor se evropska mirotvornost zadnjega pol leta kaže iz ameriške perspektive. Kot da se je politično vodstvo stare celine - tisto, ki še skuša predstavljati Evropo kot celoto in jo oblikovati v globalnega akterja - po pol leta dolgi mori zbudilo iz sna.
Politično vodstvo evropskih držav - ki je v našem primeru po definiciji tisto, za katerega se predpostavlja, da ve - je končno spoznalo, da je tudi »vojna proti terorju« le točka za globalno prevlado. Evropa je bila, je in bo globalni akter, samosvoje, mestoma tudi muhasto razpoloženje vodilnih predstavnikov stare celine pa deluje blagodejno tako na samozavest Evropejcev kakor tudi na metafizično zastavljeno suverenost njihovih političnih skupnosti. Četudi se bodo evropski politiki v naslednjem mesecu ali dveh poskrili v svoje polžje hišice in počakali, da mine še en puščavski vihar, je evropsko zavijanje z očmi ob ameriški srboritosti pomembno in potrebno. Seveda ne trdimo, da je sedanja bruseljska birokracija ali evropska kolonialistična zgodovina veliko boljša od trenutnega vala ameriškega imperializma, trdimo le, da gre za deloma drugo, na tem mestu postransko zgodbo.
Ameriški predsednik Bush je te dni znova ponovil osrednjo nazorsko krilatico ameri ške administracije po 11. septembru : »kdor ni z nami, je proti nam«. Te izjave najbrž ni potrebno jemati tako neposredno in grobo kot se sliši, zagotovo pa jo je treba videti kot simptom ameriške (ne)moči. Na prvi pogled bi si ob takšni izjavi lahko mislili, da gre za besede norca, ki je ne glede na vse in neupoštevaje okoliščine odločen izpeljati svoje načrte. A bolj verjetno je nekaj drugega: gre za real-politično preštevanje »naših in njihovih« ter bojni klic, nekaj, kar niti ni tako novo, mogoče je tokratni ameriški predsednik stališče le bolj neposredno izrazil. Kljub temu pa smo v tem delu sveta lahko hvaležni, da jim (še) nismo v napoto.