Zlorabe, mučenje, načrtno pobijanje – takšno je življenje azijskih deklic

Devetletna Rukshena je z vklenjenimi rokami do pasu zakopana v prašno zemljo. Nemočna, nema od strahu. Lastni oče Abdul Husein jo je zakopal, saj se je želi znebiti. Kot da je navadna smet. Z zavezanimi rokami in zamašenimi usti devetletna deklica čaka svoj bridki konec. Dokler, že napol v snu, nekje v daljavi ne zasliši kričanja sosedov. Ti močno vpijejo, eni tolčejo po njenem očetu, drugi jo hitijo odkopavati. Rešena je. Vsaj dokler ne bo oče spet na prostosti.

Abdul Husein iz majhnega kraja na severovzhodu Indije je že od nekdaj čutil odpor do predstavnic nežnejšega spola. Žena mu je služila zgolj kot 'stroj' za rojevanje potomcev, na hčerko Ruksheno je vselej gledal kot na nepotreben strošek. Zato je pred tedni izkoristil odsotnost svoje soproge in devetletno hčerkico zvezal ter ji zamašil usta, da ne bi mogla kričati na pomoč. Nato je na domačem vrtu izkopal jamo ter Ruksheno do prsi zakopal vanjo. Pri njegovem okrutnem dejanju naj bi ga videl sosed, ki je takoj poklical policijo in zbral preostale sosede, ki so deklici prihiteli na pomoč. Takoj so poklicali reševalce, ki so Ruksheno prepeljali v bolnišnico, njeno stanje pa je bilo dolgo časa zelo kritično.

Nekatere predstavnice nežnejšega spola načrtno ubijejo, še preden pridejo na svet. Druge umorijo takoj po rojstvu. In če jim slučajno uspe preživeti, jih vse otroštvo zanemarjajo. Če se jim uspe prebiti skozi prvih nekaj let, jim začnejo načrtno odrekati hrano, zdravstveno oskrbo, veliko jih je žrtev spolnih zlorab. Nekatere posiljujejo, dokler povsem ne omagajo, druge si zaradi osramočenosti sodijo same.

Zakaj ženske?

Kljub hitremu gospodarskemu razvoju in vse večji kakovosti življenja in kljub vse večjemu blišču njihovih svetovno znanih velemest v številnih azijskih državah še vedno velja starodavna maksima: deklice so vredne manj kot fantje. Veliko manj. Jasno je namreč, da bodo moški predstavniki s potomci ohranjali ime družine, skrbeli za starše, ko ti ostarijo in onemorejo, ustvarili si bodo kariero. Ženske, ki so na papirju sicer smatrane kot enakopravne članice družbe, v resnici obravnavajo kot poceni delovno silo, kot stroje za rojevanje potomcev, ki morajo biti za njihovo dobro moškega spola.

Za Indijce prelom uvedba ultrazvoka

V patriarhalni Indiji hčerke očetom predstavljajo zgolj velik strošek. Treba jih je hraniti, ko se poročijo, pa jim je treba za popotnico dati veliko doto. Za nameček po poroki za lastne starše postane popolnoma neuporabna, saj se odseli in komaj kdaj še pride na obisk. O tem, da bi jim na stara leta pomagala, niti ne sanjajo. "Vzgajanje hčerke je, kot bi zalivali sosedov vrt," pravi znan hindujski pregovor.

Indijski ginekologi naj bi se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja glede na poročila častnika 'Economist' celo javno oglaševali s sloganom "Danes plačajte 5 tisoč rupij (približno 70 evrov, op. pr.) in jutri prihranite 50 tisoč rupij (700 evrov)." Šlo naj bi za primerjavo stroškov splava in cene, ki jo mora družina plačati kot doto hčerki, ko se poroči. Ta metoda oglaševanja naj bi Indijcem dala misliti, posledica pa je bila je na milijone splavov. Vse le zato, da bi se družine še pravočasno rešile bremena, ki bi ga s sabo prinesla novorojena deklica.

Od leta 1994 so splavi v Indiji sicer prepovedani, a to naj nikakor ne bi zaustavilo koruptivnih zdravnikov, ki bodočim staršem po navedbah številnih mednarodnih organizacij za ustrezno ceno še vedno rade volje pomagajo rešiti se bremena, ki bi ga družini prinesla ženska. Trenutno naj bi tako v državi primanjkovalo kar približno 35 milijonov žensk, to pa ima lahko uničujoče posledica za družbo: milijoni Indijcev namreč ne morejo najti partnerice in si tako ne morejo ustvariti družine, s tem pa tvegajo, da postanejo družbeni izobčenci.

Na Kitajskem je razmerje med novorojenimi deklicami in dečki vse večje

Tudi na Kitajskem so deklice tako rekoč brez vsakršne vrednosti in tudi tukaj se jih pogosto znebijo že med samo nosečnostjo ali takoj po porodu. Pa čeprav je tudi na Kitajskem že od leta 1995 splav strogo prepovedan. Politika enega otroka, ki so jo uvedli v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, je še dodatno zaostrila problem in čeprav so jo vmes nekoliko omilili, je imela (in še ima) za kitajsko populacijo katastrofalne posledice. Če je bilo na nacionalni ravni razmerje med novorojenimi deklicami in fantki v obdobju 1985–1989 100 proti 108, je ta razlika v letih 2000–2004 narasla na kar 100 proti 124. V 15 kitajskih regijah je to razmerje 100 proti 120 ali več, v treh provincah je celo več kot 100 proti 130.

Glede na ocene demografskih strokovnjakov bo tako leta 2020 na Kitajskem kar za 30 do 40 milijonov več mladih moških kot žensk, zato je pričakovati, da se bo med fanti bil neusmiljen boj za tisto malo deklet, ki bodo na voljo za poroko. Nihče si namreč ne želi ostati 'gola veja', kakor imenujejo neporočene mlade fante. Neporočenih mladcev se boji tudi kitajska družba, saj naj bi psihično uničeni zdolgočaseni samski fantje bolj nagnjeni h kriminalnim dejanjem. Že v zadnjih dvajsetih letih se je število kaznivih dejanj podvojilo, o prihodnosti nihče ne upa niti razmišljati. Vse več je ugrabitev nevest, trgovine z belim blagom, posilstev in prostitucije.

Kaj storiti, kako ukrepati?

Seveda se je začel svet sedaj spraševati, kako rešiti nastalo situacijo. Strokovnjaki so prepričani, da je treba moškim v teh državah pomagati, da spremenijo svoj pogled na ženske. Kako to storiti, pa zaenkrat še niso uspeli povsem razvozlati. Nenazadnje je tak odnos do žensk globoko zakoreninjen v njihovi tradiciji, zato sprememb ne gre pričakovati čez noč. Južni Koreji, ki je šla skozi podoben razvoj kot Indija in Kitajska, je to uspelo, zato bi se lahko trend obrnil tudi v teh dveh državah. A za to bo v prvi vrsti potrebna volja ljudstva, želja po spremembah in pripravljenost globalne javnosti, da pomaga pri boljši integraciji žensk v javno ter delovno sfero.