Znanstveniki imajo novo orodje, s katerim bi lahko iskali življenje na drugih planetih

Čudež je največja verjetnost, da se na nekem mestu ne bo zgodilo nič normalnega.

Čudež je največja verjetnost, da se na nekem mestu ne bo zgodilo nič normalnega.

Pri iskanju življenja v vesolju obstaja en hud filozofski paradoks. Cerkev sklepa, da je življenje ustvaril Bog, neka zavestna naravna sila, ki ima s svotom in z nami nek svoj namen, medtem ko je moderna znanost prišla do zaključka, da so atomi in življenje nastali povsem slučajno, kot del fizikalnih lastnosti nekih sil, iz katerih je vse sestavljeno. Načelno je vse v redu, problem je, da nikjer drugje ne vidimo nobenega življenja, še bakterij ne, kaj šele zavestnih opičnjakov, ki bi lahko o teh stvareh razmišljali oziroma se zahvaljevali stvarniku. Naključje je v vesoljnih razsežnostih nekaj res izjemnega, poglejmo eno samo celico, sestavljeno iz molekul, ki so zgrajene iz ogromnega števila atomov, ti pa še iz bolj nepredstavljivega števila kvarkov, bozonov, elektronov ter drugih elementarnih gradnikov. Ne govorimo o milijonih ali milijardah ampak o milijon milijonov milijonih delcev, ki so se po naključju sestavili v eno samo celico oziroma njene sestavne dele. Pa ne kar tako, celica vsebuje tudi DNK, ki deluje kot računalniški program, napisan iz milijard 4 bitnih vnosov, deluje s tako natančnostjo, da iz ene celice sestavi ogromna organska bitja, kot smo tudi mi, ne da bi med programiranjem in kopiranjem same sebe, program storil eno samo napako. Na našem planetu ne obstaja nič tako kompleksnega in natančnega, kar je uspelo naravi sestaviti slučajno, nam ne bo uspelo še tisočletja. Nihče ne zna izdelati niti najbolj preprosto živo celico, sploh pa ne tako, ki bi jo vrgel v naravo, iz katere bi sama črpala potrebne kvantne delce ter se razmnožila in sestavila neko bitje. Nam se zdi samoumevno, za fiziko pa se sliši nepredastavljivo, da se lahko tako kompleksen sistem atomov celo zaveda sebe in okolja, iz matematičnega stališča, je zavest popolna neumnost in nemogoče, pa lahko očitno vseeno to tipkam. Če je celica komplicirana, je zavest čudež, tako neverjetno je, da lahko skupek celic oziroma atomov celo zavedajo sami sebe, prej bo tornado slučajno sestavil potniško letalo kot skupek celic razvil eno samo misel, kaj šele, da bi se nekaj vprašalo, kdo sem, kaj sem in kaj je vse to okoli mene. Kaj je metan, to je samo oblak molekul, ki se držijo bolj zase in se lahko zberejo kjer so pač prisotni taki elementi in fizikalne sile, nič posebneega in se lahko pojavi še kako drugače, ne samo kot prdec iz riti, organske spojine še niso celica. Ali se lahko tudi naravni pojavi zavedajo sami , nenazadnje se tudi veter ali dež obnavljata, sledita nekim vzgibom in iščeta najboljše pogoje, da zapihata in dežujeta? Preveč naključja je v tej zgodbi, povsod okoli nas, v preteklosti in v prihodnosti pa vse mrtvo, ne moremo verjeti v naključje, po drugi strani pa po neskončnosti iskati pogoje in pravila, kje bi lahko bilo najbolj verjetno, da se je ali se bo zgodil čudež, to preprosto tako ne deluje.

Pri iskanju življenja v vesolju obstaja en hud filozofski paradoks. Cerkev sklepa, da je življenje ustvaril Bog, neka zavestna naravna sila, ki ima s svotom in z nami nek svoj namen, medtem ko je moderna znanost prišla do zaključka, da so atomi in življenje nastali povsem slučajno, kot del fizikalnih lastnosti nekih sil, iz katerih je vse sestavljeno. Načelno je vse v redu, problem je, da nikjer drugje ne vidimo nobenega življenja, še bakterij ne, kaj šele zavestnih opičnjakov, ki bi lahko o teh stvareh razmišljali oziroma se zahvaljevali stvarniku. Naključje je v vesoljnih razsežnostih nekaj res izjemnega, poglejmo eno samo celico, sestavljeno iz molekul, ki so zgrajene iz ogromnega števila atomov, ti pa še iz bolj nepredstavljivega števila kvarkov, bozonov, elektronov ter drugih elementarnih gradnikov. Ne govorimo o milijonih ali milijardah ampak o milijon milijonov milijonih delcev, ki so se po naključju sestavili v eno samo celico oziroma njene sestavne dele. Pa ne kar tako, celica vsebuje tudi DNK, ki deluje kot računalniški program, napisan iz milijard 4 bitnih vnosov, deluje s tako natančnostjo, da iz ene celice sestavi ogromna organska bitja, kot smo tudi mi, ne da bi med programiranjem in kopiranjem same sebe, program storil eno samo napako. Na našem planetu ne obstaja nič tako kompleksnega in natančnega, kar je uspelo naravi sestaviti slučajno, nam ne bo uspelo še tisočletja. Nihče ne zna izdelati niti najbolj preprosto živo celico, sploh pa ne tako, ki bi jo vrgel v naravo, iz katere bi sama črpala potrebne kvantne delce ter se razmnožila in sestavila neko bitje. Nam se zdi samoumevno, za fiziko pa se sliši nepredastavljivo, da se lahko tako kompleksen sistem atomov celo zaveda sebe in okolja, iz matematičnega stališča, je zavest popolna neumnost in nemogoče, pa lahko očitno vseeno to tipkam. Če je celica komplicirana, je zavest čudež, tako neverjetno je, da lahko skupek celic oziroma atomov celo zavedajo sami sebe, prej bo tornado slučajno sestavil potniško letalo kot skupek celic razvil eno samo misel, kaj šele, da bi se nekaj vprašalo, kdo sem, kaj sem in kaj je vse to okoli mene. Kaj je metan, to je samo oblak molekul, ki se držijo bolj zase in se lahko zberejo kjer so pač prisotni taki elementi in fizikalne sile, nič posebneega in se lahko pojavi še kako drugače, ne samo kot prdec iz riti, organske spojine še niso celica. Ali se lahko tudi naravni pojavi zavedajo sami , nenazadnje se tudi veter ali dež obnavljata, sledita nekim vzgibom in iščeta najboljše pogoje, da zapihata in dežujeta? Preveč naključja je v tej zgodbi, povsod okoli nas, v preteklosti in v prihodnosti pa vse mrtvo, ne moremo verjeti v naključje, po drugi strani pa po neskončnosti iskati pogoje in pravila, kje bi lahko bilo najbolj verjetno, da se je ali se bo zgodil čudež, to preprosto tako ne deluje.

Pri iskanju življenja v vesolju obstaja en hud filozofski paradoks. Cerkev sklepa, da je življenje ustvaril Bog, neka zavestna naravna sila, ki ima s svotom in z nami nek svoj namen, medtem ko je moderna znanost prišla do zaključka, da so atomi in življenje nastali povsem slučajno, kot del fizikalnih lastnosti nekih sil, iz katerih je vse sestavljeno. Načelno je vse v redu, problem je, da nikjer drugje ne vidimo nobenega življenja, še bakterij ne, kaj šele zavestnih opičnjakov, ki bi lahko o teh stvareh razmišljali oziroma se zahvaljevali stvarniku. Naključje je v vesoljnih razsežnostih nekaj res izjemnega, poglejmo eno samo celico, sestavljeno iz molekul, ki so zgrajene iz ogromnega števila atomov, ti pa še iz bolj nepredstavljivega števila kvarkov, bozonov, elektronov ter drugih elementarnih gradnikov. Ne govorimo o milijonih ali milijardah ampak o milijon milijonov milijonih delcev, ki so se po naključju sestavili v eno samo celico oziroma njene sestavne dele. Pa ne kar tako, celica vsebuje tudi DNK, ki deluje kot računalniški program, napisan iz milijard 4 bitnih vnosov, deluje s tako natančnostjo, da iz ene celice sestavi ogromna organska bitja, kot smo tudi mi, ne da bi med programiranjem in kopiranjem same sebe, program storil eno samo napako. Na našem planetu ne obstaja nič tako kompleksnega in natančnega, kar je uspelo naravi sestaviti slučajno, nam ne bo uspelo še tisočletja. Nihče ne zna izdelati niti najbolj preprosto živo celico, sploh pa ne tako, ki bi jo vrgel v naravo, iz katere bi sama črpala potrebne kvantne delce ter se razmnožila in sestavila neko bitje. Nam se zdi samoumevno, za fiziko pa se sliši nepredastavljivo, da se lahko tako kompleksen sistem atomov celo zaveda sebe in okolja, iz matematičnega stališča, je zavest popolna neumnost in nemogoče, pa lahko očitno vseeno to tipkam. Če je celica komplicirana, je zavest čudež, tako neverjetno je, da lahko skupek celic oziroma atomov celo zavedajo sami sebe, prej bo tornado slučajno sestavil potniško letalo kot skupek celic razvil eno samo misel, kaj šele, da bi se nekaj vprašalo, kdo sem, kaj sem in kaj je vse to okoli mene. Kaj je metan, to je samo oblak molekul, ki se držijo bolj zase in se lahko zberejo kjer so pač prisotni taki elementi in fizikalne sile, nič posebneega in se lahko pojavi še kako drugače, ne samo kot prdec iz riti, organske spojine še niso celica. Ali se lahko tudi naravni pojavi zavedajo sami , nenazadnje se tudi veter ali dež obnavljata, sledita nekim vzgibom in iščeta najboljše pogoje, da zapihata in dežujeta? Preveč naključja je v tej zgodbi, povsod okoli nas, v preteklosti in v prihodnosti pa vse mrtvo, ne moremo verjeti v naključje, po drugi strani pa po neskončnosti iskati pogoje in pravila, kje bi lahko bilo najbolj verjetno, da se je ali se bo zgodil čudež, to preprosto tako ne deluje.

Pri iskanju življenja v vesolju obstaja en hud filozofski paradoks. Cerkev sklepa, da je življenje ustvaril Bog, neka zavestna naravna sila, ki ima s svotom in z nami nek svoj namen, medtem ko je moderna znanost prišla do zaključka, da so atomi in življenje nastali povsem slučajno, kot del fizikalnih lastnosti nekih sil, iz katerih je vse sestavljeno. Načelno je vse v redu, problem je, da nikjer drugje ne vidimo nobenega življenja, še bakterij ne, kaj šele zavestnih opičnjakov, ki bi lahko o teh stvareh razmišljali oziroma se zahvaljevali stvarniku. Naključje je v vesoljnih razsežnostih nekaj res izjemnega, poglejmo eno samo celico, sestavljeno iz molekul, ki so zgrajene iz ogromnega števila atomov, ti pa še iz bolj nepredstavljivega števila kvarkov, bozonov, elektronov ter drugih elementarnih gradnikov. Ne govorimo o milijonih ali milijardah ampak o milijon milijonov milijonih delcev, ki so se po naključju sestavili v eno samo celico oziroma njene sestavne dele. Pa ne kar tako, celica vsebuje tudi DNK, ki deluje kot računalniški program, napisan iz milijard 4 bitnih vnosov, deluje s tako natančnostjo, da iz ene celice sestavi ogromna organska bitja, kot smo tudi mi, ne da bi med programiranjem in kopiranjem same sebe, program storil eno samo napako. Na našem planetu ne obstaja nič tako kompleksnega in natančnega, kar je uspelo naravi sestaviti slučajno, nam ne bo uspelo še tisočletja. Nihče ne zna izdelati niti najbolj preprosto živo celico, sploh pa ne tako, ki bi jo vrgel v naravo, iz katere bi sama črpala potrebne kvantne delce ter se razmnožila in sestavila neko bitje. Nam se zdi samoumevno, za fiziko pa se sliši nepredastavljivo, da se lahko tako kompleksen sistem atomov celo zaveda sebe in okolja, iz matematičnega stališča, je zavest popolna neumnost in nemogoče, pa lahko očitno vseeno to tipkam. Če je celica komplicirana, je zavest čudež, tako neverjetno je, da lahko skupek celic oziroma atomov celo zavedajo sami sebe, prej bo tornado slučajno sestavil potniško letalo kot skupek celic razvil eno samo misel, kaj šele, da bi se nekaj vprašalo, kdo sem, kaj sem in kaj je vse to okoli mene. Kaj je metan, to je samo oblak molekul, ki se držijo bolj zase in se lahko zberejo kjer so pač prisotni taki elementi in fizikalne sile, nič posebneega in se lahko pojavi še kako drugače, ne samo kot prdec iz riti, organske spojine še niso celica. Ali se lahko tudi naravni pojavi zavedajo sami , nenazadnje se tudi veter ali dež obnavljata, sledita nekim vzgibom in iščeta najboljše pogoje, da zapihata in dežujeta? Preveč naključja je v tej zgodbi, povsod okoli nas, v preteklosti in v prihodnosti pa vse mrtvo, ne moremo verjeti v naključje, po drugi strani pa po neskončnosti iskati pogoje in pravila, kje bi lahko bilo najbolj verjetno, da se je ali se bo zgodil čudež, to preprosto tako ne deluje.

Pri iskanju življenja v vesolju obstaja en hud filozofski paradoks. Cerkev sklepa, da je življenje ustvaril Bog, neka zavestna naravna sila, ki ima s svotom in z nami nek svoj namen, medtem ko je moderna znanost prišla do zaključka, da so atomi in življenje nastali povsem slučajno, kot del fizikalnih lastnosti nekih sil, iz katerih je vse sestavljeno. Načelno je vse v redu, problem je, da nikjer drugje ne vidimo nobenega življenja, še bakterij ne, kaj šele zavestnih opičnjakov, ki bi lahko o teh stvareh razmišljali oziroma se zahvaljevali stvarniku. Naključje je v vesoljnih razsežnostih nekaj res izjemnega, poglejmo eno samo celico, sestavljeno iz molekul, ki so zgrajene iz ogromnega števila atomov, ti pa še iz bolj nepredstavljivega števila kvarkov, bozonov, elektronov ter drugih elementarnih gradnikov. Ne govorimo o milijonih ali milijardah ampak o milijon milijonov milijonih delcev, ki so se po naključju sestavili v eno samo celico oziroma njene sestavne dele. Pa ne kar tako, celica vsebuje tudi DNK, ki deluje kot računalniški program, napisan iz milijard 4 bitnih vnosov, deluje s tako natančnostjo, da iz ene celice sestavi ogromna organska bitja, kot smo tudi mi, ne da bi med programiranjem in kopiranjem same sebe, program storil eno samo napako. Na našem planetu ne obstaja nič tako kompleksnega in natančnega, kar je uspelo naravi sestaviti slučajno, nam ne bo uspelo še tisočletja. Nihče ne zna izdelati niti najbolj preprosto živo celico, sploh pa ne tako, ki bi jo vrgel v naravo, iz katere bi sama črpala potrebne kvantne delce ter se razmnožila in sestavila neko bitje. Nam se zdi samoumevno, za fiziko pa se sliši nepredastavljivo, da se lahko tako kompleksen sistem atomov celo zaveda sebe in okolja, iz matematičnega stališča, je zavest popolna neumnost in nemogoče, pa lahko očitno vseeno to tipkam. Če je celica komplicirana, je zavest čudež, tako neverjetno je, da lahko skupek celic oziroma atomov celo zavedajo sami sebe, prej bo tornado slučajno sestavil potniško letalo kot skupek celic razvil eno samo misel, kaj šele, da bi se nekaj vprašalo, kdo sem, kaj sem in kaj je vse to okoli mene. Kaj je metan, to je samo oblak molekul, ki se držijo bolj zase in se lahko zberejo kjer so pač prisotni taki elementi in fizikalne sile, nič posebneega in se lahko pojavi še kako drugače, ne samo kot prdec iz riti, organske spojine še niso celica. Ali se lahko tudi naravni pojavi zavedajo sami , nenazadnje se tudi veter ali dež obnavljata, sledita nekim vzgibom in iščeta najboljše pogoje, da zapihata in dežujeta? Preveč naključja je v tej zgodbi, povsod okoli nas, v preteklosti in v prihodnosti pa vse mrtvo, ne moremo verjeti v naključje, po drugi strani pa po neskončnosti iskati pogoje in pravila, kje bi lahko bilo najbolj verjetno, da se je ali se bo zgodil čudež, to preprosto tako ne deluje.

Temu orodju se reče metanometer, ki ga delavci v slovenski rudniki uporabljajo že desetletja.

Trapasto, kot da obstaja samo ena oblika življenja, ki temelji na ogljiku, pa vendar to ni res.

zakaj sploh iskat druge vrste življenja na drugih planetih??? Kaj jim imamo pa dobrega za predstavit??? Orožje-vojne? Hrano-lakoto? Mogoče demokracijo in naj se pokradejo med seboj???

ma dej zivljenje ze je povsod, raj nej nehajo skrivat pa lagat narodu

raziskave vesolja = zapravljen denar milijonov sužnjev.

sem ravno malo metana v ozračje spustil..

Znanstveniki in clovestvo naj se raje malo bolj posveti nasi zemlji... hja... kapital bi rad osvajal druge planete, ker tega je ze unicil

Ogljična živa bitja, kaj pa če so druge oblike življenja??? Silikon ipd? Potem pa spet mimo strelajo.. Ista pesem že 2000 let...