Tudi po desetih letih del Fukušime 'prepovedana' cona

11. marca 2011 ob 14.46 so se tla na Japonskem močno zatresla. Epicenter je bil v bližini glavnega otoka Honšu, izmerjena magnituda potresa je bila približno 9,0. To je bil najmočnejši potres na Japonskem in četrti najmočnejši potres na svetu od začetka meritev leta 1900. Tla so se tresla kar šest minut. Sledilo je na stotine popotresnih sunkov. Poleg velike materialne škode je potres povzročil tudi cunami, ki je kopno dosegel približno 50 minut po uničujočem potresu oziroma okoli 15.42. 

Potres je bil tako silovit, da so ga ujeli celo sateliti daleč v vesolju, zaznali pa so ga tudi na Golovcu. Uničujoči potres je glavni japonski otok prestavil za 2,4 metra bolj vzhodno, Zemljino os premaknil od 10 do 25 centimetrov in povečal hitrost Zemljine rotacije oziroma skrajšal dan za 1,8 mikrosekunde.

Vse oči so bile uprte v dogajanje v Fukušimi 

Tistega marčevskega dne se prebivalci prizadetega območja še vedno živo spominjajo. Ne le zaradi potresa, ampak zaradi dogodkov, ki so mu sledili. 

Sprva ni kazalo, da bo potres povzročil hujšo jedrsko katastrofo v elektrarni Fukušima 1, ki je bila s 4,7 gigavata moči ena največjih nukleark na Japonskem in svetu. Reaktorji so se namreč ob potresu samodejno izklopili, medtem ko so varnostni generatorji začeli varnostno ohlajanje reaktorjev. 

A ko je po slabi uri 15-metrski cunami dosegel kopno, je bil celoten obrat, vključno z nizkoležečimi generatorji in električnimi stikali v kleti reaktorja, v hipu poplavljen. Prav tako je cunami poplavil zunanje črpalke za oskrbo morske vode, ki se uporablja za hlajenje. Priključitev na električno omrežje je bilo uničeno, ko je cunami uničil električne vode. Vsi sistemi za hlajenje so bili onesposobljeni in reaktorji so se začeli pregrevati. 

V urah in dneh, ki so si sledili, so reaktorji 1, 2 in 3 dosegli popolno stalitev. Zaradi prepoznega ukrepanja se je zgodila vodikova eksplozija, ki je uničila streho stavbe pri reaktorjih 1, 3 in 4. Eksplozija v reaktorjih 1 in 3 je poškodovala reaktor 2, velik požar pa je zajel reaktor 4. Voda, ki je bila namenjena hlajenju, je zaradi nesreč začela iztekati iz reaktorjev in reaktorska jedra se niso več hladila. Ker so radioaktivne snovi uhajale v okolje, so evakuirali vse prebivalce v radiju 20 kilometrov okoli elektrarne. 

Najbolj ogroženi prebivalci pred cunamijem imeli le nekaj minut za umik

Cunami, ki je na območju mesta Sendai potoval s hitrostjo približno 700 kilometrov na uro, je prizadel več kot 1300 kilometrov japonske tihomorske obale od otoka Hokaido na severu do Okinave na jugu. Prebivalci Sendaija so imeli tako le deset minut časa, da se umaknejo na varno. Na stotine evakuacijskih mest je kljub vsemu poplavilo. Umrlo je več kot 15.000 ljudi. 

Pri zasnovi elektrarne v Fukušimi so sicer upoštevali tudi možnost cunamijev in potresov, saj je imela elektrarna šestmetrsko zaščito. Ker pa je bil val enkrat višji od zaščitne pregrade, je bila elektrarna pred cunamijem praktično nemočna. 

Orjaški val je poplavil več kot 400 kvadratnih kilometrov kopnega in segel do 10 kilometrov v notranjost. Najvišji kraj, ki ga je dosegel, je bil 40,4 metra nad gladino morja. 

12 odstotkov mesta v bližini elektrarne tudi po desetih letih še vedno 'prepovedana' cona

V mnogih delih prefekture Fukušima se je deset let po katastrofi življenje vrnilo v "stare tire". Toda številna mesta in vasi v bližini jedrske elektrarne so še danes zapuščeni in v njih zaradi prevelike izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju ni mogoče živeti. 

Del mesta Tomioka, ki je približno deset kilometrov oddaljeno od jedrske elektrarne Fukušima-Daiči, je tudi po desetih letih še vedno prepovedano območje. Gre za približno 12 odstotkov površine mesta, kjer je nekoč živela tretjina njegovih prebivalcev (več kot 5300 ljudi). Preostali del mesta so ponovno odprli leta 2017. V t. i. prepovedano cono pa lahko vstopijo le tisti, ki imajo uradno dovoljenje za to. Pa še to se lahko na območju zadržujejo zgolj čez dan. 

V coni so uredili tudi začasno odlagališče jedrskih odpadkov. Gre za velike kupe črnih vreč, v katerih so radioaktivna zemlja, veje dreves in ostali kontaminirani odpadki, ki jih nabirajo med čiščenjem mesta. Vreče bodo sčasoma prepeljali v skladišča jedrskih odpadkov v Futabi in Okumi. 

Japonske oblasti so pred dvema letoma prižgale zeleno luč tudi za določena nekoč najbolj izpostavljena območja in nekdanje prebivalce pozvale, da se lahko vrnejo na dekontaminirana območja. A se zaradi pomanjkanja delovnih mest, slabe infrastrukture in predvsem strahu pred radioaktivnim sevanjem le redki prebivalci dejansko odločajo za to. Mnogi so si v desetih letih ustvarili življenja drugod in se na prizadeto območje ne nameravajo nikoli več vrniti. 

Svoje domove je zaradi radioaktivnega sevanja po jedrski nesreči moralo zapustiti 160.000 ljudi. Številni so za seboj pustili tudi svoje hišne ljubljenčke. 57-letni Sakae Kato je ves ta čas ostal v mestu in reševal mačke, ki so se jim ljudje odrekli.

A tudi v nekaterih drugih krajih v prefekturi Fukušima, kjer izpostavljenost nesreči ni bila tolikšna in so se lahko v svoje domove vrnili že kmalu po nesreči, lokalni prebivalci še vedno čutijo posledice. Celotno območje Fukušime je namreč dobilo stigmo kontaminacije in tamkajšnji kmetje svoje pridelke težko prodajo. Tudi prebivalci, ki živijo 40 kilometrov stran od elektrarne, namreč raje posegajo po živilih, ki so pridelana v bolj oddaljenih regijah. Uvoz pridelkov in rib iz te prefekture pa je v številnih državah, kot so Kitajska, Južna Koreja in Hongkong, še vedno strogo prepovedan.

Stopnja sevanja na območju še vedno visoka

Čeprav v zadnjem desetletju med prebivalstvom v Fukušimi niso zaznali hudega povečanja rakavih in drugih obolenj, povezanih z radiacijo (kot je bilo po černobilski nesreči), pa so strokovnjaki previdni pri tovrstnih zaključkih. Tudi zato, ker japonska vlada ne izvaja resnejših študij. Pa tudi zato, ker se lahko izpostavljenost sevanju nabira več let.

Jedrski strokovnjak pri Greenpeace Germanyju, Shaun Burnie, pravi, da je na območju nekdanjih izključnih con stopnja sevanja še vedno precej visoka. "Stopnja kontaminacije je takšna, da bi morali, če bi takšne nivoje zaznali v laboratoriju znotraj kontrolirane jedrske stavbe, intervenirati in jo zapreti ter dekontaminirati," je dejal za Al Jazeero. 

Kot pravi, kljub drugačnim zagotovilom japonskih oblasti stanje v Fukušimi še vedno ni pod nadzorom. "Dokler imate takšno stopnjo kontaminacije v nekontroliranem okolju – v gozdovih, hribih, na rečnih bregovih in kmetijskih zemljiščih – ne morete reči, da imate stanje pod nadzorom z radiološkega vidika," je poudaril. 

300 milijard evrov za odpravljanje posledic

Za odpravljanje posledic katastrofe v Fukušimi je bilo samo v prvem letu po nesreči potrebnih okoli 85 milijard evrov, skupno pa je katastrofa po nekaterih ocenah stala 300 milijard evrov. 

Katastrofa v Fukušimi je odprla številna vprašanja, predvsem na področju okoljske varnosti in smotrnosti jedrskih elektrarn. Ena prvih držav, ki se je po jedrski katastrofi na Japonskem odločila za opustitev jedrske energije, je bila Nemčija. Še istega leta je namreč nemška vlada sprejela odločitev o postopnem zaprtju svojih nukleark. 

Tudi deset let po Fukušimi pa se svet mnogih lekcij še ni naučil, ugotavljajo okoljski strokovnjaki. Neodvisna strokovnjakinja iz nemškega Hannovra, Oda Becker, je pred 10. obletnico predstavila poročilo, ki je po naročilu Greenpeacea preučilo stanje 11 evropskih jedrskih elektrarn v devetih državah. Spomnila je, da so morale evropske države po Fukušimi opraviti stresne teste, ki so, kljub temu da so se omejili le na določene vidike varnosti, razkrili številne pomanjkljivosti evropskih jedrskih elektrarn in kapacitet za odziv na morebitno nesrečo. Zato so morali državni regulatorji predložiti nacionalne akcijske načrte, ki naj bi vodili do odprave odkritih težav.