11. september ... 1973

Salvador Allende je bil demokratično izvoljen predsednik Čila. Zmago so mu prinesle obljube o reformah, t.i. demokratičnem socializmu in nacionalizaciji strateškega dela industirje ter kritične infrastrukture, ki je bila do tedaj v lasti tujih, predvsem ameriških korporacij. V Washingtonu so takoj zazvonili alarmi in nova čilska oblast je bila od samega začetka soočena s pritiski in poskusi destabilizacije na različne načine. 

Reforme, ki jih je začela uveljavljati nova oblast prav tako niso bile po godu bogatejšemu sloju, veleposestnikom, domačim lastnikom kapitala ter tudi delu bolj konservativno usmerjenega prebivalstva. Nezadovoljen je bil tudi del vojske, predvsem po tem, ko je Allende v spodletelem ameriškem puču leta 1970 izgubil glavnega zaveznika v vrhovnem poveljstvu - poveljnika generalštaba Reneja Schinderja, ki so ga zarotniki ubili. 

Američani so zaroto proti Allendeju kovali vse od njegove izvolitve 4. septembtra 1970, eden od ključnih ljudi pri tem pa je bil legendarni Nixonov svetovalec za nacionalno varnost Henry Kissinger. CIA je načrtovala državni udar, ki bi se zgodil pred njegovo inavguarcijo. Ameriški vohuni so našli temu naklonjene častnike in jim priskrbeli orožje, denar in zagotovila za podporo ZDA vojaški hunti, ki bi prevzela oblast. 

Po neuspehu državnega udara leta 1970 je predsednik Richard Nixon je Cii poslal posebna navodila, naj ne načrtujejo več državnih udarov. Ameriška administracija se je namesto tega osredotočila na spodkopavanje Allendejeve vlade, ki je bila izvoljena z majhno večino in se je soočala z veliko notranje opozicije ter tudi nekaterimi neuspehi. Washington se je usklajeval s svojimi zavezniki v Latinski Ameriki, da bi Čilu preprečil dostop do mednarodnega financiranja, prepričal ameriška podjetja, naj zapustijo Čile, manipuliral s svetovno ceno bakra, glavnega čilskega izvoznega blaga, in pomagal spodbujati stavke v državi.

Čile pod Allendejem se je prav tako lotil uresničevanja nekaterih idej, ki so bila nepredstavljivo napredna za tisti čas. Pri tem zagotovo izstopa projekt Cybercyn. Njegov cilje bil izgradnja sistema za podporo pri sprejemanju odločitev, ki bi pomagal pri upravljanju nacionalnega gospodarstva. Projekt je bil sestavljen iz štirih modulov: ekonomskega simulatorja, programske opreme po meri za preverjanje delovanja tovarn, operacijske sobe in nacionalne mreže teleksov v državnih podjetjih, ki so bili povezani z enim glavnim računalnikom. Izmenjava informacij je tako potekala večsmerno.

Informacije s terena so bile vnesene v programsko opremo za statistično modeliranje (Cyberstride), ki je spremljala proizvodne kazalnike, kot so zaloge surovin ali visoke stopnje odsotnosti delavcev. Delavce je opozarjala skoraj v realnem času. Če so bili parametri znatno izven sprejemljivih razponov, je obvestila centralno vlado. Informacije so bile vnesene tudi v programsko opremo za ekonomsko simulacijo. Vlada ga je uporabljala za napovedovanje možnih izidov gospodarskih odločitev. Operacijska soba (Opsroom) je nudila prostor, kjer so lahko mnedžerji videli ustrezne gospodarske podatke. Sistem je nudil možnost oblikovanja odzivov na izredne razmere in s pomočjo teleks omrežja posredoval nasvete in navodila podjetjem in tovarnam v različnih situacijah, predvsem izrednih.

Glavni arhitekt sistema je bil britanski strokovnjak in simpatizer s socialističnimi vladami Južne Amerike Stafford Beer, ki je zagovarjal vlogo kibernetike v upravljanju državne industrije. Eden njegovih glavnih ciljev je bil prenos moči odločanja v industrijskih podjetjih na delovno silo, da bi razvili samoregulacijo in samoupravljanje tovarn. Čeprav sistem ni bilo nikoli dokončno razvit in implementiran, je prinesel nekaj uspehov.

Dve leti od njegove uvedbe (in drugih reform) se je Čile lahko pohvalil z gospodarskim napredkom. Čilska vlada je bila v svojih začetnih prizadevanjih za nacionalizacijo uspešna, saj je v prvem letu dosegla 7,7-odstotno rast BDP in 13,7-odstotno rast proizvodnje. Do maja 1973 je bilo v sistem Cybersyn do neke mere vključenih 26,7 odstotkov nacionaliziranih podjetij, ki so bila zaslužna za okrog 50 odstotkov prihodkov. 

Toda vse se je končalo 11. septembra 1973.

Nekaj mesecev pred pučem je Čile obiskal Kubanski predsednik Fidel Castro. Takrat je bilo jasno, da se aktivnosti sovražnikov vlade krepijo, kubanski voditelj pa je v državo prispel, da bi izrazil podporo nadaljevanju reform Allendeja ter seveda poskušal poglobiti zavezništvo s Čilom v boju proti, kot je večkrat poudarjal, "ameriškemu imperializmu". Castro je Allendeju ob tem podarili legendarno puško sovjetske izdelave kalašnikov in mu dejal, naj jo ima pri sebi, češ da ga bodo njegovi sovražniki zagotovo poskušali odstaviti in celo ubiti. Allende naj bi takrat Castru dejal, da orožja ne bo potreboval in da bodo reforme, ki jih bodo izvedli na demokratičen način, uspešne. Toda Castro je govoril iz izkušenj, ki jih je nabral v desetletju vladanja kubanskemu otoku ...

Številni ameriški poslovneži, agenti Cie in drugi državljani so Čile začeli zapuščati že nekaj dni pred pučem, saj so po različnih kanalih iz Washingtona izvedeli, kaj se pripravlja. Grmenje reaktivnih letal nad prestolnico zjutraj, 11. septembra, pa je pomenilo le eno - začel se je vojaški udar. 

Vojaška letala so odvrgla bojni tovor na prestolnico, več bomb je zadelo predsedniško palačo. Allende je moral poprijeti za orožje, za katerega je še pred meseci trdil, da ga ne bo nikoli uporabil. Pučisti so bili tokrat zelo dobro organizirani. Vojska je hitro prevzela nadzor nad pomembnimi točkami v državi in prestolnici. In socializmu v Čilu so bile štete ure.

Allende je iz svoje palače prek radia še zadnjič nagovoril državljane:

Kmalu po tem se je Salvador Allende ustrelil s puško, ki mu jo je podaril Fidel Castro. Vsaj tako pravijo ugotovitve, do katerih so prišli čilski preiskovalci pod novo oblastjo. Glede njegove smrti še danes krožijo številne teorije, vendar so dokazi o tem, kot o številnih drugih zločinih novih oblasti, večinoma uničeni.

Pinochet je po prevzemu oblasti ukazal obračun s pristaši Allendeja. Več kot 1000 ljudi je izginilo, njihovi svojci še danes ne vedo, kje so. Na nacionalnem stadionu v Santiagu ter drugih krajih je nov režim zadrževal več deset tisoč ljudi. Po uradnih podatkih jih je bilo ubitih vsaj 2200, med njimi tudi priznani pesnik Pablo Neruda, 30.000 pa je bilo mučenih. Nekatere privržence Allendeja je vojska pometala s helikopterjev. Kontrolna soba projekta Cybercync je bila razstreljena.

Pinochetov režim se je usklajeval s sorodnimi vladami v Argentini, Urugvaju, Paragvaju, Boliviji in Braziliji. V družni operaciji Condor so širom kontitenta uspeli likvidirati tisoče levičarjev in družbenih aktivistov. Prek administracij Gerlada Forda, Jimmyja Carterja in Ronalda Reagana - ter tudi britanske premierke Margaret Tatcher - je v imenu boja proti komunizmu podporo v obliki tehnične pomoči, usposabljanja in vojaške pomoči. 

Nova čilska oblast je v državo znova pripeljala tuje investitorje in kapital. Čile je naredil popolni ekonomski obrat in na pomembne položaje v vladi imenoval številne ekonomiste t.i. Čikaške šole pod taktirko znanega ekonomista Miltona Friedmana. Država je postala testni primer za politike privatizacije, deregulacije in strogega nadzora nad denarno ponudbo. Oblast je hitro zatrla sindikalni boj, ekonomski kazalci pa so se obrnili navzgor. Za visoko ceno.