1461 dni duela Putin – Zelenski, groze in razbitih iluzij: vrnitve ni

Štiri leta po začetku ruske invazije številke govorijo same zase in slikajo podobo vojne, ki je postala sistematično izčrpavanje države, ljudi in infrastrukture.

Po podatkih Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice je bilo od februarja 2022 ubitih najmanj 15.172 ukrajinskih civilistov, med njimi 739 otrok. Samo v letu 2025 je bilo zabeleženih 14.656 civilnih žrtev – ubitih in ranjenih skupaj – kar pomeni 31-odstotno povečanje glede na leto prej. Leto 2025 je tako po številu civilnih žrtev najhujše leto po začetnem šoku leta 2022. Tarče so vse pogosteje stanovanjski bloki, tržnice, železniške postaje, bolnišnice.

Na fronti so številke še bolj neizprosne. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je potrdil, da je od začetka obsežne invazije padlo 55.000 ukrajinskih vojakov – še leto prej je govoril o 46.000. Ruske izgube so po ocenah zahodnih analitikov še višje. Center za strateške in mednarodne študije (CSIS) ocenjuje, da so ruske vojaške žrtve – mrtvi in ranjeni skupaj – dosegle mejo 1,2 milijona. BBC je do danes potrdil 186.102 mrtvih ruskih vojakov, vendar strokovnjaki opozarjajo, da to lahko predstavlja le med 45 in 65 odstotki dejanskega števila padlih. Skupne ruske in ukrajinske vojaške žrtve bi lahko po nekaterih ocenah do pomladi 2026 dosegle dva milijona. To so razsežnosti, kakršnih Evropa ni videla od sredine 20. stoletja.

Ob tem je teritorialna slika presenetljivo statična. Rusija danes nadzoruje približno 20 odstotkov ukrajinskega ozemlja, vendar je od leta 2022 svoj nadzor razširila le za okoli štiri dodatne odstotke. Štiri leta vojne, stotisoči mrtvih, uničena mesta – vse za minimalne premike na zemljevidu. To ni vojna hitrih ofenziv, temveč vojna izčrpavanja.

Zračni prostor je postal drugo bojišče. Moskva je v letu 2025 povečala uporabo brezpilotnih letal za 200 odstotkov in redno izstreljuje stotine dronov na noč. Od začetka invazije je bilo izvedenih 58.495 zračnih in dronskih napadov, pri čemer je bila več kot polovica vseh napadov izvedena v zadnjem letu. Vojna se je premaknila nad glave civilistov in v situacijo, ljudje s strahom čakajo, kaj bo padlo z neba, na spalnice, šole in bolnišnice.

Energetska infrastruktura je postala ena ključnih tarč. Med februarjem 2024 in februarjem 2025 je Rusija izvedla 1.077 napadov na energetske objekte – kar predstavlja 224-odstotno povečanje glede na prejšnje leto. Zadnjih osem mesecev sodi med najintenzivnejše obdobje napadov na energetski sistem od začetka vojne. Milijoni Ukrajincev so v zimskih mesecih ostali brez elektrike in ogrevanja, temperature pa so ponekod padle do –26 stopinj Celzija. Napadi na zdravstveni sistem so prav tako dosegli nove razsežnosti: v letu 2025 je bilo zabeleženih 662 napadov na zdravstvene ustanove, kar pomeni 48-odstotno rast glede na leto prej.

V štirih letih se vojna sicer ni razširila čez meje Ukrajine, a je trajno preoblikovala varnostno arhitekturo Evrope. Ni več vprašanje, ali gre za krizo. Gre za novo stanje.

Vojne imajo svoje obraze. Zapomnimo si jih po voditeljih, ki oblikujejo njihov tok.

Leta 2022 je bil Volodimir Zelenski za mnoge še vedno "nekdanji igralec", politični eksperiment, presenetljivi predsednik države, ki je v politiko vstopil z obljubo boja proti korupciji. Fotografije iz januarja 2022 ga kažejo v obleki, obritega, s predsedniško držo. Štiri leta kasneje je podoba drugačna: vojaška majica, neobrit obraz, utrujen pogled.

Njegova transformacija je ena najbolj dramatičnih političnih preobrazb sodobnega časa.

Ko so ruski tanki napredovali proti Kijevu, mu je Zahod ponudil evakuacijo. Odločitev, da ostane v prestolnici, je iz Zelenskega naredila simbol odpora.

Doma je po invaziji doživel val podpore brez primere. Država se je zbrala okoli njega. Vsak večerni nagovor je postal ritual – ne politična komunikacija, temveč psihološka opora narodu. Na mednarodnem parketu je njegova podoba eksplodirala. Govoril je pred parlamenti, na forumih. Vojno je uokviril kot širši boj med demokracijo in avtoritarizmom. Ukrajino je postavil v središče evropske varnostne zgodbe.

A štiri leta vojne puščajo sledi, danes je ujet med lasten mit in realnost. Gospodarska izčrpanost, utrujenost družbe, vprašanja o mobilizaciji, visoka stopnja sistemske korupcije ... Podpora doma ostaja visoka, a ni več brezpogojna.

Zelenski danes vodi državo, ki je v nenehnem izrednem stanju. Njegov boj ni več samo vojaški. Je diplomatski, finančni, politični. Po vrnitvi Donalda Trumpa v Belo hišo leta 2025 se je moral soočiti še z dodatno fronto – volatilnim ameriškim predsednikom in zmanjšanjem ameriške pomoči.

Tudi osebno je vojna pustila globoko sled. Njegova družina je bila v prvih mesecih evakuirana na tajne lokacije, prva dama pa je kasneje dejala, da je postal bolj občutljiv, bolj navezan na drobne stvari.

Na drugi strani je Vladimir Putin. Zasidrana politična figura, politik, za katerega se je nekoč zdelo, da zbližuje Rusijo in Zahod. Putin je v zgodnjih 2000-ih dejansko vzdrževal retoriko sodelovanja z EU, govoril o "skupnem evropskem prostoru", energetskem partnerstvu, celo o neki obliki institucionalne povezanosti. V tistem obdobju je bil vtis – predvsem v zahodnoevropskih prestolnicah, da gre za pragmatičnega avtoritarca, ne za revizionističnega voditelja, ki bo skušal z vojaško silo preoblikovati meje.

Zahod je pač dolgo verjel, da je zgodovina na njegovi strani, da bo trg prinesel demokracijo, integracija stabilnost, dialog, umiritev. A cel svet ni hotel postati Zahod. In ta napačna predpostavka je ustvarila slepe pege. Tudi Putina, potem ko je Zahod dokaj mirno spregledal njegovo početje na Krimu leta 2014.

Februarja 2022 je nato Putin računal na hitro kapitulacijo Kijeva. Invazija naj bi trajala dneve, ne leta.

Štiri leta kasneje vojna še vedno traja, invazija je pomenila prelom. Številne države so prekinile politične stike, uvedle sankcije, cilj je bil osamiti Moskvo.

V odgovor je Putin okrepil odnose z omejenim krogom zaveznikov. Leta 2024 je podpisal celovito strateško partnerstvo s Severno Korejo, leta 2025 podoben dogovor s Kitajsko. Njegov diplomatski krog se je zožil, ni pa izginil. Tudi sankcije niso prinesle dejanskega gospodarskega zloma, so pa prinesle veliko ruskega manevriranja okoli njih – ki je bolj uspešno kot bi si marsikdo želel.

In potem so tukaj ZDA. Pod administracijo Joeja Bidna neposrednega stika praktično ni bilo. Vrnitev Donalda Trumpa je dinamiko spremenila – telefonski pogovori, srečanje na Aljaski, poskusi redefinicije odnosa med Moskvo in Washingtonom. A to ni pomenilo konca vojne.

Doma je Putin ohranil podporo s kombinacijo državnega nadzora medijev, represije in nacionalistične mobilizacije. Njegove ocene priljubljenosti so po invaziji celo poskočile. A ruska družba živi pod strogo cenzuro. Opozicija je utišana, neodvisni mediji označeni kot tuji agenti, kritika vojne je kazniva. Kaj je v takšnem sistemu resnica, kaj laž, ni enostavno oceniti.

Kljub temu so razpoke vidne. Javnost postavlja vse bolj drzna vprašanja in mnogi menijo, da so ruski oligarhi vse bolj nezadovoljni. Ko bo nezadovoljstvo prelilo rob, pa naj bi to pomenilo velike težave za Putina.

Osebno je tudi Putin priznal spremembo. Dejal je, da se od začetka vojne manj šali in da se je skoraj nehal smejati. Postal je bolj izoliran, manj spontan, redkeje v javnosti, z manj potovanji kot pred letom 2022. Kar pa ne pomeni, da je pripravljen odnehati.

Če je Zelenski postal simbol odpora, je Putin postal simbol vztrajanja za vsako ceno. Oba sta ujetnika lastnih simbolov. Zelenski si težko privošči kompromis, ki bi ga Ukrajinci razumeli kot izdajo padlih. Putin si težko privošči umik, ki bi ga ruska elita razumela kot poraz.

In prav tu leži hladna diagnoza trenutka in tudi odgovor, zakaj se nikamor ne premaknemo. Vojna ni več samo spopad dveh držav, ampak spopad dveh političnih realnosti, dveh narativov, dveh sistemov, češnja na grenki torti pa so geopolitične razsežnosti, ki dodajajo globalne igralce in interese vojaške industrije.

Stroški obnove se že danes merijo v več kot 500 milijardah evrov. To ni več samo vojaški konflikt, ampak dolgoročna rana v tkivu države. Pa seveda še zdaleč ne govorimo samo o betonskih ruševinah. Pravo ceno plačujejo ljudje.

Ukrajina danes živi v posebnem času, ki ga je nekdo opisal kot stalno sedanjost. Čas, kjer je lahko naslednji trenutek zadnji, razmišljanje o prihodnosti pa je razpeto med upanje in zavedanje realnosti. Dnevi so organizirani okoli alarmov, noči okoli napovedi napadov. Namesto brezskrbnega otroštva, znajo ukrajinski otroci prepoznati nevarne drone, zavedajo se, kaj pomenijo sirene in kako hitro je treba spakirati nahrbtnik za zaklonišče. Domače naloge delajo ob svetilkah, za mnoge se je celo šela preselila pod zemljo.

Moški preverjajo telefone z drugačnim strahom kot pred štirimi leti – ne zaradi zamujenega klica, ampak zaradi poziva. Mobilizacija je spremenila družbeno dinamiko. Mnogi živijo v stalni pripravljenosti, drugi v stalnem skrivanju. Strah pred fronto je postal del vsakdana. Slabe novice s fronte, tudi.

Ukrajina izgublja generacijo delovno sposobnih moških. Demografske posledice bodo vidne desetletja: manj rojstev, več vdov, več invalidov, več psiholoških travm.

Ženske nosijo drugo vrsto bremena. Prevzele so polno odgovornost za družine, medtem ko čakajo na sporočilo s fronte.

Razseljenih je več milijonov ljudi. Mnogi so notranje razseljeni, živijo pri sorodnikih ali v najetih sobah. Drugi so odšli v tujino in tam poskušajo zgraditi začasno življenje. Družine so razdeljene čez meje, generacije razcepljene med tiste, ki so ostali, in tiste, ki so odšli.

Vojna je pustila travme, ki jih ni mogoče izmeriti z grafi. Otroci, ki so videli eksplozije, ki so preživeli okupacijo, ki so izgubili starše. Morda so jih celo odpeljali v Rusijo. Ženske, ki so preživele spolno nasilje. Moški, ki se vračajo s fronte s telesnimi poškodbami in nevidnimi ranami. Psihološka pomoč je preobremenjena, stigma ostaja, potrebe so ogromne.

Ime Buča je postalo sinonim za to brutalnost. Podobe od tam so obšle svet. In Buča ni edina. Irpin, Izjum, Mariupol. Imena, ki pomenijo uničenje, deportacije, porušena stanovanja, izginule otroke.

Država se je medtem razslojila na mnogo plasti. So tisti, ki so ostali, in tisti, ki so odšli. Tisti, ki se borijo, in tisti, ki delajo. Tisti, ki so izgubili vse, in tisti, ki si še vedno lahko privoščijo večerjo v središču Kijeva.

In vendar – življenje teče. Kavarne so odprte, poroke se dogajajo, otroci hodijo v šolo. Družba je vzpostavila novo normalnost, ki je obenem obrambni mehanizem družbe, ki se noče razpasti.

Ne samo življenje Ukrajincev, na mestu se v krogu vrti tudi dogajanje na fronti. Če bi morali vojno opisati z eno besedo, bi bila to – izčrpavanje.

Fronta se v četrtem letu ni zlomila, ni pa se tudi premaknila v odločilno smer. Linije so stabilizirane, a ne mirne. Vsak dan pomeni nove napade, topniško obstreljevanje, počasne premike pehote za nekaj sto metrov naprej ali nazaj. Rusija, kot rečeno, nadzoruje približno petino ukrajinskega ozemlja. Ukrajina je preprečila strateški kolaps države, a ni uspela izvesti odločilnega preboja, ki bi spremenil potek vojne.

Vojna se je tehnološko spremenila. Droni so postali orožje vsakdana, cenejši, bolj dostopni, smrtonosni. Rusija je močno povečala proizvodnjo brezpilotnih letal, Ukrajina je odgovorila z lastnim razvojem in improvizacijo. Bojišče je digitalizirano – satelitski posnetki, umetna inteligenca, prestrezanje komunikacij.

Vojaki na obeh straneh govorijo o "conah smrti", kjer je premikanje skoraj nemogoče brez tveganja, da te zazna kamera ali toplovizijski senzor. Evakuacija ranjenih traja dlje, mnogi umirajo, ker je pot do medicinske pomoči predolga.

Ukrajina se brani, Rusija napada, a tempo je počasen. Vsak kilometer je plačan z desetinami, včasih stotinami življenj.

Finančni stroški so astronomski. Ukrajinski proračun je skoraj v celoti odvisen od zunanje pomoči. Rusija vojno financira z energenti in preusmeritvijo gospodarstva v vojno ekonomijo. Obe državi sta prešli v logiko dolgoročne militarizacije.

Vsaka vojna ima svoje vojne dobičkarje. Tiste, ki dobijo denar, igrišče ... Tokrat ni nič drugače. Vojna v Ukrajini je digitalizirala bojišče. Je laboratorij 21. stoletja, kjer se v realnem času testirajo satelitske povezave, umetna inteligenca, komercialni droni, kibernetska orožja in civilne aplikacije, ki čez noč postanejo vojaško orodje.

Ko je Rusija v prvih dneh invazije napadla komunikacijsko infrastrukturo, je postalo jasno, da je sodobna vojna najprej vojna informacij.

Starlink je postal komunikacijska hrbtenica Ukrajine. Tisoči terminalov so omogočili vojski in civilnim strukturam internetno povezavo tudi tam, kjer so bili optični kabli uničeni. Starlink je postal strateška prednost. Omogočil je koordinacijo enot, upravljanje dronov, prenos podatkov z bojišča in delovanje kritične infrastrukture. Ko so Rusi izgubili dostop do sistema, so se na nekaterih sektorjih fronte pojavile motnje v koordinaciji in padla je operativna učinkovitost.

A s tem se je odprlo tudi novo vprašanje: koliko je lahko država v vojni odvisna od zasebnega podjetja? Vojna v Ukrajini je pokazala, da lahko odločitev enega tehnološkega milijarderja vpliva na ravnotežje sil na fronti. Pa tudi, da satelitske slike niso več izključno domena državnih obveščevalnih služb.

Podjetja kot Maxar Technologies in Planet Labs so z visoko ločljivostjo dokumentirala premike ruskih enot že pred invazijo. Svet je lahko skoraj v realnem času spremljal kopičenje sil ob meji.

To je spremenilo dinamiko vojne in percepcije, ocenjuje članek Innovation and Technology in the Russo-Ukrainian War (Connections: The Quarterly Journal). Transparentnost je postala orožje. Propaganda se težje vzdržuje, ko satelitski posnetki kažejo konvoje, uničene mostove ali množične grobove.

Informacija je postala dostopna širše kot kadarkoli prej. Vojna se je preselila tudi na zaslone javnosti.

Podjetja, kot sta Palantir Technologies in Clearview AI, so v vojni odigrala vlogo, ki bi bila še pred desetletjem znanstvena fantastika. Palantir je pomagal pri združevanju podatkov z različnih virov – satelitov, dronov, obveščevalnih informacij – in ustvarjal digitalne zemljevide bojišča v skoraj realnem času. To pomeni hitrejše odločanje, boljšo razporeditev enot in učinkovitejše ciljanje. Clearview AI je omogočil identifikacijo padlih vojakov s pomočjo obrazne prepoznave, preverjanje identitet na kontrolnih točkah in podporo pri preiskovanju vojnih zločinov.

Ukrajina je že pred vojno vlagala v digitalizacijo javnih storitev. Diia, ki je sprva služila kot e-uprava, se je z izbruhom vojne preobrazila. Preko funkcije eVorog so lahko državljani lahko začeli anonimno pošiljati podatke o premikih ruskih enot, fotografije in geolokacije. Vsak pametni telefon je postal potencialno obveščevalno orodje, vzpostavilo se je stanje, ko civilna družba ni več le žrtev ali opazovalec, temveč aktivni del obrambnega sistema.

Morda najbolj simboličen element tehnološke revolucije so komercialni droni, predvsem modeli, kot je DJI Mavic kitajskega proizvajalca DJI. To so naprave, ki so bile prvotno namenjene denimo snemanju turističnih posnetkov. Danes so na bojišču. Opremljeni s kamerami, improviziranimi nosilci za eksploziv, povezani z aplikacijami – postali so poceni, smrtonosno učinkovito orožje. To je dual-use tehnologija v najčistejši obliki – civilni izdelek, vojaška uporaba. Ukrajina se danes od teh dronov premika k svojim, a odigrali so pomembno vlogo.

Prav tako hibridna vojna ni več teoretični koncept, ampak operativna realnost. Ruski napadi na energetsko infrastrukturo so pogosto sovpadali s kibernetskimi napadi na komunikacijske sisteme. Najprej zrušiš elektriko, nato napadeš informacijske sisteme.

Vojna v Ukrajini je tako za mnoge prototip prihodnjih konfliktov, saj je prvič v takšnem obsegu združila zasebne tehnološke gigante, komercialne satelite, civilne aplikacije, umetno inteligenco, poceni potrošniško tehnologijo in klasično artilerijo.

A medtem ko si marsikdo na račun vojne polni žepe, si Ukrajinci želijo predvsem mir. Toda zadnji krogi pogovorov med predstavniki Ukrajine, Rusije in ZDA – od Ženeve do Abu Dabija – niso prinesli preboja. Govori se o "napredku", o "poslovnem tonu", a ključno ostaja nerešeno: ozemlje in varnost.

Moskva vztraja, da dolgoročna rešitev ni mogoča brez "rešitve ozemeljskega vprašanja". Kijev vztraja, da mir brez jasnih in zavezujočih varnostnih jamstev ni mir, ampak zamrznjen konflikt. Vmes stoji Washington, ki želi rezultat. In tu se zatika.

Vloga ZDA je danes dvojna. Po eni strani so ključni posrednik in še vedno najmočnejši vojaško-finančni podpornik Ukrajine. Po drugi strani je dinamika drugačna kot v prvih dveh letih vojne.

Vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo leta 2025 je proces pospešila, a hkrati zapletla. Trump govori o "dogovoru", o koncu ubijanja, o tem, da je mir dosegljiv. A del zahodnih analitikov opozarja, da se pritisk pogosteje čuti na Kijev kot na Moskvo. Če pritiskaš na tistega, ki se brani, ne na tistega, ki napada, pogajanja izgubijo ravnotežje. Spet drugi menijo, da je nerealno pričakovati, da bo Ukrajina iz konflikta odšla brez izgubljenega ozemlja.

Evropa je medtem postala finančno in varnostno zaledje Ukrajine. Povečala je obrambne proračune, poslala orožje, razpravljala o varnostnih misijah po morebitnem premirju. A Evropa ni enoten pogajalski blok, ampak skupek nacionalnih interesov, ki jih vojna povezuje, a ne vedno usklajuje.

Najbolj realističen scenarij tako ni velik mirovni sporazum, temveč tehnična prekinitev ognja: dogovor o nadzoru, izmenjavah ujetnikov, humanitarnih koridorjih, morebitni omejitvi napadov na infrastrukturo.

Toda to bi pomenilo zamrznjen konflikt, ne razrešenega. Frontna linija bi postala de facto meja, politična vprašanja pa bi ostala odprta. Zgodovina postsovjetskega prostora kaže, da takšne "začasne rešitve" pogosto pomenijo le premor.

Drugi scenarij je pritisk na Ukrajino, naj sprejme ozemeljske koncesije v zameno za varnostna jamstva. To je logika "ozemlje za varnost". A vprašanje je, kako trdna bi bila ta jamstva in ali bi jih lahko domača javnost sprejela kot pravičen mir.

Tretji scenarij – in mnogi se ga bojijo – je, da so pogajanja zgolj ruska taktika. Kupovanje časa. Testiranje utrujenosti Zahoda. Medtem ko se diplomacija vrti, se napadi nadaljujejo. Če pogajanja postanejo orodje za podaljševanje vojne, ne za njen konec, se konflikt poglablja.

Razumeti mirovni proces, sicer pomeni razumeti, zakaj sta Krim in Donbas za Moskvo tako pomembna.

Krim ni le polotok. Je vojaška trdnjava v Črnem morju, sedež ruske črnomorske flote in simbol Putinove politike od leta 2014. Aneksija Krima je doma postala dokaz "zgodovinske poprave krivice". Izguba ali odstopanje Krima bi bila politična rana za režim.

Donbas pa je kombinacija vojaške logike in političnega vzvoda. Gre za industrijsko območje, a predvsem za kopenski koridor proti Krimu in trajni simbol moči nad Ukrajino. Zahteva po celotnem Donecku, tudi tam, kjer Rusija nima popolnega nadzora, je maksimalistična pozicija, ki v pogajalski logiki pomeni - zahtevaj vse, da lahko popustiš malo. Za Kijev pa odstopanje pomeni vprašanje legitimnosti države in žrtve padlih.

Ne more se. Evropa je remilitarizirana, Rusija radikalizirana, Ukrajina pa travmatizirana.

Vprašanje ni več, kdo zmaguje na fronti. Vprašanje je, kakšen svet nastaja iz te dolgotrajne vojne izčrpavanja – in ali bo mir, ko bo prišel, pomenil konec konflikta ali le premor pred naslednjim.

Evropa ni več ista. Države, ki so desetletja živele v prepričanju, da je varnost samoumevna in vojna nekaj, kar se dogaja "drugje", danes povečujejo obrambne proračune, uvajajo vojaško obveznost, gradijo skladišča streliva. Besednjak se je spremenil. Od "zelenega prehoda" do "odvračanja". Od socialne politike do obrambne industrije. To ni začasna reakcija, ampak sprememba paradigme.

Rusija ni ista. Zaprta je vase, obrnjena proti vzhoduž. Sankcije niso prinesle zloma, prinesle so prilagoditev. Vojna ekonomija je postala norma, cenzura pravilo. To ni več Rusija, ki je iskala partnerstvo z Evropo, ampak Rusija, ki definira svojo identiteto v konfliktu z njo.

Ukrajina ni ista. Otroci, ki so štiri leta poslušali sirene, ne bodo odrasli v iste ljudi kot njihovi vrstniki pred vojno. Družine, razdeljene med fronto in tujino, se ne bodo čez noč ponovno zlepile. Demografska praznina, amputacije, psihološke rane – to niso statistike, to je dolgoročna sprememba temeljev družbe.

In to je hladna diagnoza četrtega leta. Ta vojna ne riše več samo črt na zemljevidu Ukrajine, ampak nove črte v glavah ljudi.

Spreminja način, kako Evropa razume varnost, moč, meje, spreminja generacijo, ki je odrasla v prepričanju, da je vojna zgodovina, ne prihodnost.

Ne gre več samo za to, kdo nadzoruje Krim ali Doneck. Gre za to, da je razpadla iluzija trajnega miru. Poti nazaj ni, vprašanje pa je, kaj bomo naredili s potjo naprej. Ali bomo zdrsnili v konflikte ali se poskusili znotraj novih okvirjev premakniti nazaj proti miru.