Tujina

1600 evrov minimalne plače, v pokoj pri 60, zamrznjene cene in ljubezen do diktatorjev

Pariz, 11. 07. 2024 07.00 | Posodobljeno pred 6 dnevi

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
Avtor
Natalija Švab
Komentarji
247

Kakšna bo realnost, ko se bodo glave po francoskih volitvah še nekoliko bolj ohladile? Prva reakcija je bilo veselje, ker je bil "ustavljen pohod skrajne desnice". Kaj pa bo Franciji in EU prinesla (skrajna) levica, ki želi precej radikalne spremembe? Olajšanje ali se bodo sčasoma uresničile napovedi Marine Le Pen o "odloženi zmagi"?

Levi tabor je slavil na francoskih volitvah.
Levi tabor je slavil na francoskih volitvah. FOTO: AP
Če kaj, potem je francosko volilno telo na volitvah pokazalo, da se je naveličalo sredinske, ideološko prazne politike brez vizije in poguma za večje korake. Macron in njegov poskus, da bi za seboj in za svojim gibanjem zbral liberalno-buržoazni tabor, sta popolnoma spodletela. Na volitvah sta prevladali skrajni politični krili.

Tako Francija kot tudi Združeno kraljestvo, sta se odločili zavrniti skrajno desnico, se je te dni veselil španski premier in vodja socialistov Pedro Sanchez. Da so v "Varšavi srečni," je dodal njegov poljski kolega Donald Tusk. "Najhujšemu smo se izognili," pa je dejal Nils Schmid, zunanjepolitični predstavnik nemških socialdemokratov (SPD) kanclerja Olafa Scholza. Vodja grških socialistov Nikos Andrulakis  je medtem menil, da so Francozi "postavili zid proti skrajni desnici, rasizmu in nestrpnosti".  

Levica, ki se je tik pred volitvami uspela povezati v enotno zavezništvo Nova ljudska fronta, je na presenečenje številnih osvojila 193, sredinski tabor premierja Emmanuela Macrona pa okoli 164 mandatov. Skrajno desni Nacionalni zbor, ki je slavil v prvem krogu, bo imel 123 poslancev. 

A seveda stvari nikoli niso tako zelo preproste kot prvi politični odzivi.

Francija ni izvolila skrajne desnice, je pa izvolila skrajno levico - na čelu s skrajno kontroverzno osebo z načrti, ki jih bo težko uresničiti brez bolečih ekonomskih in družbenih posledic. 

Eno pomembnejših vprašanj je politična stabilnost v velesili EU. Razplet volitev je močno zamajal položaj predsednika Macrona, za katerega mnogi ocenjujejo, da bo le še nepomembna figura. Na drugi strani pa je zmagovalna sila sestavljena iz prej globoko razdeljenih socialistov, zelenih, komunistov in Neuklonjene Francije, kontroverznega Jean-Luca Melenchona, ki se že vidi na položaju premierja. 

Rezultat je tako predvsem parlament treh nasprotujočih si blokov z zelo različnimi platformami in brez tradicije sodelovanja, kar po mnenju mnogih lahko pomeni paralizo države. Po francoski ustavi so nove volitve za eno leto - izključene.

Jean-Luc Melenchon
Jean-Luc Melenchon FOTO: AP
Levica ima, vsaj na papirju realne možnosti, da uveljavi svojo agendo in zariše novo pot Francije, ki, kot so obljubljali, "temelji na socialni pravičnosti, skrbi za okolje in zunanji politiki, ki je v skladu s stališči in vrednotami francoskega ljudstva".

Medtem ko Macron poziva k oblikovanju "široke koalicije", je ognjeviti Melenchon že v nedeljo od Macrona zahteval, da imenuje predsednika vlade iz zavezništva in izvede celoten program NFP. 

Francoska ustava sicer dovoljuje predsedniku, da za predsednika vlade izbere, kogar hoče. V praksi, ker lahko parlament izsili odstop vlade, predsednik države vedno izbere nekoga, ki bo sprejemljiv za skupščino.

In običajno bi bil to nekdo iz največjega bloka v parlamentu – težava je le, da bi imenovanje radikalno levega premierja najbrž tvegalo ponavljajoče se glasovanje o nezaupnici, ki bi ga ob desni sredini in skrajni desnici morda podprl celo predsednikov tabor.

Tako se zdi, da Francija pluje v dolgotrajno obdobje politične negotovosti in nestabilnosti, kar je v veliki meri zakuhal predsednik Macron - tako s svojim načinom vladanja kot idejo, da takoj po evropskih volitvah, kjer se njegova stranka ni dobro odrezala, skliče volitve, da bi utrdil oblast. Pa je ni. Celo med kampanjo je bil večinoma odsoten, ker je njegov tabor ocenil, da njegovo pojavljanje ne prinaša kakšne večje koristi. 

Če kaj, potem je francosko volilno telo na volitvah pokazalo, da se je naveličalo sredinske, ideološko prazne politike brez vizije in poguma za večje korake. Macron in njegov poskus, da bi za seboj in za svojim gibanjem zbral liberalno-buržoazni tabor, sta popolnoma spodletela. Na volitvah sta prevladali skrajni politični krili.

Neuspeh francoskega predsednika, da bi popravil gospodarstvo, in avtoritarne politike, ki so normalizirale skrajno desnico, so sprva mnoge francoske volivce potisnile v naročje RN. A zdaj so volivci ob močni kampanji levih sil, zavrnili tudi to, kar ponuja RN. 

Levica ima torej, vsaj na papirju realne možnosti, da uveljavi svojo agendo in zariše novo pot Francije, ki, kot so obljubljali, "temelji na socialni pravičnosti, skrbi za okolje in zunanji politiki, ki je v skladu s stališči in vrednotami francoskega ljudstva".

Melenchon in njegovi načrti

Melenchon se precej rad prepira z mediji, izpoveduje sovraštvo do Združenih držav in ljubezen do levičarskih latinskoameriških diktatorjev. Hvalil je avtoritarne režime na Kitajskem, Kubi in v Venezueli. Analitiki sicer menijo, da vedo, kar je njegova zmagovalna formula - populistična ekonomija, ki pritegne  mladino, ostra sovražnost do Izraela, da pritegne francoske muslimane delavskega razreda v predmestjih, protiameriška in protievropska retorika ter proimigrantska drža.

A pravo sliko vedno razkrivajo šele podrobnosti. Kaj torej želijo v praksi?

Minimalna mesečna plača 1600 evrov – po davkih. Zamrznitev cen hrane in energije. Zavrnitev evropskih pravil o primanjkljaju. Znižanje upokojitvene starosti – s sedanjih 64 na 60 let. Davek na premoženje. Davek na presežni dobiček od dobička podjetja. Plačila gospodinjstvom za stroške, povezane z izobraževanjem njihovih otrok. Desnica in Macron ob tem svarijo, da gre za neuresničljive načrte, ki dodajajo neznosno fiskalno breme že tako močno zadolženi državi. A vse to je zgolj za začetek. 

Potem so tukaj zunanja politika in družbena vprašanja. Melenchon se precej rad prepira z mediji, izpoveduje sovraštvo do Združenih držav in ljubezen do levičarskih latinskoameriških diktatorjev. Hvalil je avtoritarne režime na Kitajskem, Kubi in v Venezueli. "Jenkiji predstavljajo vse, kar sovražim," je dejal za Le Monde leta 2011. "Pretenciozen in aroganten imperij, sestavljen iz nevednežev, usmiljenja vrednih voditeljev."

V programu strank, iz katerih je bila zgrajena Nova ljudska fronta, je takojšnje priznanje palestinske države, medtem ko Judje v Franciji menijo, da se na levičarsko ljudsko fronto se ni mogoče zanesti, da jih bo zaščitila pred nasiljem. 

To je tudi razlog, da sta lovca na naciste Beate in Serge Klarsfeld izjavila, da, le gre za odločitev med skrajno levico in skrajno desnico - raje podpreta - slednjo. 

Analitiki sicer menijo, da vedo, kaj je Melenchonova zmagovalna formula - populistična ekonomija, ki pritegne mladino, ostra sovražnost do Izraela, da pritegne francoske muslimane delavskega razreda v predmestjih, protiameriška in protievropska retorika ter proimigrantska drža. Mnogi v njegovi množici so arabskega in afriškega porekla. "Francozi niso vera, ne barva kože," pravi in poudarja, da je Francija talilni lonec

Seveda pa mora nekdo načrte zmagovalcev na koncu plačati. V Franciji so številni volivci srednjega razreda glasovali za levi blok,  da bi preprečili, da bi desničarski radikalci Marine Le Pen prevzeli oblast. Projekt je bil uspešen. A zdaj tudi Francozi, s katerimi smo se pogovarjali, kolebajo med pričakovanjem in navdušenjem ter skrbjo, da jih bo preprečevanje desničarskega ekstremizma drago stalo.

Jean-Luc Melenchon medtem te dni leti na krilih zmage - in se torej vidi v vlogi premierja. Pa poglejmo podrobneje, kdo to sploh je - in zakaj se celo nekateri njegovi zavezniki naježijo ob misli, da bi postal premier.

Njegov bojevit ton mu je prinesel predano, mlado publiko, in ga naredil tako za oboževanega kot osovraženega člana francoske politike. 

Po začetnem navdušenju so se očitno tudi v tujini nekoliko bolj poglobili v razplet francoskih volitev in zdaj pričakujejo "zmernejše obraze". Ekspanzivna fiskalna politika levičarske Nove ljudske fronte je tako že postala razlog za zaskrbljenost ekonomistov. Upajo, da bo premier nekdo, ki je širše sprejemljiv - denimo Francois Hollande, ki je bil na oblasti od leta 2012 do 2017, pred Macronom. 

V središču razprave je zdaj seveda vprašanje ali je sprejemljiva njegova vrsta skrajno leve politike ali milejša oblika, ki jo predstavljajo njegovi kritiki znotraj zmagovalne Nove ljudske fronte. 

"Nameravam voditi to državo," je dejal. A to je možnost, za katero so obljubili, da se ne bo nikoli zgodila, celo člani njegove lastne koalicije, ki jih skrbi njegov ekstremizem. "Če res želi pomagati Novi ljudski fronti, bi se moral postaviti ob stran," je pred dvema tednoma dejal François Hollande, nekdanji predsednik, socialist in zdaj novoizvoljeni poslanec. "Moral bi samo utihniti." Kar seveda ni verjetno, saj ne gre za človeka, ki bi želel stati ob strani. 

"Je zelo provokativen. Levica je popolnoma neenotna," je za New York Times dejal Gérard Grunberg, politolog in zaslužni direktor raziskav v Nacionalnem centru za znanstvene raziskave. "Onemogoča resnično združitev levice." 

Melenchon to seveda vidi drugače: "Ne bomo preklicali niti strani ali vejice našega programa." Ta program je redistribucijska, egalitarna, do kapitalizma sovražna gospodarska vizija, ki je bila v veliki meri navdihnjena na podlagi njegove predsedniške kampanje leta 2022.

Tudi z Macronom se ne razume prav dobro. Macron je levičarsko politično gibanje primerjal s skrajno desnim Nacionalnim zborom. Melenchon pa: "Pod njegovo taktirko je Francija postala svetovni primer policijskega nasilja in vladne zlorabe moči v režimu, ki naj bi bil demokratičen."

Seveda pa mora nekdo načrte zmagovalcev na koncu plačati. V Franciji so številni volivci srednjega razreda glasovali za levi blok,  da bi preprečili, da bi desničarski radikalci Marine Le Pen prevzeli oblast. Projekt je bil uspešen. A zdaj tudi Francozi, s katerimi smo se pogovarjali, kolebajo med pričakovanjem in navdušenjem ter skrbjo, da jih bo preprečevanje desničarskega ekstremizma drago stalo.

Po začetnem navdušenju so se očitno tudi v tujini nekoliko bolj poglobili v razplet francoskih volitev in zdaj pričakujejo "zmernejše obraze". Ekspanzivna fiskalna politika levičarske Nove ljudske fronte je tako že postala razlog za zaskrbljenost ekonomistov. 

Francija se že tako sooča s težkim fiskalnim položajem in Evropska komisija je junija objavila, da namerava zoper Francijo uvesti v postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ker ji ni uspelo zadržati proračunskega primanjkljaja znotraj treh odstotkov BDP. 

"Melenchon zunaj francoske politike ni tako znan kot Marine Le Pen, vendar so on in drugi voditelji levičarskega zavezništva predlagali program, ki vključuje velika povečanja javne porabe. Trgu prijazni vsekakor niso," za NBC pravi Tina Fordham, ustanoviteljica Fordham Global Insight.

Armin Steinbach, profesor prava in ekonomije na HEC Paris, pa je dejal, da bo na koncu premier najbrž nekdo, ki je širše sprejemljiv - denimo Francois Hollande, ki je bil na oblasti od leta 2012 do 2017, pred Macronom. "Levi blok mora pripraviti predlog zmernega politika, tako da to ne more biti nekdo iz Neuklonjene Francije, ampak nekdo z zmernimi stališči."

Ob vsem tem pa dogajanje najbrž še kako pozorno spremlja Marine Le Pen, ki je prepričana, da je zmaga njenega skrajno desnega tabora le "odložena". 

Kar bi lahko držalo, menijo poznavalci. Francozi so v poskusu, da zavrnejo skrajno desnico, pravzaprav izvolili drugo stran istega kovanca. In če skrajna levica ne bo zmogla zmernejše preobrazbe in ne bo preprečila političnega zastoja ali kaosa, analitiki pričakujejo nadvse pestre prihodnje francoske volitve, kjer bi se nato želje Marine Le Pen - končno uresničile. 

KOMENTARJI (247)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Dare Sitar
12. 07. 2024 14.58
+0
Klarsfelda nikoli nista izjavila kaj podobnega. Nateg uredništva.
main
11. 07. 2024 21.03
+2
Francija se je odločila za isto pot, kkot so jo ubrale Kuba, Venezuela in Severna Koreja...to je pot lakote in bede. Končali bodo kot Iran in postali islamska republika. Ženske bodo brez pravic. Čudim se, da levičaji to podpirate
Kollerik
12. 07. 2024 09.02
-1
So pa moral zelo daleč po tvoje ideološko fore. Za kaj vse ste desnuhi realno sposobni zavoziti je dovolj že pogled čez mejo na Madžarsko in Hrvaško!
odpisani zasedli vlado
11. 07. 2024 19.36
+0
Po francoski ustavi so nove volitve za eno leto - izključene.To je več kot dovolj,da uničiš državo. Golobovi vladi je to uspelo v cirka dveh mesecih tako da francija ni izjema.
Xipsilon
11. 07. 2024 18.06
+6
Pa poglejmo, kje naj bi bile Melenchonove ideje skrajne, citirano iz pričujočega članka: - minimalna mesečna plača 1600 evrov – po davkih - zamrznitev cen hrane in energije - zavrnitev evropskih pravil o primanjkljaju - znižanje upokojitvene starosti – s sedanjih 64 na 60 let - davek na premoženje - davek na presežni dobiček od dobička podjetja - plačila gospodinjstvom za stroške, povezane z izobraževanjem njihovih otrok V tem ni čisto nič skrajnega. Tovrstne ideje za skrajne označujejo samo skrajneži, ki so na plačilni listi kapitala. Kapital pa se boji, saj se v Evropi znova prebuja komunizem. To p pa ni čudno, saj postaja življenje vse dražje in prihajajo generacije, ki bodo živele slabše kot njihovi starši. Globalni jug se dviga, kar bo privedlo do končnega padca zahodnega kapitalizma.
Kollerik
11. 07. 2024 18.31
+2
Xipsilon +++++. Eden redkih pametnih komentarju na tem ubogem portalu. Pri nas (še vedno) imamo 60 let (40 delovnih let) za redno upokojitev, toda le do kdaj še. In ja, spet se preigravajo stari scenariji iz 30. let... In tudi v teh letih ima kapital še vedno raje fašiste, kot socialiste in jim pomaga. Spomnimo: ko pride skrajna desnica na oblast, vedno sledijo davčne olajšave bogatim. Kar se globalnega juga tiče, nas imajo vsi na piki. Prihajajo hudi časi, tako v družbenem, kot v ekološkem smislu.
vednokontra
11. 07. 2024 17.40
+1
visoki; Preberi si kakšno avtobiografsko knjigo, ki opisuje. Dunaj, Pariz, Stokholm, Molme, Pariz, Grenobl, Lyon itd. Islamske skupnosti so tako močne, da živijo po svojih zakonih, policija si ne upa intervenirati. Pojdi v Francijo, Marsej, Pariz, Grenobl, boš mislil, da si v Afriki. Nimam nič proti mešanju ras in priseljevanju, ne strinjam pa se, da se na našem dvorišču ne vedejo in obnašajo po naših navadah in zakonnih. Edino Švica je uspela to urediti tako, da nima problemov in vsi profitirajo. Res čudno, ampak v Švici levičarji nimajo nobenega vpliva, standard pa najvišji na svetu.
devote
11. 07. 2024 16.56
-1
Le penovi se samo smeji... nekdo bo predhodno pocistil goovno ki ga je nakindala ljudem NWO...v penzijo pri 70 letih in podobne njihove fore...
Andrej Lon?ar3
11. 07. 2024 16.55
+0
Skrajni levičarji že praznujejo, katedrala gori.
Groucho Marx
11. 07. 2024 16.44
+2
Lewaci kot lewaci. Začne se z obljubami, konča s propadom. Še zmeraj je bilo tako.
AyrtonS
11. 07. 2024 16.36
-2
na bruhanje mi gre, ko samo slišim "skrajna levica"
P1800
11. 07. 2024 16.33
+5
Še par dni nazaj ste ploskali porazu Le penove in zmagi bloka proti njej, brez da bi sploh pomislili kaj ta blok nosi v sebi, ja je pač miselno pretežko večini kaj predvideti, no zdej se šele začenja tista prava “veselica” ,dobrodošla Afrika v glavi pa po taktih Venezuele tistega, ki kaj ima slečt do golega za socialne transferje tistim prvo omenjenim
Rothschild1
11. 07. 2024 16.29
+9
aleluja. V clanku smo koncno zasledili izraz “ skrajna levica “. Sedanja zmagovalna levica v Franciji je neprimerno bolj skrajna od “skrajne desnice”. In to so se ljudje zavedli sele po volitvah 🤦😱. =bi ga. Posle =banja ….
Dark Knight
11. 07. 2024 16.24
+8
Skrajni levičarji samo obljubljajo, njihove ovce jim ploskajo, ko pa so obljube neuresničene je pa vedno nekdo drug kriv (pri nas recimo Janez).
jank
11. 07. 2024 15.43
+3
Skrajni levičarji nerealno obljubljajo visoko minimalno plačo, nižanje let za pokojnino, skrajni desničarji pa obljubljajo "čisto" Francijo. Uresničitev slednje bi državo pahnilo v velike nemire, terorizem ali celo v državljansko vojno. Prav zaradi tega so in bodo tudi v prihodnje zgubili volitve.
peglezn
11. 07. 2024 16.17
+5
Na puf ti tudi jaz obljubim vse. Če ga ti plačaš, še posebej.
2mt8
11. 07. 2024 15.10
+9
Velike obljube, nateg bo še večji...
Glavni_Baja
11. 07. 2024 15.48
-2
Andrej Lon?ar3
11. 07. 2024 15.02
+11
Norci ki verjamejo v pravljice, revščina jih bo postavila na realna tla.
300 let do specialista
11. 07. 2024 14.30
+17
Mene zanima eno, koliko denarja dobijo ti očitno kupljeni politiki, da tako vneto uničujejo matične domovine in zagovarjajo "migrante", beri nepreverjeno ga.mad, ki rine v EU, res morajo biti v igri milijoni, ker tako vneto lagati in zavajati so sposobni samo dobro- mastno plačani osebki, pardon IZDAJALCI naroda.
vednokontra
11. 07. 2024 14.28
+11
V vseh EU prestolnicah, islamske skupnosti živijo po Šerijatskih pravilih, policija se v te predele ne upa vstopiti. Tan ni niti kančka evropske demokracije, dogovorjene poroke in obrezovanje deklic pa je stalna navada. SI TO ŽELITE?
visoki
11. 07. 2024 14.59
-12
kakšne pa ti pišeš,a imaš kakšne dokaze ali kar na pamet
Rothschild1
11. 07. 2024 16.24
+4
visoki, ne mislim zagovarjati “vednokontra”. Ampak, ima prav. Pojdi v Pariz in se prepricaj na lastne oci. Kje je tisti Pariz, ki sem ga poznsl kot student??? Skoda. Nisem rasist, ampak, kar se danes dogaja v Parizu …. skoda. To je potop civilizacije.
vednokontra
11. 07. 2024 14.26
+14
Kaos v Franciji in šibka EU koristi Rusiji, Kitajski in Islamskim državam. Prvi, da lahko nadaljuje z vojno v Ukrajini, drugi, da gospodarsko podjarmi EU in Afriko, tretji pa so javno napovedali islamizacijo EU in posredno zasedbo. Boste potem tanko piskale, ko vas bodo kamenjali kot v Iranu in vam prepovedali šolanje in družbeno življenje kot v Afganistanu.
Natorinkica
11. 07. 2024 14.26
+3
Ti so oni poslance na minimalce in vsak cent za vojsko je cent manj za socialo...in otroke to velja ko so drugi na oblasti..
vednokontra
11. 07. 2024 14.20
+6
Tovariš vpije proti Ameriki, so ga dvakrat osvobodili tiranov (1918 in 1945) in mu omogočili gospodarski razvoj in blaginjo. Vprašajte se, komu koristi kaos v Franciji in šibka EU? Nuboloze o socijalni enakosti in bratstvu pa očitno zažigajo povsod, pa čeprav so ljudje potem zmeraj razočarani.