Rusija je konec tedna po 10-mesečni bitki, ki so jo Ukrajinci - tako trdi Kijev - izkoristil za oslabitev ruskih sil, dokončno utrdila nadzor nad Bahmutom. Čeprav nobena stran ni razkrila svojih žrtev (z izjemo Prigožina), zahodne ocene kažejo, da je na frontni črti v Bahmutu umrlo več tisoč vojakov na obeh straneh. Veliko več jih je bilo ranjenih.

Za ameriški The Wall Street Journal so spregovorili vojaki in njihovi svojci o peklu, ki so ga mobiliziranci preživeli v bitki za Bahmut. Kijev je namreč v prizadevanjih, da bi ohranil brigade, ki jih je Zahod usposobil in opremil za težko pričakovano ofenzivo in ob številnih mrtvih poklicnih vojakih, poslal mobilizirane vojake in enote teritorialne obrambe, ki so bili včasih pomanjkljivo usposobljeni in opremljeni, v boj na fronto.

Med vojaki čete je bil tudi Oleksij Malkovski, brezposeln oče treh otrok, ki je med bitko za Bahmut na fronti prvič v svojem življenju izstrelil granato. Iz stanovanjskega bloka, kjer je bil nastanjen skupaj z drugimi 15 mobiliziranimi vojaki, je streljal na rusko vojsko. A je zgrešil. Rusi so izstrelili raketo in zadeli steno poleg njega. Pobegnil je iz stavbe in se skril v zelenjavni nasad, v ušesih pa je imel dobro znano piskanje in šumenje. Ko se je čez nekaj časa vrnil v blok, je na tleh našel trupli dveh tovarišev.

Po navedbah preživelih vojakov in sorodnikov je bilo v 36 urah, kar so jih vojaki preživeli v brutalnem boju v mestu na vzhodu Ukrajine, ubitih ali ujetih 11 od 16 vojakov iz čete. Veliko se jih od tam nikoli več ni vrnilo. Je bila ta ukrajinska strategija v Bahmutu uspešna? Končni uspeh ali neuspeh bo odvisen od rezultatov ofenzive. 

"Če se lahko izogneš temu, da bi svojo odločilno bojno silo preusmeril v nekaj, kot je Bahmut, kar bi imelo dolgoročen negativen vpliv na celotno protiofenzivo, potem to storiš," je dejal upokojeni generalpodpolkovnik Ben Hodges, nekdanji poveljnik ameriške vojske v Evropi. "Seveda pa za to še vedno plačate visoko ceno."

16 mož, vključno z Malkovskim, ki so bili vključeni v peto četo 93. ukrajinske mehanizirane brigade, je 16. februarja z avtobusom zapustilo Harkov in se odpravilo v brigadno bazo, ki je oddaljena dve uri in pol vožnje proti jugu. Mobiliziranci so bili večinoma revni moški iz vasi na severozahodu Harkovske regije, mnogi med njimi brezposelni, opravljali so le priložnostna dela kot pomočniki v tovarnah v regionalnem glavnem mestu. Po podatkih iz vojaških evidenc so mnogi še isti mesec prejeli obvestila o mobilizaciji. Nekateri od njih so obvezno služenje vojaškega roka opravili mnogo let nazaj, skoraj nihče pa še ni bil v boju na fronti. 

V oporišču so preživeli dve noči, kjer so dobili puške in uniforme iz sovjetskega obdobja, kot je razvidno iz vojaških dokumentov in fotografij. 18. februarja so jih odpeljali v Kostantinovko in jih nastanili v hiši na obrobju garnizijskega mesta.

Dan za odhod na fronto

Zjutraj, 21. februarja, je prišel do vojakov četni podčastnik in jim dejal, da ima ukaz, naj jih v Bahmut odpelje v skupinah po šest. Ruske sile so se približevale reki, ki deli mesto, in pritiskale na ukrajinske enote, ki so se branile pred nenehnim minometnim in topniškim obstreljevanjem, čas je torej prišel, da neizkušeni vojaki pokažejo ljubezen do svoje domovine.

Nekateri moški so se uprli, zagrozili so, da bodo napisali uradno zavrnitev izvršitve ukaza, pri čemer bi se sklicevali na pomanjkanje usposabljanja. Vladislav Judin, nekdanji zapornik iz vzhodnega mesta Lugansk, naj bi nadporočniku dejal, da še nikoli ni držal orožja, kaj šele streljal, in da ga je strah. "Bahmut te bo naučil," naj bi mu odvrnil nadporočnik. 

Ko je prva skupina moških zvečer prispela v Bahmut, so hodili po ulicah mimo ruševin bombardiranih stavb, stopali so čez podrte telefonske drogove in neeksplodirane ruske izstrelke. Prišli so do visokega stanovanjskega bloka, ki so ga od ruske vojske v sosednji stavbi ločevali le lopa, verižna ograja in majhen vrt. V prvem nadstropju so zasedli položaje ob oknih. Nato so jih začeli obstreljevati z granatami in minometi, Judin pa je dejal, da je pred seboj videl ubitega 36-letnega vaščana Sergeja Didika in poveljnika. "To je bil pekel na zemlji," je dejal.

Manj kot 300 metrov stran je bil Sergej Puhaši v hiši pod močnim ruskim napadom. S tretjega nadstropja druge stavbe so se nanj usuli streli iz strojnice in le nemočno je lahko opazoval, kako sta padla poveljnik njegovega oddelka in še en vojak. Bil je izpostavljen, saj so okrog njega švigali izstrelki. Padel je na tla in kmalu se je znašel obkrožen z ruskimi vojaki.

"Si sam?" je vprašal eden od Rusov in mu zvezal roke, drugi pa mu je iz rok vzel puško in mu snel neprebojni jopič. Rekel je, da je. Puhašijeva žena Anžela je 24. februarja, tri dni po zadnjem pogovoru z možem, prejela obvestilo, da je njen mož pogrešan. "To je kot stati na robu pečine. Nisem ne žena ne vdova," je dejala v intervjuju v začetku aprila. "Najhuje je, da ne vem."

Njun devetletni sin Vladislav je narisal sliko, na kateri stoji na vrhu tanka in v rokah drži ukrajinsko zastavo ter se odpravlja na frontno črto. "Očka, rešil te bom," se glasi njegov napis.

Sredi aprila je bil Puhaši po skoraj dveh mesecih v ruskem ujetništvu izpuščen z izmenjavo zapornikov. Zadrževali so ga v zaporu v delu ukrajinske regije Lugansk, ki ga je zasedla Rusija, nato pa so ga preselili v celico v zapuščeni tovarni. Z ducatom drugih so mu zavezali oči, ga odpeljali v Bahmut in mu naročili, naj gre čez frontno črto, medtem ko so ruske enote po radiu komunicirale z Ukrajinci in zagotavljale, da obe strani ne streljata.

Puhaši je prepričan, da ga je pred usmrtitvijo s strani ugrabiteljev na koncu rešila njegova zelo kratka služba v vojski. Ko so Rusi pogledali v njegovo vojaško kartoteko in videli datum mobilizacije, manj kot teden dni prej, so ga vprašali, kako dolgo se je boril. "24 ur," je odgovoril. 

Žene pogrešanih vojakov ostale brez odgovorov

Od bitke 21. in 22. februarja ter kasnejše misije 2. marca, na katero so bili preživeli pripadniki enote poslani nazaj v Bahmut, žene pogrešanih iščejo informacije. Pisale so Rdečemu križu in Združenim narodom, klicale na odprto telefonsko linijo ukrajinske vlade in objavljale na več deset straneh družbenih omrežij za izginule, a odgovorov je bore malo.

V začetku marca sta na dom Vasilija Zelinskega, 51-letnega izmenskega delavca v jeklarni z diagnosticiranim obolenjem hrbtenice, prišla dva vojaška uradnika in njegovi ženi sporočila novico o njegovem izginotju. Njegova žena Olena je začela jokati in ju vprašala: "Kako se lahko zgodi, da ste človeka odpeljali brez usposabljanja, teden dni pozneje pa ga ni več?" Rekla je, da je eden od moških spustil glavo dol, drugi pa je odgovoril: "To je vojna. Zdaj jih nihče ne bo usposabljal."

2. aprila je kanal, povezan s paravojaško skupino Wagner, ki je vodila ruski napad na Bahmut, objavil fotografijo Didikove vojaške izkaznice in sporočil, da je bila potrjena njegova smrt. Didikova žena Valentina pa je prepričana, da je Didik v ruskem ujetništvu. "Vem, da je moj mož živ," je dejala v sporočilu za časnik The Wall Street Journal. "To čuti moje srce."

 Žene pogrešanih moških so jezne, ker so jih v Bahmut poslali brez usposabljanja. Velika večina mobiliziranih vojakov v Ukrajini je deležna vsaj minimalne priprave, zato primeri, ko je bilo neusposobljenim moškim ukazano, da se borijo, niso preveč znani. Vendar ukrajinska zakonodaja ne določa, kako dolgo mora usposabljanje trajati, in odvetniki pravijo, da lahko naborniki storijo le malo, razen tega, da se pritožijo prek svojih poveljnikov.

Ukrajinski zakonodajalci so februarja predložili predlog zakona, ki določa, da morajo biti mobilizirane enote pripravljane najmanj tri mesece, vendar ta predlog še ni bil sprejet v parlamentu. Ukrajinsko obrambno ministrstvo je zanikalo, da bi v Bahmut poslalo vojake brez usposabljanja, častnik iz 93. enote pa je dejal, da ni slišal za takšne primere v svoji enoti. "Če se to zgodi, je to narobe," je dejal. Tiskovni predstavnik ukrajinskih oboroženih sil ni želel komentirati, poroča Wall Street Journal.