40 let nevidnega sovražnika in tihe obnove

V noči na 26. april sta med spodletelim varnostnim preizkusom približno 110 kilometrov severno od Kijeva odjeknili dve eksploziji in razdejali četrti reaktor elektrarne. Streho je dobesedno odneslo. Pri tem je v zraku nastal smrtonosen radioaktivni oblak, ki se je razširil nad vso Evropo.

Dve uri vožnje stran od elektrarne je takrat živel tudi fotograf Efrem Lukatsky. Več let je obiskoval izključitveno območje in s fotografijami prikazal zapuščino molka, nevarnosti in samote, hkrati pa zgodbo prekrivanja živel tudi sam. Z razkrivanjem resničnih podob mesta, ki so ga evakuirali šele 36 ur po eksploziji, je tvegal tudi aretacijo.

Prvi alarm je sicer zazvonil šele dva dni po nesreči, vendar ne v Sovjetski zvezi, temveč na Švedskem, kjer so zaznali nepojasnjen dvig radioaktivnega sevanja. Sovjetski voditelj Mihail Gorbačov je šele 14. maja priznal, da se je v Černobilu zgodila nesreča.

In medtem ko so bili prvi na kraju gasilci iz Pripjata, ki so brez posebne zaščitne opreme gasili in niso vedeli, da je vsaka minuta lahko njihova zadnja, je življenje v mestu le nekaj kilometrov stran teklo nemoteno naprej. Otroci v šolah, odrasli v službah in po trgovinah, a nevedoč, da nad njimi visi smrt.

Lukatsky je černobilsko izključitveno območje prvič obiskal jeseni 1986 kot del ekipe znanstvenega inštituta, v Kijevu je namreč opravljal delo podvodnega varilca. Na delo so ga pošiljali na morske ploščadi in v tajne vojaške baze po vsej Sovjetski zvezi. Kasneje je kot samostojni fotograf delal za sovjetsko revijo Ogonyok.

V spominu so mu najbolj ostali gasilci. Goreče jedrsko gorivo je namreč gasilo kar 600.000 "likvidatorjev" - večinoma je šlo za vojake, policiste, gasilce in državne uslužbence, ki so imeli le malo ali nič zaščitne opreme. S strehe reaktorja so odmetavali radioaktivne odpadke, iz helikopterjev pa so potresali tone peska in svinca.

Zadolženi so bili tudi za izgradnjo betonskega sarkofaga nad uničenim reaktorjem, ki naj bi preprečil dodatno uhajanje radioaktivnih snovi, in čiščenje okolice. Tvegali so smrtno izpostavljenost v le nekaj minutah. Z zgradb in cest so spirali radioaktivni prah, krčili gozdove, celo lovili živali, da bi upočasnili širjenje sevanja, in zakopavali zastrupljeno orodje. Ogromno strojev, močno onesnaženih s sevanjem, je še leta 2000 ležalo na odlagališču.

Medtem so rudarji, da bi preprečili, da bi radioaktivne snovi dosegle podtalnico, v temi in vročini kopali rove. Pogosto oblečeni le v srajce.

Informacije so bile še vedno strogo nadzorovane, fotografom so po vsakem obisku pregledali fotografski film, da v svet ne bi prišle napačne podobe ukrajinske katastrofe, se spominja Lukatsky. A ljudje niso odnehali, prvi upori in pozivi k objavi resnice so se začeli v Kijevu, kjer je Lukatsky fotografiral tudi prve demonstracije. Njegove fotografije so bile objavljene tudi v tujini. Takrat se je začela njegova novinarska kariera, leta 1989 je začel delati za Associated Press.

Strokovnjaki menijo, da je bil pomemben dejavnik pri nesreči nenavadna in slaba zasnova reaktorja tipa RMBK, predvsem nagnjenost k nenadnemu nihanju napetosti. Poleg tega sovjetski reaktorji za razliko od tistih drugod po svetu niso imeli zaščitne strukture, ki bi v primeru nesreče preprečevala uhajanje radioaktivnega sevanja. V nesreči je imel pomembno vlogo tudi človeški dejavnik. Po ugotovitvah strokovnjakov se je nesreča zgodila zaradi kršitev operativnih postopkov in nezadostne varnostne kulture.

Kruta realnost je nato glasno potrkala na vrata bolnišnic in zdravstvenih domov. Prihajali so stari in mladi. V hodnikih in ambulantah pa je ob visokih ravneh sevanja zevala tišina. Bolezen je v življenja ljudi zarezala tudi po več letih.

Točno število vseh umrlih še vedno ni znano. Po uradnih podatkih iz tistega časa je nesreča neposredno povzročila smrt 31 ljudi. Po nekaterih ocenah naj bi terjala do 100.000 življenj, saj je na tisoče ljudi kasneje umrlo zaradi posledic sevanja.

Pred 40 leti so v Černobil na čiščenje zgornje plasti zemlje poslali tudi danes 62-letnega Volodimirja Večirkova. Letos je območje obiskal prvič po nesreči in priznal, da je bil večino svojega življenja bolan, ima kronično omotico, šibkost in pogoste bolečine po telesu. "Ko sem spet tukaj, so čustva neizmerna. Neverjetno žalostno je primerjati, kako je ta prostor videti danes in kakšen je bil takrat," se spominja.

Na kraj se je po štirih desetletjih vrnil tudi Anatolij Prilipko. V Černobil je prišel devet dni po nesreči, imel je 26 let. En mesec je v dvournih izmenah, da bi omejil izpostavljenost, vozil gasilsko vozilo. "Takrat je bilo povsod polno ljudi: stroji in helikopterji so bili povsod. Na cesti do Kijeva je bila takšna gneča, da se nisi imel kam umakniti." Tveganj svojega dela se sprva sploh ni zavedal, a leta 1990 je zbolel in eno leto ni mogel delati.

Posledice nesreče še danes ogrožajo zdravje lokalnih prebivalcev. Na onesnaženih območjih živi več kot pet milijonov ljudi - 2,3 milijona Ukrajincev, 1,1 milijona Belorusov in 1,6 milijona Rusov. 10.000 kvadratnih kilometrov zemlje je še vedno neprimerne za gospodarske dejavnosti. Na območju deset kilometrov od černobilske elektrarne zaradi visoke stopnje onesnaženosti s plutonijem življenje ne bo mogoče še več deset tisoč let.

Sta pa v zadnjih letih tam zaživeli flora in favna. Na območju že pet let deluje naravni rezervat za divje konje. Prževalski konji so edini še živeči divji konji na svetu.

Na zapuščeno območje so jih pripeljali leta 1998. Kot poskus. Izvirajo sicer iz Mongolije, kjer pa jim je grozilo izumrtje. Danes se pasejo na območju, večjem od Luksemburga. "Dejstvo, da ima Ukrajina zdaj prosto živečo populacijo, je nekakšen majhen čudež," za Independent priznava vodilni naravoslovec na tem območju Denys Vyshnevskyi.

Kljub vztrajnemu sevanju znanstveniki sicer v desetletjih po nesreči niso zabeležili obsežnega pogina živali, čeprav so vidne subtilnejše posledice. Nekatere žabe so razvile temnejšo kožo, ptice na območjih z višjim sevanjem pa imajo večjo verjetnost za razvoj sive mrene. Populacije volkov, risov, losov in jelenov so se celo ponovno povečale.

Drevesa in grmovje medtem počasi prekrivajo zapuščene ceste, stavbe in vse, kar je nakazovalo, da je v mestu pred 40 leti odmeval človeški vrvež.

V naravno obnovo je leta 2022 zarezala še vojna. Območje zaprte jedrske elektrarne pri Černobilu so ruske sile zasedle že prvi dan invazije, 24. februarja, kasneje je zopet prišlo v ukrajinske roke.

Boji so potekali v izključitvenem območju, kjer so vojaki v onesnažena tla vkopavali obrambne utrdbe, več vojakov je potem poročalo o zdravstvenih težavah. Danes grožnjo predstavljajo tudi požari, ki jih zanetijo sestreljeni droni, ogenj in dim pa v zrak dvigneta radioaktivne delce. Osebje, ki varuje območje, se sedaj redno menja, da omejijo izpostavljenost sevanju.

Kijev je Moskvo obtožil, da je ruski dron februarja 2025 zadel in poškodoval del nove jeklene konstrukcije nad poškodovanim reaktorjem. Kremelj je odgovornost sicer zanikal.

Černobilska katastrofa je ob vsem prinesla tudi določene pozitivne učinke. Spodbudila je mednarodna prizadevanja za izboljšanje jedrske varnosti in pomiritev od hladne vojne razdeljene javnosti.