45554: Spremenili so me v pomilovanja vredno bitje, oropali človeškega obraza

Na stotine ljudi se je včeraj zgrnilo v poljski Oswiecim. Na robu mesta z okoli 40.000 prebivalci namreč najdemo nekdanje nacistično uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau, v katerem so nacisti pobili več kot milijon ljudi. Od dneva, ko so sovjetske sile osvobodile taborišče, je minilo 75 let.

Med zbranimi je bilo tudi okoli 200 preživelih, 200 pričevalcev o grozotah, ki so se dogajale tukaj in v drugih podobnih krajih groze, ki si jih je omislil režim sovraštva. Dan prej smo se z nekaterimi od njih že srečali novinarji. Povedali so, da niso utrujeni od ponavljanja svojih zgodb. “Ko gre za holokavst, svet ne sme doživeti amnezije," je opozoril eden izmed njih. In prav preživeli so bili včeraj tudi osrednji govorniki. Njihove zgodbe so ljudi ganile do solz.

"Ko sem se videla, sem se spraševala, ali sem to res jaz"

95-letna Batszewa Dagan, v taborišču znana pod številko 45554, je po govoru poljskega predsednika Andrzeja Dude prva delila svojo zgodbo. Zbrano, a čustveno. "Najraje bi jokala, ker je najbrž samo s solzami mogoče opisati to preteklost," je povedala občinstvu.

"Nemški izraz za taboriščnike je bil Schutzhäftling. Kar bi pomenilo, da smo bili "pod zaščito". A to ne bi moglo biti dlje od resnice. Ta beseda tukaj ni pomenila zaščite. Skrb za sočloveka tukaj ni imela svojega mesta. Niti človeško dostojanstvo ne. Povsem nasprotno. Četudi odprete slovar, ne boste našli besede, ki bi opisala, kako zelo je bilo tukaj, v tem peklenskem svetu, poteptano človeško dostojanstvo. Kot bi bilo navadna smet."

Da je prišla v pekel, je spoznala takoj po prihodu: "Kaj vse so mi storili? Najprej so na mojo roko vtetovirali številko. Še vedno je tako jasno vidna, kot je bila tedaj. Očitno so to obvladali. Ena najhujših stvari na samem začetku je bilo striženje las. Imela sem gladke lase, zame so bili izraz moje ženskosti, bili so moji. Potem pa se jih je dotaknila kruta roka in mi "vzela krono". Spremenili so me v pomilovanja vredno bitje. Ko sem se videla, sem se najprej spraševala, ali sem to res jaz. Lasje, kite, to je imelo tukaj povsem drugo vlogo. Uporabljali so jih za vzmetnice. Ampak to seveda ni bilo bistvo. Njihov cilj je bil, da me na ta način oropajo mojega človeškega obraza."

Razmere, ki so vladale v taborišču, so bile neznosne: "Najprej sem delala z zelišči. Ker so bila nekatera strupena, so moje roke krvavele 12 ur na dan." Življenjski pogoji so bili prav tako obupni: "Povsod so bile uši. Vsako jutro sem najprej pobijala uši."

Ob tem pa je smrt po taboriščnikih, katerih preživetje je bilo v veliki meri odvisno od tega, ali so "še bili uporabni za delo", svojo roko stegovala vsak dan: "Nalezla sem se vseh mogočih bolezni, zato sem bila blizu tega, da bi končala v dimniku. Josef Mengele nas je redno pregledoval. Goli smo morali stati v vrsti in prisegla sem si, da ne bom šla v vrsto za smrt. Takrat sem se skrila pod posteljo in si tako po nekem naključju rešila življenje."

Kako torej preživiš na takšnem kraju? "Odločila sem se, da se moram nečesa naučiti. Ugotovila sem, da me obdaja toliko jezikov, vsaj 15. Našla sem starejšo mentorico in se začela učiti, čeprav nisem imela niti pisala. Do dneva, ko sem zapustila taborišče, sem tekoče govorila francosko."

In nato doda: "Glavna sila, ki je mnoge gnala naprej, je bila želja po maščevanju za vse to nečloveško trpljenje. Od ust do ust so se širile ideje o maščevanju, postale so vir moči." Svoje preživetje pa pripisuje dejstvu, da se je "odločila, da bo preživela".

Kar pa ne pomeni, da je pozabila raven razčlovečenja: "Delala sem tudi v "Kanadi", tako so imenovali kraj, kjer se je zbirala lastnina taboriščnikov. Med drugim gore oblačil. Tako so kraj poimenovali taboriščniki sami. Tudi hrana je bila tam. In tisti, ki smo tam delali, smo jedli to, kar so zaplenili ljudem. Ljudje so s seboj prinesli marsikaj, navsezadnje so mnogim rekli, da gredo v taborišče na delo. Vsa ta hrana je končala "v Kanadi". Bili smo sestradani, zato smo to jedli."

Zaključila je s pozivom, naj izobraževalni sistem temi holokavsta posveti več pozornosti: "Mlade bi morali čim prej učiti o holokavstu. Ko so stari 15 let, je prepozno. Živimo v svetu pametnih telefonov, že otroci se igrajo z njimi. Pravzaprav danes o svetu vedo morda več, kot bi si odrasli kdaj želeli. In nujno je, da jih poučimo tudi o tem."

"Auschwitz ni padel z neba"

Prav od znanja je namreč odvisno, ali bodo prihodnje generacije znale prepoznati opozorilne znake. "Auschwitz nikakor ni padel z neba. Dolgo se je približeval z majhnimi koraki," je opozoril preživeli Marian Turksi. Mož, ki je ob prihodu iz taborišča tehtal le še 32 kilogramov, je poudaril, da je njegov še zadnji življenjski cilj, da s svojim sporočilom doseže generacijo svoje vnukinje.

Načrtno uničevanje ljudi v taboriščih je bilo namreč le vrh ledene gore, ki je začela nastajati precej "nedolžno" – na primer tako, da kdo od "manjvrednih" ni smel sedeti na klopi v parku, hoditi v pekarno ali pa v šolo skupaj z "več vrednimi".

Prišli, postavili tovarne, končali v krematoriju

Medtem ko je bil včerajšnji dan v nekdanjem taborišču posvečen obletnici, je življenje v Oswiecimu teklo naprej. Kot na vsak drug običajen dan.

Za domačine zlovešča poslopja večinoma niso nič drugega kot del kraja. Osrednje letne slovesnosti pa v veliki meri ne dojemajo za "svoj dogodek".

Kako je bilo, preden so sem postavili "tovarno smrti", pomnijo le še redki. Tudi o tem, kaj so vedeli o dogajanju v taborišču, krožijo različne verzije zgodbe. Starejša domačinka pravi, da je "pogosto smrdelo po zažganem mesu", mesto pa je bilo "posuto s pepelom". Če ne drugega, so vsaj slutili, kaj se dogaja v mestu, ki je že pred vojno imelo z Judi zapleten odnos.  

Sredi mesta, v stavbi, ki izstopa zgolj po napisu "Muzeum", je mogoče raziskati zgodovino Judov na tem območju. V Oswiecim so večinoma prišli po letu 1867, tudi zaradi ugodne lege mesta, njegovega političnega vpliva in nove železnice. V naslednjih štirih desetletjih so postavili številne tovarne in ustvarili številna delovna mesta. Zgodovinski viri navajajo, da je bilo leta 1899 v mestu 250 podjetij, večino so imeli v rokah Judje. Potem pa se je začelo ozračje spreminjati. Naraščati je začel antisemitizem, izrezek iz časopisa iz leta 1918 piše o nasilju nad Judi, ki so jih ljudje obtoževali, da špekulirajo, sporno poslujejo in skrivajo denar.

V muzeju je mogoče spoznati življenjske zgodbe nekdanjih domačinov, katerih svet se je hitro spremenil v pekel. Towa Berlinski je bila rojena leta 1915. Njena zgodba pravi, da je bila živahen, celo malo divji in neposlušen otrok, da se iz otroštva spomni, kako so različni ljudje "živeli skupaj", kako je imela prijatelje "vseh vrst". Nekaj let kasneje so večino članov njene družine, ki je sicer imela v lasti trgovino s pohištvom, umorili v Auschwitzu, sama je pobegnila.

Njena zgodba je le ena od mnogih podobnih, ki jih lahko berete, medtem ko v ozadju igra posnetek nekdanjega prebivalca mesta Jerzyja Feinerja, kako na orglice igra Eli, Eli.

Da so v resnih težavah, so tukajšnji Judje vedeli že nekaj časa pred najhujšim. Muzej hrani korespondenco različnih akterjev o selitvi Judov. A kaj, ko se ni zgodilo nič.

Ko je leta 1939 izbruhnila vojna, so mesto zasedli Nemci, preimenovali so ulice, uničili sinagogo, Jude pa "poslali v geto" – nekaj, kar je časopis Gazeta Žydowska pospremil s člankom o "uspešni premestitvi 5000 ljudi v sedmih dneh". Deportacija Judov v Auschwitz se je začela leta 1940. Večina je tam tudi umrla.

Mesto danes spet ima sinagogo. Pravzaprav je del muzeja. Nima svojih vernikov, ima pa pomembno vlogo v ohranjanju spomina na dogodke iz preteklosti. Originalno sinagogo so gradili od 1913 do 1918, potem pa so jo uničili Nemci. Po osvoboditvi so jo na kratko spet usposobili do te mere, da so tam lahko molili. A do sredine petdesetih je večina Judov dokončno odšla iz mesta. Komunisti so stavbo nacionalizirali in spremenili v skladišče preprog. Judovski skupnosti je bila vrnjena šele leta 1998.

Muzej kot velik delodajalec

Ne samo z zgodovinskim dogajanjem, mesto ima zapleten odnos tudi s samimi ostanki Auschwitza. Nekaj mlajših domačinov pravi, da jih moti, ker se marsikdo, ko razkrijejo, od kod prihajajo, iz njih norčuje, češ: ali živite v barakah Auschwitza.

Kar seveda ni res. Oswiezim je simpatično mestece, ki je imelo pestro zgodovino, še preden je tukaj ideologija začela uresničevati svoj peklenski načrt. Je pa res, da mnogi živijo v neposredni bližini nekdanjega taborišča. Številni, ki so se po vojni vrnili na območje, ki so ga morali zapustiti, da so lahko nacisti širili taborišče, so namreč obnovili svoje domove – pri tem pa uporabili tudi nekaj materiala iz taborišča. S "sosednjim objektom" vsak sobiva po svoje – mnogi so nasadili drevesa ali kakšno drugo simbolno pregrado.

Številnim pa krvava preteklost dejansko plačuje položnice. Muzej je leta 2018 obiskalo več kot dva milijona ljudi. Ustanova je pomemben delodajalec na območju. Vprašanje, kako "tržiti" žalostno preteklost, za kraj sicer ostaja izziv, mnogi menijo, da bi lahko bili prihodki s tega naslova višji. Spet drugi menijo, da je iskanje takšnega zaslužka nespoštljivo do žrtev.

"Judom so vsi obrnili hrbet, danes pa obsojajo Izrael"

A resnici na ljubo, preživelih ne skrbi, koliko evrov na račun njihove preteklosti zasluži kakšen gostinec v Oswiecimu. Spati ne morejo, ker jih skrbi, da svet pluje natančno v isto smer, ki je enkrat že peljala v pogubo.

Enega najbolj gorečih govorov je imel sinoči predsednik Svetovnega judovskega kongresa Ronald Lauder, ki je poudaril, kako veliko travmo za Jude predstavlja Auschwitz: "Pogosto se vprašam, ali bi bil še živ, če se leta 1944 ne bi rodil v New Yorku, ampak na Madžarskem, v domovini starih staršev. In odgovor je, da bi bil najbrž del statistike o 438.000 madžarskih Judih, ki so jih nacisti zaplinili točno tukaj."

Tudi danes Auschwitz še vedno ponuja več vprašanj kot odgovorov. "Nemčija in Avstrija sta ustvarili to zlo, ampak dejstvo je, da je praktično vsaka druga evropska država nacistom pomagala "zbirati" Jude. Preveč ljudi in preveč držav je omogočilo, da se je Auschwitz sploh zgodil," je poudaril Lauder.

"Ko so evropski Judje prosili za varno oazo, so jim vsi obrnili hrbet. Leta 1938 so v Evianu celo organizirali konferenco, kjer je bilo veliko lepih govorov, ampak ZDA so zavrnile judovske begunce in drugi so sledili zgledu. Od 32 držav so, z izjemo Dominikanske republike, vsi rekli "ne". Hitler je to videl in štiri mesece kasneje se je zgodila kristalna noč. In svet je molčal. Hitler je testiral svet in na vsakem koraku videl, kako nikomur ni mar. Takrat je dokončno spoznal, da lahko postavi tovarno smrti," je nadaljeval.

Opozoril je na nov val antisemitizma: "Leta 2020 spet poslušamo laži, ki so jih širili nacisti – češ, Judje imajo preveč moči, nadzirajo medije, ekonomijo, vlade – vse po vrsti. Te norosti poslušamo na spletu, v medijih, širijo jih celo demokratične vlade."

Obregnil se je tudi ob Združene narode: "Natančno tri leta, tri mesece in tri tedne po osvoboditvi Auschwitza so Judje uresničili 2000-letne sanje o lastni državi. Potrebovali so jo. Ko so judovski begunci rotili za svoja življenja, jim namreč nobena država ni pomagala. Namesto da bi živeli v taboriščih in snovali maščevanje, so zgradili živahno demokracijo. Ampak zdaj jih zaradi tega obsojajo Združeni narodi, novinarji, celo nekateri svetovni voditelji. ZN so v zadnjih sedmih letih sprejeli 202 resoluciji. Od tega jih je 163 obsodilo Izrael."

So številke preveč abstraktne in težko razumljive?

"Bojim se, da so številke, kot je šest milijonov umorjenih Judov, enostavno prevelike, da bi razumeli," je ocenil Lauder.

In zato pred občinstvom ponovil znano zgodbo deklice v rdečem plašču. Na sojenju nacistom je namreč svojo tragično zgodbo delil Martin Foldi, ki se je v Auschwitzu z družino znašel leta 1944. Pripeljali so jih z Madžarske in razporedili v dve vrsti. Njega so poslali na desno, ženo, sina in hčerko pa levo. Deklica je bila stara skoraj tri leta, nosila je rdeč plašč, ki ji ga je oče kupil le malo pred deportacijo v taborišče. V množici je Foldi izpred oči izgubil ženo in sina, rdeč plašč pa je izstopal. “Ampak nato je rdeča pika v daljavi postajala vse manjša in manjša. In tako je iz mojega življenja odšla moja družina.” Njegovo pričanje, ki je v le nekaj stavkih odrazilo grozo holokavsta, je leta 1961 brez besed pustilo tudi tožilca.

Lauder je na koncu posvaril pred ravnodušnostjo:"Ne bodite tiho, ko vidite, kaj se dogaja."

"Auschwitz še kar osvobajamo"

Morda še korak dlje pa je šel direktor muzeja Piotr Mateusz Andrzej Cywiński. Vprašal se je, kako je mogoče govoriti "nikoli več", ko pa je svet, ko gre za pokole ljudi, še naprej slep in gluh.

"Kaj je ostalo od tega sveta? Kdaj nam je uspelo poteptati osnovne vrednote? Kdaj se bo svet dokončno osvobodil zapuščine Auschwitza?"

Simbolno taborišče, ki predstavlja vrhunec nehumanosti in zla, namreč še zdaleč ni dokončno osvobojeno. In solze, ko se spreminjamo preteklosti, so zaman, če v aktualnem času dopuščamo izključevanje, sovraštvo in ponavljamo napake preteklosti, sporočajo preživeli.