'50 metrov pod zemljo dojameš smisel življenja'

"Tukaj so me zgrabili," so Šarabija prevzela čustva, ko je pokazal na kraj, kjer mu je bila 7. oktobra 2023 odvzeta svoboda.

Njegov kibuc Beri, v izraelskem okolju gre za prostovoljno zadružno skupnost kmetov, je bil takrat dom za nekaj več kot 1000 prebivalcev. Leži na jugu Izraela, na robu puščave Negev in tik ob meji z Gazo. Ob meji na nemirnem območju, čez katero je tisto jutro pred dvema letoma vdrlo na stotine pripadnikov skrajnega islamističnega gibanja Hamas in za seboj - v sicer močno varovanih kibucih - pustilo krvavo opustošenje.

Prebivalci Berija, Reima, Nir Oza, Nahal Oza, Kfar Aze in ostalih napadenih skupnosti, so s skrivanjem v varnih sobah in bunkerjih skušali ubežati kruti usodi, a številni zaman.

Beri, ki je pet kilometrov oddaljen od izraelske meje s palestinsko enklavo, je plačal visok krvni davek: ubit je bil 101 prebivalec in 31 pripadnikov izraelskih varnostnih struktur, 32 ljudi pa so vzeli za talce in jih pripeljali na območje Gaze. Med njimi je bil tudi Šarabi.

"Nikoli ne bom pozabil strahu v hčerkinih očeh, bilo je grozljivo," spomine na vdor peterice zamaskiranih mož v njihovo hišo obuja danes 53-letni Izraelec, ki se je prejšnji mesec vendarle vrnil v domači kibuc, kamor ga je spremljala CBS-ova ekipa Nedeljskega jutra. "Razumel sem arabsko, zato sem vedel, da me bodo zajeli. Hčerama sem čez ramo navrgl le, da se bom vrnil," opisuje zadnje trenutke z družino, preden so ga odvlekli proti Gazi. V hiši so ostale njegova žena Lian ter 16-letna Noiya in 13-letna Yahel, njegov brat Yossi pa je bil prav tako zajet.

Enaka usoda kot Šarabija je hkrati doletela 251 Izraelcev - moških, žensk, otrok in odraslih, od dojenčkov do starostnikov.

Šarabija so Hamasovci sprva zadrževali v eni izmed domov na območju Gaze, po 52 dneh pa so ga preselili pod zemljo. "Vstopili smo v prvo mošejo, ki smo jo zagledali, odprli so loputo v tleh in nam naročili, naj se spustimo navzdol. Bilo je približno 30 metrov globoko, videti je bilo kot popoln grob," se spominja.

Medtem ko je Izrael z vso silo udaril po Gazi v povračilo, so ga v predorih pod Gazo zadrževali skupaj z več drugimi talci, vključno z mladim Američanom Hershom Goldberg-Polinom. Ta je pogosto ponavljal Nietzchejev citat, ki se je Sharabiju vtisnil v spomin: "Kdor ima za kaj živeti, lahko prenese vsak kako."

"Veste, 50 metrov pod zemljo dejansko razumete smisel življenja. Da ne gre za vaše akademske dosežke, kariero, ampak pogrešate družino in prijatelje, želite si samo še minuto z njimi," je pojasnil, kaj mu je rojilo po glavi. "Iščeš vsak vir upanja, karkoli bi ti dalo moč," Šarabi opisuje, kako se je spopadal z mukami ujetništva.

Ugrabitelji so mu dejali, da sta njegova žena in hčerki živi, da so jih videli na protestih za izpustitev talcev. To je bil tisti "kaj", ki ga je potreboval, da se je spopadel z mučenjem, ki so ga doživljali.

"Pretepali so nas," se spominja. "Enkrat so mi zlomili rebra, dva ali tri mesece nisem mogel pravilno dihati, prijatelj mi je moral pomagati vstajati, da sem lahko šel na stranišče. Vsaka dva tedna so nas slekli in iskali stvari, s katerimi bi jih morda lahko napadli," se spominja ravnanja njihovih ugrabiteljev. "To so bili zelo ponižujoči trenutki," je priznava. "Še posebej, ko si priklenjen na prijatelja, noga ob nogi, in moraš z njim na stranišče, moraš iti skupaj. To je zelo, zelo ponižujoče. Ni tekoče vode, zato uporabljaš steklenice. Povsod vidiš črve. Črvi, podgane, ščurki," opisuje pogoje, v katerih so preživljali tedne in mesece.

"Vklenjeni smo bili z železnimi verigami na nogah, 24 ur na dan, 7 dni v tednu," pripoveduje. "Vsak korak, ki ga narediš, ni daljši od treh centimetrov. Teden dni pred izpustitvijo so nam verige sneli in noge so nam začele poplesavati naokrog. Nismo mogli nadzorovati gibov, ker nismo več znali hoditi."

Šarabi je bil izpuščen v skladu z dogovorom o prekinitvi ognja 8. februarja letos, skupaj s talcema Ohadom ben Amijem in Orom Levyjem. Za seboj pa je moral pustiti 24-letnega Alona Ohela, ki mu je v ujetništvu postal očetovska figura.

"Ta trenutek si predstavljaš stokrat. In verjameš, da bo to najsrečnejši trenutek v tvojem življenju. Zaradi Alona pa je ta trenutek postal zelo zapleten," se spominja vrtinc čustev ob novici, da bo izpuščen z naslednjo skupino talcev, a njegovega varovanca na tem seznamu ne bo. "Doživel je manjši napad panike, začel je jokati in se tresti. Vzeli smo vodo, mu umili obraz in ga objeli. Ni bilo lahko," opisuje kruto ločitev sotrpinov, ki so med seboj stkali tesne vezi.

Šarabi je v ujetništvu preživel 491 dni, shujšal je za 30 kilogramov. Med posnetim sporočilom Hamasa ob njegovi izpustitvi je izvedel za smrt brata Yossija. Predaja talcev med paradiranjem Hamasovcev je bila grozljiva, se spominja, a takrat bi prenesel karkoli, da bi le lahko čimprej spet objel ženo in hčerki, kar je dejal tudi v mikrofon med predajo sredi Gaze.

Ko ga je prevzela izraelska vojska (IDF), je slišal socialno delavko reči: "Mama in sestra te čakata." Odvrnil ji je, naj mu pripeljejo le ženo in hčerki. Ona pa mu je odgovorila: "No, mama in sestra ti bosta povedali". 

Lian, Noiya in Yahel so bile med tistimi 1200 ljudmi, ki 7. oktobra 2023 niso preživele Hamasovega napada, umorjene so bile še isti dan.

Po sedmih mesecih od izpustitve, sredi septembra letos , se je Šarabi vendarle vrnil na kraj, kjer jih je videl zadnjič, v svoj kibuc Beri. V daljavi so odmevale eksplozije, ko je Izrael stopnjeval svojo kopensko ofenzivo v Gazi. "Te eksplozije niso prijetne," je Šarabi zmajal z glavo. "Še posebej, če pomisliš, da je tam še vedno 48 talcev. Že dve leti. To je grozno za obe strani," je poudaril. V odmevnem junijskem intervjuju za izraelski Channel 12 je Šarabi po izpustitvi izjavil, da so bili talci v ujetništvu prepričani, da bi bili izpuščeni že zdavnaj, če Izraela ne bi vodila vlada Benjamina Netanjahuja.

Spregovoril pa je tudi o brezupu, ki se je loteval njihovih ječarjev: "Vsako noč so jokali v svojih posteljah, močili vzglavnike. Bili so obupani, niso mogli verjeti svoji največji nočni mori, da ta vojna tako dolgo traja."

Kaj se je zgodilo, še vedno ne morejo verjeti niti izraelski povratniki v prizadete kibuce. Kljub vsemu so bili sosedje. "V tem kraju smo nekoč zelo pomagali palestinskim civilistom, pošiljali jim denar, posameznike prevažali od meje v izraelske bolnišnice,"  Šarabi sredi opustošenega Berija pretekle spomine so težavo usklajuje z njegovimi zadnjimi trenutki, preživetimi tukaj, preden so ga odvedli.

Televizijski novinar Seth Doane ga vprašal: "Ljudje bodo to gledali in rekli: 'Temu človeku dajete prostor, da deli svojo zgodbo. Kaj pa več kot 60.000 ubitih ljudi v Gazi?'" "Najprej se morajo spomniti, kdo je 7. oktobra začel," mu je odgovoril Šarabi. "Ali mi lahko kdo razloži, kako se boriti proti teroristični organizaciji, ki se skriva za lastnim prebivalstvom, ne da bi pri tem trpeli nedolžni ljudje? Jaz ne znam."

Po prestanem obdobju žalovanja za družino si je zadal nalogo, da bo pomagal rešiti še preostale talce. Izdal je knjigo z naslovom Talec, prvo tovrstno, v kateri je nekdo opisal preživetje v Hamasovem ujetništvu. Odpotoval je v ZDA, se v Beli hišo srečal s predsednikom Donaldom Trumpom, govoril je na sedežu Združenih narodov (ZN) v New Yorku, na protestih za izpustitev talcev v Tel Avivu, znašel se je na naslovnici znane revije Time, spregovoril je za The Times, vodil številne okrogle mize. 

Domov želi pripeljati vse tiste, ki so še živi, pa tudi trupla tistih, ki so v ujetništvu umrli kot njegov brat Yossi. Ujetništva ni preživel niti 24-letni Hersh Goldberg-Polin, ki je Šarabija naučil citata, ki mu je pomagal skozi najhujše.

Dve leti po Hamasovem napadu je večina Izraelcev dejala, da si želijo konca vojne v Gazi, je pokazala letošnja anketa, ki jo je v luči bližajoče obletnice napadov konec septembra objavil Center za javno mnenje in politične raziskave Viterbi pri Izraelskem inštitutu za demokracijo. Anketa je razkrila, da 66 odstotkov Izraelcev meni, da je prišel čas za konec spopadov, kar je več kot v enakem obdobju lani, ko je tako menilo 53 odstotkov. Glavni razlog za tako stališče je bila skrb za varnost talcev, ki so še vedno v Gazi. Približno 65 odstotkov vprašanih je menilo, da bi morala imeti njihova izpustitev prednost pred porazom Hamasa.

V predorih Gaze kljub mirovnim prizadevanjem še vedno ostaja 48 Izraelcev. Izrael glede na obveščevalne podatke predvideva, da jih je še živih manj kot polovica.