72 minut groze med šotori in na obali jezera

Preden se je Utoya s črnimi črkami zapisala v zgodovino, je bila znana le kot mali otok v jezeru Tyrifjorden, ki je v lasti mladinskega krila laburistične stranke, kjer so prirejali svoje poletne tabore. Julija 2011 ni bilo nič drugače.

Tistega leta se je tabora udeležilo okoli 600 mladih, starih večinoma med 14 in 18 let. 21. julija jih je obiskal tudi strankarski vodja Jonas Gahr Store, ki je bil takrat hkrati tudi na položaju norveškega zunanjega ministra. Obisk je potekal v sproščenem vzdušju, uradne fotografije so danes boleč dokaz, kako kruto je bilo dejanje skrajno desničarskega ekstremista Andersa Breivika.

Ta je svoj morilski pohod začel v Oslu, kjer je pred stavbo, v kateri je imel prostore takratni norveški premier Jens Stoltenberg, detoniral močno bombo, ki je ubila osem ljudi.

Med kaosom, ki je nastal v prestolnici, pa se je sam podal na severozahod. Na trajektu za Utoyo se je predstavljal za policista. Bil je oborožen, njegova razlaga pa je bila, da opravlja rutinsko inšpekcijo v povezavi s terorističnim napadom v središču mesta, od katerega je takrat minila približno ura in pol.

Med plovbo je zaradi pogovora o bombnem napadu postala sumničava vodja tabora Monica Bosei, ki je poklicala varnostnika Tronda Berntsena. Prvi strel je odjeknil ob 17.22. Breivik je ustrelil oba, nato pa začel svoj morilski pohod po otoku.

Streljal je vsepovprek, najprej po kopnem, nato še na vse tiste, ki so se v paniki razbežali in stekli na obalo ter poskušali celo odplavati na varno. Napad je trajal kar 72 minut. Mnoge žrtve je iz skrivališč zvabil prav s pomočjo svoje lažnje policijske uniforme, v kateri jim je obljubljal pomoč. Krvni davek je bil gromozanski. 

69 življenj, večinoma mladih, več deset je bilo ranjenih. 67 žrtev je umrlo zaradi strelnih ran, ena je umrla zaradi utopitve, ena pa pri padcu s pečine.

Norveška policija je bila zaradi počasnega posredovanja in logističnih zapletov, kot sta neuporaba helikopterja in okvara policijskega čolna, tarča številnih kritik. To so nazadnje priznali tudi sami in se opravičili. Bežečim otrokom so pomagali civilisti, ki so jih na varno prevažali s svojimi lastnimi plovili.

Ko je na otok prispela protiteroristična enota, se je Breivik predal brez upiranja. Čez noč so ga obdržali na otoku, kjer so ga tudi zasliševali, potem pa so ga premestili v pripor v Oslu.

Groza je preplavila vso državo. Žalovanje je zajelo tudi norveški dvor. Trond Berntsen, varnostnik, ki je umrl prvi, je bil polbrat norveške princese Mette-Marit, žene prestolonaslednika Haakona.

Travme so ostale tudi tistim, ki so masaker uspeli preživeti. "Srečen sem, da sem živ, potem ko me je le nekaj centimetrov ločilo od gotove smrti. Stal sem v ledeno mrzli vodi in gledal, kako se je obarvala rdeče s krvjo mojih prijateljev. Človek, ki jih je ubil, je nato orožje uperil vame," je trenutke groze pred nekaj leti v pogovoru za našo spletno stran opisal Bjorn Ihler, ki je preživel pokol in med begom pomagal rešiti tudi dva mlajša dečka.

Po napadu se je začel spraševati, kako lahko človek stori kaj takega. Prebral je Breivikov manifest, spremljal sojenje in se pogovarjal z nekdanjimi skrajneži. Danes velja za enega vodilnih strokovnjakov za preprečevanje radikalizacije in nasilnega ekstremizma, skupaj z ženo pa je ustanovil inštitut, ki spodbuja mir, človekove pravice in povezovanje skupnosti.

Breivik je svojim žrtvam očital multikulturalizem. Dejal je, da je želel ubiti prihodnje voditelje stranke, ki je glavna politična sila na Norveškem, skrajnež pa jo je krivil za razmah multikulturalizma. Obsojen je bil na najvišjo mogočo kazen na Norveškem, na 21 let zapora, kar v mnogih drugih državah velja za nizko kazen za tako kaznivo dejanje. Pristojni organi mu jo bodo sicer lahko podaljšali, če bo po njihovi oceni še predstavljal grožnjo.

Sam dejanja ni nikoli obžaloval. Zase meni, da sodi na svobodo. Nenehno se pritožuje zaradi pogojev v sicer sodobnem zaporu, ki nudi precej udobja, tožil je že državo, večkrat zaprosil za pogojni izpust. Med prestajanjem zaporne kazni je trikrat poskušal narediti samomor, gladovno je stavkal, vzklikal nacistični pozdrav in z lastnimi iztrebki na stene risal simbole, kot je svastika.

Rane, ki jih je pustil svojemu narodu, ostajajo še po 15 letih. Pred dnevi so se preživeli in sorodniki žrtev v spremstvu državnega vrha zbrali v Oslu, kjer so v prenovljeni vladni četrti, ki jo je razdejala eksplozija, odkrili še eno v vrsti spominskih obeležij.

Gre za 12-metrski kamniti mozaik, ki prikazuje majhno močvirsko ptico, ki izvira z Utoye in odseva v vodi.

Umetnik je povedal, da ima njegovo delo dvojen namen – spomniti se žrtev in spodbuditi javnost k demokratičnemu uporu proti skrajno desničarskim ideologijam, ki so navdihnile morilski napad.