'AfD dolgoročno stremi k drugačni državi, drugačni družbi'

Kako diagnoze in rešitve vidi Florian Hahn, dolgoletni nemški poslanec in nekdanji obrambnopolitični govorec CDU/CSU, je od maja lani namestnik nemškega zunanjega ministra? Izkušen politik velja za velikega poznavalca obrambne in varnostne politike.

Pred vladajočo nemško politiko je sicer napet konec tedna. Na volitve odhajajo v vzhodnonemški Saški-Anhalt, kjer AfD v anketah presega 40 odstotkov in močno vodi pred CDU. Če bi po volitvah uspela sestaviti vlado, bi prvič prevzela vodenje ene od nemških zveznih dežel. To sicer še zdaleč ni samoumevno, druge stranke sodelovanje z njo zavračajo, zato bo odločilno, ali bodo lahko skupaj oblikovale večino brez AfD. A volitve so vseeno pomembne in po mnenju analitikov hkrati merilo moči AfD, test za Merzevo vlado in pokazatelj, kako globok je politični razkol med vzhodom in zahodom Nemčije.

Vzpon AfD že dolgo ni več samo protestni fenomen na političnem robu. Postaja vprašanje, ki vpliva na oblikovanje koalicij, migracijsko politiko, odnos do Evropske unije in tudi na nemško razpravo o Rusiji in vojni v Ukrajini.

"Da je stranka AfD lahko postala tako močna, mora biti predmet samokritične analize vseh strank, predvsem pa tistih, ki nosijo politično odgovornost. Očitno se je v delih nemškega prebivalstva ustvaril vtis, da politika sicer opisuje probleme, vendar jih ne rešuje dosledno – na primer na področju migracij, gospodarske konkurenčnosti, birokracije ali sposobnosti države za ukrepanje. Če želimo ponovno pridobiti politično podporo, moramo z aktivnim delovanjem in konkretnimi dejanji dokazati, da rešujemo obstoječe probleme v naši državi ter da življenje ljudi občutno in pozitivno spreminjamo.

Hkrati menim, da so politični odgovori stranke AfD na mnogih področjih v osnovi napačni. Izstop iz evra ali oslabitev Evropske unije bi Nemčiji kot izvozno usmerjenemu gospodarstvu gospodarsko in politično zelo škodovala. Tudi na področju zunanje in varnostne politike stranka AfD s svojim stališčem do Rusije in Ukrajine nasprotuje ključnim nemškim in evropskim interesom. Njen volilni program za zvezni parlament med drugim zahteva odpravo sankcij proti Rusiji. Poleg tega stranka AfD dolgoročno stremi k drugačni državi, drugačni družbi."

Prav slednje je zdaj ena največjih težav vlade CDU/CSU in SPD. AfD podpore ne pridobiva samo pri vprašanju migracij. Vanjo se stekajo tudi nezadovoljstvo zaradi gospodarskih razmer, občutek politične neučinkovitosti, odpor proti birokraciji ter predvsem na vzhodu države nezaupanje do Berlina in drugačen zgodovinski odnos do Rusije. Reuters je pred nedeljskimi volitvami na Saškem-Anhaltu opozoril prav na velik razkorak med vzhodom in zahodom države ter na nostalgijo dela vzhodnonemških volivcev po nekdanjih gospodarskih odnosih z Moskvo.

Medtem ko Merzeva vlada Rusijo obravnava kot osrednjo varnostno grožnjo in krepi podporo Ukrajini, AfD zagovarja normalizacijo odnosov z Moskvo.

Razkorak je v zadnjih tednih postal še izrazitejši. Nemška vlada je Rusijo v začetku septembra neposredno obtožila odgovornosti za napad z dronom na letališče Leipzig/Halle in ga umestila v širši vzorec ruskih hibridnih operacij proti evropskim državam. Moskva očitke zavrača.

Hahn meni, da je več razlogov, zakaj politika AfD do Rusije dela volivcev ne odvrne. "Nekateri ljudje notranjepolitična vprašanja vrednotijo bistveno višje, drugi pa v približevanju Rusiji vidijo upanje na nižje cene energije ali na hitrejši konec vojne. Menim, da je takšen sklep napačen. Varnost Evrope ne more temeljiti na tem, da sprejmemo agresivno vojno in nasilno spreminjanje meja. Vojaško odvračanje namesto politike popuščanja je sredstvo, ki ohranja naš mir. Hibridni napadi, kakršen je bil med drugim napad na letališče v Leipzigu, nas potrjujejo v prepričanju, da moramo še naprej razvijati svoje civilne in vojaške zmogljivosti, da se bomo lahko še bolje branili. Rusija je agresor in na to se moramo odločno odzvati."

Prav odnos do Rusije odpira drugo veliko vprašanje nemške zunanje politike. Po več kot štirih letih vojne je beseda "zmaga" v kontekstu vojne v Ukrajini, ki vse bolj izčrpava tudi potrpljenje Evropejcev, bistveno manj preprosta kot februarja 2022.

Berlin vztraja pri podpori Kijevu, vendar se je evropska razprava marsikje premaknila od zgolj vprašanja, kako Rusijo vojaško poraziti, k vprašanju, pod kakšnimi pogoji bi bilo mogoče doseči trajen mir.

"Rusija že več kot štiri leta vodi brutalno vojaško agresijo proti Ukrajini, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom. Pretekli meseci so bili za ukrajinsko prebivalstvo najbolj smrtonosni v več kot štirih letih: samo julija je bilo v ruskih zračnih napadih ubitih več kot 400 civilistov. Nemčija je medtem postala največja dvostranska podpornica Ukrajine. Hkrati si na vseh ravneh prizadevamo, da bi tudi naši zavezniki in partnerji še bolj okrepili podporo prebivalcem Ukrajine – vojaško, politično, gospodarsko, finančno, humanitarno in diplomatsko. Ukrajina je ob naši mednarodni podpori bolj vzdržljiva, medtem ko Rusija z nadaljevanjem vojne sama sebi povzroča ogromno gospodarsko škodo in je mednarodno vse bolj izolirana.

O morebitnih ozemeljskih koncesijah odloča izključno Ukrajina. Jasno stojimo ob njeni strani in jo podpiramo pri pogajanjih. Edini izhod iz te vojne je namreč pravičen in trajen mir. Ukrajina je na mirovne pogovore pripravljena že dolgo in si zato prizadeva za takojšnjo in trajno prekinitev ognja vzdolž kontaktne črte. To je bilo na primer ponovno potrjeno tudi na zadnjem vrhu Koalicije voljnih 24. avgusta. Rusija pa to prekinitev ognja še naprej zavrača in nadaljuje z napadi, s čimer vse bolj ogroža tudi globalno prehransko varnost. Zato bomo tudi v prihodnje stopnjevali pritisk na Rusijo in še naprej podpirali Ukrajino, dokler Vladimir Putin ne bo končno pripravljen na resna pogajanja. Ta so temelj za pravičen in trajen mir v Ukrajini in Evropi."

Hkrati se dogaja sprememba, ki je za Nemčijo zaradi njene zgodovine še posebej velika.

Po desetletjih, ko je bila vojaška moč v nemški politični kulturi nekaj, kar je bilo treba predvsem omejevati, je obrambna sposobnost postala ena osrednjih državnih prioritet.

Nemčija želi Bundeswehr do leta 2035 povečati na več kot 260.000 aktivnih vojakov in približno 200.000 rezervistov. Od januarja letos velja tudi nov sistem služenja vojaškega roka. Za zdaj temelji na prostovoljnosti, toda vsi 18-letni moški morajo odgovoriti na vprašalnik o pripravljenosti in sposobnosti za služenje, od julija 2027 pa bo zanje obvezen tudi zdravniški pregled. Če prostovoljcev ne bo dovolj, zakon omogoča uvedbo obveznega služenja glede na potrebe Bundeswehra.

"Obramba je naloga celotne države in vključuje tudi civilno obrambo. Naše naložbe v obrambo so pomemben del krepitve naše obrambne sposobnosti, zlasti zaradi stalne ogroženosti s strani Rusije. Moramo se znati braniti, da se nam ne bo treba braniti. To je temelj verodostojnega odvračanja. Nemčija trdno stoji za svojimi zavezami v okviru Nata in EU.

Na področju civilne obrambe smo sprožili številne spremembe in ta proces se še nadaljuje. Uvedba nove oblike služenja vojaškega roka je bila pomemben korak, ki je sprožil nujno potrebno razpravo celotne družbe. Tudi na tem področju zvezna vlada sodeluje z vsemi ravnmi države, civilne družbe in gospodarstva.

Prepričan sem, da se velika večina prebivalstva zaveda nevarnosti današnjega časa in razume zgodovinsko prelomnico, ki jo predstavlja ruska vojaška agresija proti Ukrajini, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom."

"Glede obrambe vzhodnega krila v Baltskih državah se je zvezni kancler odločno izrazil: Varnost Litve je tudi naša varnost. Zaščita Vilne je zaščita Berlina. To želim poudariti tudi danes."

Nemčija mora medtem rešiti še tretji problem: svojo geopolitično ambicijo mora financirati z gospodarstvom, ki ni več tako dominantno, kot je bilo pred desetletjem.

Nemški model je dolgo temeljil na kombinaciji poceni ruske energije, močne industrijske proizvodnje, izvoza na Kitajsko in varnostnega dežnika ZDA. Vsi štirje elementi so se spremenili.

IMF opozarja, da nemško gospodarstvo obremenjujejo nizka rast produktivnosti, dolgotrajno pomanjkanje naložb v infrastrukturo, birokracija, staranje prebivalstva in izgubljanje konkurenčnosti. Delovno sposobno prebivalstvo naj bi se v prihodnjih letih zmanjševalo hitreje kot v kateri koli drugi državi skupine G7.

Po dveh letih recesije v letih 2023 in 2024 je bila rast tudi leta 2025 šibka. Letos je okrevanje boljše od prvotnih pričakovanj, vendar ekonomisti opozarjajo, da velik del rasti poganja država.

"Gospodarska podlaga naše države je še vedno trdna. Nemška industrijska proizvodnja je za 40 % večja od skupne proizvodnje Francije in Velike Britanije, Nemčija pa ostaja privlačna lokacija za neposredne tuje naložbe (7. mesto na svetu). V panogah, kot sta strojništvo in kemija, Nemčija s številnimi inovativnimi podjetji še naprej ostaja svetovna vodilna sila. Hkrati pa – tako kot naši partnerji po vsem svetu – doživljamo strukturne gospodarske spremembe in se soočamo z ogromnimi geoekonomskimi izzivi. Zvezna vlada si je zadala nalogo, da to državo posodobi in jo pripravi na prihodnost ter aktivno prispeva k močni Evropski uniji, ki je sposobna ukrepanja.

Nemčija je sprožila največji investicijski program od ponovne združitve, da bi posodobila infrastrukturo, zmanjšala birokracijo in znižala cene električne energije. Na trgu dela ustvarjamo večjo fleksibilnost in s posebnimi sredstvi za infrastrukturo in podnebno nevtralnost ogromno vlagamo v prihodnost naše države ter v našo varnost. Želimo dosledno spodbujati panoge prihodnosti, npr. čiste tehnologije, proizvodnjo baterijskih celic in polprevodnikov ter celotno področje umetne inteligence."

Tu se pravzaprav sklenejo vse niti današnje nemške politike. Če vladi uspe ponovno zagnati gospodarstvo, modernizirati infrastrukturo, zmanjšati birokracijo in hkrati dokazati, da lahko zagotovi varnost, lahko Nemčija svojo sedanjo krizo spremeni v novo obdobje evropskega voditeljstva. Če ji ne uspe, težava ne bo samo gospodarska. Prav neuspeh pri reševanju teh vprašanj namreč hrani politično nezadovoljstvo, iz katerega raste AfD.