Potres AfD, nauki in nove volitve: 'Potem bomo imeli 50 ali 55 odstotkov!'

Alternativa za Nemčijo (AfD) je na nedeljskih deželnih volitvah v Saški-Anhalt dobila 43,8 odstotka glasov. V primerjavi z letom 2021 je pridobila približno 23 odstotnih točk. CDU, ki je pred petimi leti zmagala s 37,1 odstotka, je ostala pri 17,2 odstotka. AfD je bila najmočnejša praktično po vsej deželi.

To ni več rezultat protestne stranke na političnem robu. AfD ima v novem deželnem parlamentu 39 od 83 poslancev. Do absolutne večine in s tem možnosti, da bi sama izvolila ministrskega predsednika, ji manjkajo vsega trije sedeži. CDU jih ima le še 15, Levica, Zeleni in SPD po osem, Bündnis Sahra Wagenknecht (BSW) pet.

Prav tu se začne problem, ki je veliko večji od vprašanja, kdo bo naslednjih pet let vodil deželo z dobrima dvema milijonoma prebivalcev.

Vse druge parlamentarne stranke so pred volitvami izključile koalicijo z AfD. Toda če tega stališča ne spremenijo, je rezultat ustvaril politično enačbo, ki jo je skoraj nemogoče rešiti: za večino proti AfD bi morali tako ali drugače sodelovati CDU, SPD, Zeleni, Levica in BSW. Pet strank od konservativne desnice do postkomunistične Levice.

CDU ima ob tem še eno težavo. S strankarskim sklepom ne izključuje le sodelovanja z AfD, temveč tudi z Levico.

Požarni zid – znameniti nemški Brandmauer proti AfD – je tako prvič trčil ob povsem praktično vprašanje, kaj se zgodi, ko postane stranka na drugi strani zidu skoraj tako velika kot vse stranke na tej strani skupaj?

Prav zato se je že na volilni večer začelo govoriti o novih volitvah. Vodilni kandidat AfD Ulrich Siegmund je dal jasno vedeti, da si oblasti ne želi za ceno velikih programskih kompromisov. Odklonil je tudi predlog  BSW o nadstrankarskem predsedniku vlade, ki bi v parlamentu iskal spreminjajoče se večine. Če ne bo mogoče oblikovati vlade, ki bi izvedla politični preobrat, ki ga je obljubljala AfD, je ponudil drugo možnost: "V skrajnem primeru bodo pač nove volitve, potem bomo imeli 50 ali 55 odstotkov."

Za AfD so torej nove volitve prej priložnost kot grožnja. Stranka izhaja iz predpostavke, da bi politična blokada okrepila njen argument pred volivci - zmagala je z ogromno prednostjo, vendar ji druge stranke kljub temu preprečujejo prevzem oblasti. Če bi sledili meseci neuspešnih pogajanj in političnega kaosa, bi lahko AfD  volivce pozvala, naj ji naslednjič dajo tisto, kar ji zdaj manjka, absolutno večino.

Samozavest je lahko pretirana. Toda politična logika je jasna. Če bo pet drugih strank sklenilo kakršenkoli dogovor, katerega skupni imenovalec bo predvsem preprečitev oblasti AfD, bo Siegmund dobil argument, ki ga je mogoče razumeti brez ene same strani volilnega programa, češ mi smo zmagali, oni pa so se vsi povezali, da bi nam preprečili vladanje - in vzdrževali status quo, ki pa ga skoraj polovica volivcev očitno zavrača.

V CDU se je v volilni noči vedno znova pojavljala ista beseda. Prelomnica. Vodja poslanske skupine Unije Thorsten Frei jo je uporabil za opis tega, kar se je zgodilo. Bavarski premier Markus Söder je govoril o Epochenbruch, prelomu neke dobe.

Toda prav v tem odzivu se skriva eden od problemov nemške politike. AfD namreč ni zrasla v nedeljo zvečer.

Leta 2013 je nastala predvsem kot evroskeptična stranka. Begunska kriza leta 2015 jo je spremenila. V naslednjem desetletju je postajala vse bolj nacionalistična in radikalna, hkrati pa se je njena volilna baza širila. Najprej je bilo mogoče rezultate razlagati kot protest. Nato kot vzhodnonemško posebnost. Nato kot posledico nezadovoljstva z vlado Angele Merkel. Nato kot upor proti semaforski koaliciji. Nato kot odziv na inflacijo, energetsko krizo, vojno v Ukrajini ali migracije. Toda medtem ko so se razlage menjavale, je AfD ostajala in rasla.

Saška-Anhalt je zato pomembna predvsem zato, ker je mogoče po tem rezultatu še težje govoriti o začasnem protestu. Skoraj 44 odstotkov pomeni, da AfD ni pobrala le jeznih volivcev na robovih družbe. Za tak rezultat potrebuje množično podporo ljudi različnih starosti, poklicev in socialnih položajev.

Še bolj neprijeten za Berlin je podatek, da je 59 odstotkov vprašanih v povolilni raziskavi glasovanje razumelo kot kazen oziroma opozorilo zvezni vladi. Le devet odstotkov je bilo zadovoljnih s kanclerjem Friedrichom Merzem.

Volivci CDU so vladi postavili še bolj konkretno diagnozo. 86 odstotkov vprašanih je menilo, da CDU ni izpolnila svojih volilnih obljub. Prav toliko jih je ocenilo, da črno-rdeča vlada ni storila dovolj za znižanje davkov in prispevkov, 70 odstotkov pa jih je CDU očitalo zanemarjanje interesov zaposlenih. Te številke so za razumevanje nedelje morda pomembnejše od še ene razprave o tem, ali je AfD skrajno desna. Volivci tega niso izvedeli včeraj. Glasovali so zanjo kljub temu – ali pa prav zato.

Pri razlagi uspeha AfD se že leta ponavlja podoba pozabljenega vzhodnonemškega volivca: nižji prihodki, izgubljena industrija po združitvi, odseljevanje mladih, staranje prebivalstva, občutek drugorazrednosti in nezaupanje do institucij, ki se pogosto dojemajo kot zahodnonemške.

V Saški-Anhalt je za takšno razlago dovolj materiala. Dežela je po združitvi izgubila velik del prebivalstva in industrijske baze. Socialna negotovost ostaja realna, saj je po nekaterih podatkih kar 24,1 odstotka prebivalcev ogroženih zaradi revščine ali socialne izključenosti.

Toda če bi bila zgodba samo ekonomska, bi bilo težko pojasniti, zakaj se podpora AfD širi tudi med ljudi, ki niso revni.

Tu je posebej zanimiva obsežna raziskava, ki je spremljala skoraj 32.000 ljudi in zajela več kot 110.000 intervjujev med letoma 2014 in 2024.

Njena ugotovitev je precej jasna: med najmočnejšimi in najbolj konstantnimi dejavniki podpore AfD je zaskrbljenost zaradi priseljevanja. Dohodek in izobrazba sama po sebi pojasnita precej manj.

Še bolj poveden je longitudinalni del raziskave. Ko se je pri istem človeku skozi leta povečala zaskrbljenost zaradi priseljevanja, se je verjetnost podpore AfD povečala za okoli 20 odstotnih točk. Drugi pomembnejši dejavnik je bila skrb zaradi splošnega gospodarskega položaja Nemčije.

To ne dokazuje, da je vsak strah pred migracijami utemeljen, še manj, da so rešitve AfD pravilne, pove pa nekaj, česar "mainstream politika" dolgo ni želela vzeti dovolj resno vzeti - migracije za velik del volilnega telesa niso obrobna kulturna tema, ampak eno od vprašanj, po katerih presojajo, ali država še nadzoruje dogajanje.

V demokraciji obstaja velika razlika med tem, da politik volivcu pove, da je njegova rešitev napačna, in tem, da mu daje občutek, da je napačna že njegova skrb. Pri migracijah se je ta meja v Nemčiji večkrat zabrisala.

AfD je ta prostor prepoznala zelo zgodaj. Že njen temeljni program je poglavje o azilu in priseljevanju začel s trditvijo, da "politična korektnost" preprečuje odprto razpravo, drugačna stališča pa stigmatizira.

To je pomembno, ker AfD ne prodaja le politike. Prodaja razlago, zakaj je druge stranke niso izvajale: ne zato, ker bi bil problem zapleten, ampak zato, ker ga "politični kartel" noče priznati.

Enak motiv je že na začetku temeljnega programa. Nemški politični sistem opisuje kot sistem, v katerem je oblast prevzel majhen politični razred poklicnih politikov, ki nadzoruje dele države, politično izobraževanje in velik del političnih informacij. To je klasična populistična delitev med "ljudstvom" in "elito". Toda njena moč je odvisna od tega, ali ji izkušnje volivcev dajejo verodostojnost.

Če država leta obljublja več deportacij in jih ne izvede, če obljublja nadzor meja, a ljudje verjamejo, da ga nima, če obljublja manj birokracije in je te več, potem AfD ne potrebuje dokazati vseh svojih trditev. Dovolj je, da utrdi vtis: drugi govorijo, mi bi ukrepali.

Leta nemška politika in analitiki opozarjajo, da je AfD nevarna. A neizpodbitno dejstvo je, daljudje situacijo vidijo drugače. In to je težava. Samo obtoževanje je zasenčilo vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi AfD svoj program dejansko dobila možnost izvajati?

V Saški-Anhalt je stranka pripravila 100-dnevni načrt. Med prvimi ukrepi so ostrejša migracijska politika, spremembe na področju šolstva, medijev, identitetne politike, financiranja projektov za demokracijo in simbolne politike. Analitiki opozarjajo, da bi nekatere ukrepe deželna vlada lahko izvedla hitro, drugi pa bi trčili ob zvezno pravo ali ustavo.

Pri javni radioteleviziji je denimo vprašanje ustavnosti tako resno, da politologi govorijo o možnem "čelnem trčenju z ustavo".

Tudi deportacij dežela ne more preprosto izvajati po lastnih pravilih. Pri tem je odvisna od zveznega prava, zveznih institucij, sodelovanja držav izvora in mednarodnih obveznosti.

In nato je tu denar. Analiza Leibnizovega inštituta za gospodarske raziskave Halle (IWH) je pregledala 136 ukrepov v deželnem programu AfD, ki bi imeli finančne posledice. Zanesljivo je bilo mogoče ovrednotiti le 28.

Že teh 28 bi stalo približno 1,6 milijarde evrov na leto. Ker AfD obenem zavrača novo zadolževanje, bi bilo treba pokriti tudi približno 877 milijonov evrov novega dolga, ki ga sedanje proračunsko načrtovanje predvideva za prihodnja leta. Skupna potreba po financiranju se tako približa 2,5 milijarde evrov letno.

Jasno opredeljeni prihranki? Približno 243 milijonov. Z drugimi besedami, po izračunu IWH za vsak evro novih potreb ni pokritih niti deset centov. Inštitut ob tem opozarja, da gre za konservativno oceno, saj številnih obljub zaradi pomanjkanja podatkov sploh ni vključil.

To je prva velika razlika med protestom in oblastjo. V opoziciji je mogoče hkrati obljubljati nižje davke, več denarja družinam in občinam, nove socialne ugodnosti ter manj dolga. Vlada pa mora na koncu številke spraviti v isti proračun.

Če pogledamo temeljni program stranke, postane jasno, zakaj bi bilo napačno AfD razumeti zgolj kot protimigracijsko stranko.

Njena ambicija je precej večja. AfD v svojem programu ne predlaga strožje migracijske politike, predlaga spremembo paradigme. Zahteva stroge kontrole na nemških mejah, zaščito tudi "zelene meje", možnost postavljanja ograj in sodelovanja vojske pri varovanju meja. Želi nadomestiti individualno ustavno pravico do azila z institucionalnim jamstvom azilnega zakona ter spremeniti mednarodne sporazume, ki jih označuje za zastarele. Prosilce bi po avstralskem modelu obravnavala v centrih zunaj Nemčije oziroma v regijah izvora.

Stranka želi omejiti tudi prost pretok oseb znotraj EU, če evropske zakonodaje ne bi bilo mogoče spremeniti tako, da bi države dobile več nadzora nad priseljevanjem državljanov drugih članic. Pri priseljevanju iz tretjih držav pa zagovarja selektivni model po vzoru Kanade, pri katerem bi bili ključni izobrazba, znanje jezika, sposobnost integracije in ponudba zaposlitve.

Največja posledica zmage AfD pa sploh ni v Magdeburgu. Če bi šlo samo za deželno vlado v Saški-Anhalt, bi bile evropske posledice omejene. Toda program AfD pokaže, zakaj je rezultat pomemben daleč zunaj meja dežele.

V njem je Evropska unija opisana kot projekt, ki je nacionalnim državam odvzel preveč suverenosti. AfD zavrača evropsko federacijo in "Združene države Evrope", pristojnosti želi vračati nacionalnim državam ter EU preoblikovati v precej ohlapnejšo skupnost suverenih držav. In nato pride stavek, ki ga ob razpravah o AfD ni mogoče preskočiti: če takšne temeljne reforme znotraj obstoječe EU ne bi bile mogoče, program predvideva izstop Nemčije oziroma "demokratično razpustitev Evropske unije" in ustanovitev nove evropske gospodarske skupnosti.

Podobno velja za evro. AfD ga v programu označuje za temeljno napačno konstrukcijo in zahteva "urejen konec eksperimenta z evrom". Če Bundestag tega ne bi podprl, želi referendum o nemškem članstvu v monetarni uniji.

Za EU bi bil tak premik v Nemčiji kvalitativno drugačen od vzpona evroskeptične vlade v katerikoli manjši članici. Nemčija ni samo ena od 27 držav. Je največje gospodarstvo Unije, največja država po številu prebivalcev in eden ključnih političnih ter finančnih nosilcev evropskega projekta. Evropsko povezovanje brez Nemčije bi bilo nekaj povsem drugega; evro brez Nemčije pa bi se znašel pred vprašanjem samega obstoja.

AfD v temeljnem programu poudarja, da "varnosti v Evropi ni mogoče doseči brez vključevanja Rusije", zavrača evropsko vojsko in želi ohraniti Bundeswehr kot steber nemške nacionalne suverenosti. Članstvo v Natu podpira pod pogojem, da se zavezništvo omejuje na obrambno funkcijo, obenem pa program zahteva umik zavezniških vojakov in jedrskega orožja z nemških tal.

Odnos dela vzhodne Nemčije do Rusije ima ob tem precej globlje korenine od sedanje vojne v Ukrajini. Generacije v nekdanji NDR so štiri desetletja živele v državi, ki je bila politično, vojaško in gospodarsko vpeta v sovjetski blok: Sovjetska zveza je bila uradna zaveznica, ruščina del šolskega sistema, sovjetski vojaki pa del vsakdanjega okolja. Po združitvi je temu sledila še skupna izkušnja velikega sistemskega preloma. Medtem ko je Rusija v devetdesetih doživljala gospodarski in družbeni kaos, je vzhod Nemčije doživel zapiranje podjetij, množično brezposelnost, izseljevanje in izgubo družbenega statusa. Zato je odnos do Moskve na vzhodu pogosto manj sovražen kot na zahodu, kar pa ni nujno enako podpori Putinu.

Pomembna je tudi ekonomija. Gospodarstvo NDR je bilo močno odvisno od sovjetskih surovin, po združitvi pa je poceni ruska energija postala pomemben del nemškega industrijskega modela. Na vzhodu je bila ta povezava ponekod zelo konkretna, denimo pri rafineriji PCK v Schwedtu, desetletja vezani na rusko nafto. Po letu 2022 so sankcije, prekinjanje energetskih povezav in rast cen zato pri delu prebivalstva obudili star strah: da bo vzhod znova plačal nesorazmerno velik račun za veliko politično transformacijo, o kateri se odloča drugje. To se povezuje tudi s širšim nezaupanjem do Berlina in zahodnonemških političnih elit.

AfD je ta zgodovinski spomin in gospodarski interes povezala s svojo doktrino nacionalne suverenosti. V programu poudarja, da mora nemška zunanja politika izhajati iz nacionalnih interesov, ter trdi, da evropske varnosti ni mogoče doseči brez vključevanja Rusije. Podoben pogled ima glede poceni ruske energije in sankcij tudi BSW, zato se na vzhodu oblikuje politična os, ki ni več preprosto levo-desna. Za del vzhodnih Nemcev vprašanje zato ni, ali podpirajo Putina, ampak ali mora biti Rusija trajni sovražnik Nemčije in ali je sedanja zahodna politika do Moskve res v njihovem gospodarskem in nacionalnem interesu.

Analitiki menijo, da dokončni vzpon AfD na vrh nemške politike tudi na zvezni ravni še ni gotovo dejstvo. A kako se torej zoperstaviti AfD, če strategije, s katerimi so jo skušale zadržati etablirane stranke, očitno niso delovale?

Nemčija morda še ni prečkala točke nepovratnega, je pa prečkala točko, ko je mogoče AfD ustaviti zgolj z njeno politično izolacijo. "Požarni zid" je AfD preprečeval vstop v koalicije, ni pa preprečil njenega vzpona. Opozorila o skrajni desnici očitno niti v Nemčiji več ne strašijo večine. 

Volivci AfD večinoma ne odkrivajo šele danes, kakšna stranka je AfD. Po več kot desetletju javnih polemik, poročanja medijev, protestov, spremljanja stranke s strani varnostnih služb in razprav o njeni morebitni prepovedi je težko trditi, da je skoraj 44 odstotkov ljudi glasovalo zanjo zato, ker niso bili opozorjeni.

Če jim politika naslednji dan ponudi predvsem še glasnejše opozorilo, odgovarja na vprašanje, ki ga ti volivci očitno niso postavili. In še huje: če jih obravnava kot ljudi, ki jih je treba politično ali moralno prevzgojiti, lahko samo utrjuje AfD-jevo pripoved o arogantnih elitah, ki ljudi ne poslušajo.

Sredina ima morda še zadnjo priložnost, da se sooči z realnostjo. 

43,8 odstotka v Saški-Anhalt ni 43,8 odstotka Nemčije in podpora AfD ni nespremenljiva. Prav podatki različnih raziskav kažejo, kje bi jo bilo mogoče zmanjševati: raziskava na skoraj 32.000 ljudeh ugotavlja, da je daleč najmočnejši dejavnik podpore skrb zaradi priseljevanja, opazen pa je tudi strah pred gospodarskim položajem države. To pomeni, da politična sredina še ima pot nazaj, vendar verjetno ne z vedno glasnejšim opozarjanjem, kako nevarna je AfD. Morala bi volivcem dokazati, da država obvladuje probleme, zaradi katerih so k AfD sploh odšli.

Rešitev se tako zdi na prvi pogled logična: če volivci želijo strožjo migracijsko politiko, naj jo ponudi CDU. Če želijo manj podnebnih omejitev, naj se jim približa tudi tam. Če zahtevajo več nacionalne suverenosti, naj politična sredina prevzame del te retorike. Težava je, da je Nemčija del tega eksperimenta že izvedla.

Merz je CDU premaknil v strožjo smer pri migracijah in poskušal stranko ponovno jasno profilirati na desni sredini. Toda v Saški-Anhalt CDU ni pobrala volivcev AfD. Padla je na 17,2 odstotka.

Razlog je lahko precej preprost. Če volivec že verjame, da je migracija osrednji problem in da so tradicionalne stranke desetletje ravnale napačno, zakaj bi izbral stranko, ki je šele pozneje prevzela del diagnoze AfD, namesto stranke, ki mu govori, da je to trdila ves čas? Politični tekmec lahko s prevzemanjem teme AfD njeno prednost zmanjša. Lahko pa nehote potrdi njen osnovni argument: "Vidite, ves čas smo imeli prav."

Zato odgovor verjetno ni niti ignoriranje problemov, ki jih AfD izkorišča, niti posnemanje AfD.

Večina volivcev v resnici najbrž ne zahteva eksperimenta, ki ga ponuja AfD in na poglagi projekcij in izračunov kaže na novo polomijo, želijo pa nekaj, kar se zdi vse bolj oddaljena fantazija - delujočo državo. 

Če država napove deportacijo človeka, ki nima pravice ostati, jo mora biti sposobna izvesti. Če govori o nadzoru nezakonitih migracij, mora biti rezultat viden. Če obljubi hitrejša dovoljenja, gradnjo stanovanj, digitalizacijo uprave, nižje stroške energije ali manj birokracije, mora volivec razliko občutiti zunaj tiskovne konference.

Prav tu postanejo pomembne številke iz Saške-Anhalt. Kar 86 odstotkov vprašanih je CDU očitalo neizpolnjevanje volilnih obljub, enak delež premalo ukrepov pri davkih in prispevkih, 70 odstotkov pa zanemarjanje interesov zaposlenih.

To ni predvsem ideološki problem, ampak problem kompetentnosti. AfD volivcem razlaga, da država ne deluje zato, ker jo vodijo napačni ljudje, napačne elite in napačna ideologija. Sredina lahko to tezo najbolj učinkovito spodkoplje samo tako, da pokaže, da demokratična država vendarle zna delovati.

In priznati mora, da so nekatere težave resnične

To je še posebej pomembno pri migracijah. Politična sredina ne potrebuje AfD-jevega besednjaka, da lahko prizna težave z nezakonitimi migracijami, neuspešno integracijo dela priseljencev, deportacijami, ki jih država ne zmore izvesti, kriminaliteto v določenih okoljih ali pritiskom na šole, stanovanja in lokalne proračune. Lahko tudi stvari jasno poimenuje v statistikah, namesto zapletene jezikovne gimnastike za ohranjanje "dobrega videza". 

Priznanje problema ni sprejetje AfD-jeve rešitve. Politika lahko ljudem razloži, da je njihov strah nesorazmeren z dejanskimi številkami. Ne more pa pričakovati, da bo s tem strah prenehal biti politično dejstvo. Ali, da bo nekdo v problematični skupnosti izziv doživljal enako kot bogati politik v ograjeni vili. 

Preveč energije je sredina tudi porabila za dokazovanje, kdo je AfD, premalo pa za zelo konkretno razlago, kaj bi njena politika pomenila v življenju volivca. Kaj bi nemški izstop iz evra pomenil za prihranke, kredite, pokojnine, izvozno industrijo in podjetja? Kaj bi omejevanje prostega pretoka pomenilo za nemška podjetja, ki zaposlujejo evropske delavce? Kaj bi bistveno manj priseljevanja pomenilo v državi, ki se stara in ji primanjkuje delovne sile? Kaj bi opustitev evropske podnebne politike pomenila za industrijo, ki je že investirala milijarde v zeleni prehod? Kaj bi približevanje Moskvi pomenilo za Poljsko in baltske države ter za položaj Nemčije v Natu?

AfD mora iz politike identitete priti na teren posledic. Tam se mora politični boj pravzaprav šele začeti.

In predvsem: nehati je treba enačiti AfD z njenimi volivci

Med človekom, ki ima skrajno desna politična prepričanja, in človekom, ki je AfD obkrožil zato, ker želi manj migracij, je nezadovoljen z vlado ali želi kaznovati CDU, obstaja razlika. Če sredina to razliko izbriše, AfD podari nekaj zelo dragocenega: 44 odstotkov prebivalstva neke zvezne dežele lahko začne dojemati kot eno politično skupnost, ki jo preostali sistem zavrača.

Za demokratične stranke je cilj ravno obraten. AfD morajo politično izolirati tam, kjer prestopa demokratične meje, njene volivce pa poskušati politično ponovno pridobiti. To pomeni tudi poslušati ljudi, katerih odgovor jim morda ni všeč in jim nehati dopovedovati, da je z njimi nekaj narobe. 

Nemčija ima pri vsem tem še breme, ki ga večina drugih evropskih držav nima. Vzpon skrajne desnice tam nikoli ni samo običajno vprašanje menjavanja političnih preferenc. Zaradi lastne zgodovine je povojna Nemčija zgradila sistem, ki naj bi bil odpornejši proti silam, ki bi demokracijo nekoč poskušale razgraditi z njenimi lastnimi sredstvi. Od tod koncept "obrambne demokracije", možnost prepovedi protiustavnih strank, močno ustavno sodišče in tudi politična kultura, v kateri je bila skrajna desnica desetletja potisnjena daleč od oblasti.

Toda zgodovinska primerjava ima svoje meje. Današnja Nemčija ni Weimarska republika, AfD ni NSDAP, leto 2026 ni leto 1933. Nemčija ima stabilnejše institucije, drugačno družbo, drugačno gospodarstvo in povsem drugačen mednarodni položaj. Če zgodovino uporabljamo samo zato, da sedanjemu političnemu nasprotniku pripnemo najhujšo možno zgodovinsko oznako, od nje ne ostane veliko uporabnega nauka.

Je pa ključno nekaj drugega. Demokracija ni varna samo zato, ker ima dobre varovalke proti svojim sovražnikom. Dolgoročno je varna predvsem takrat, ko dovolj ljudi verjame, da deluje.

Weimarska republika ni propadla zato, ker bi nekega jutra večina Nemcev nenadoma zavrnila demokracijo. Razjedali so jo gospodarske krize, politična paraliza, izguba zaupanja v institucije, radikalizacija, nasilje in vse večji občutek, da običajni politični proces ni sposoben rešiti problemov države. Zveni nekako znano ... 

In prav zato je nevarno, če se zgodovinski nauk skrči na obrambo. Bolj ko AfD raste, širše in ideološko bolj nenavadne morajo postajati koalicije proti njej. Bolj ko so takšne koalicije notranje razdeljene, težje sprejemajo jasne odločitve. Če vlada deluje počasi ali slabo, AfD dobi nov dokaz za svojo tezo, da tradicionalni sistem ne deluje. Če zato na naslednjih volitvah še zraste, postane sestavljanje vlade brez nje še težje.

Zato naslednja leta ne bodo samo preizkus AfD. Preizkus bo predvsem za njene nasprotnike.

Če ji bodo preprečili oblast, bodo morali pokazati, da je mogoče sestaviti vlado, katere smisel ni zgolj to, da AfD ne vlada. Če bodo nastale še ene široke koalicije z velikimi notranjimi razlikami, ki bodo predvsem upravljale status quo, bodo AfD ponudile skoraj idealne razmere za naslednjo kampanjo.

Če AfD pride do oblasti, pa se bo prvič spremenila tudi njena pozicija. Protestna stranka lahko za skoraj vsak problem krivi tiste, ki vladajo. Vladajoča stranka mora sprejeti proračun, voditi upravo, iskati parlamentarne večine, spoštovati sodbe sodišč in na koncu pokazati rezultate. Prav pri njenem programu v Saški-Anhalt je IWH že pokazal velik razkorak med obljubami in denarjem, ki je zanje na voljo.

Morda je prav to tudi del odgovora na dilemo, s katero se Nemčija ukvarja že leta. AfD je mogoče politično izolirati in pravno nadzorovati. Toda dokler njeni volivci verjamejo, da bi stvari vodila bolje, ima vse to omejen doseg. Politična sredina mora zato ponuditi nekaj težjega od slogana proti AfD, razlog, da ljudje ponovno glasujejo zanjo.

Kajti poziv Siegmunda k novim volitvam razkriva še eno plat. AfD ne prosi več, naj jo druge stranke spustijo čez "požarni zid". Računa, da bo postala dovolj velika, da ga nekoč sploh ne bo več treba prečkati.