Ko je Afganistan gledal proti Zahodu

Lahorski pesnik Mohamed IKbal je v eni od svojih pesmi nekoč zapisal, da "kabulskega sijaja ni mogoče ujeti v besede", pri tem pa hvalil njegovo podnebje, ki ga je primerjal z rajem, ter vodo, "tako bleščečo in sijočo, da je žarela tudi zemlja".

Afganistanska prestolnica, ki je nekoč veljala za vzor preostalemu svetu, je bila v 60. in 70. letih središče inovacij, modernosti, naprednih idej in urbanega življenja. Predstavljala je obdobje večje strpnosti tako za Afganistan kot za širšo jugozahodno Azijo.

V 50. in 60. letih je Afganistan naredil nekatere največje korake na poti k bolj liberalnemu in zahodnjaškemu načinu življenja, pri tem pa si prizadeval ohraniti spoštovanje do bolj konservativnih družbenih skupin. To je bilo kratko, razmeroma mirno obdobje, ko so v Kabulu poleg starejših tradicionalnih blatnih stavb začele nastajati moderne zgradbe. Burke so za nekaj časa postale neobvezne, država pa je kazala znake, da se usmerja proti bolj odprti in gospodarsko uspešni družbi, skoraj že zahodnjaški družbi.

Pred sovjetsko invazijo leta 1979 in vzponom radikalnega islama so prebivalci Kabula in drugih urbanih središč uživali v varnem in sodobnem mestu, piše Radio Free Europe. Ko se je Afganistan med 30. in 70. leti razvijal, je Kabul predstavljal simbol napredka države in si prislužil vzdevek "Pariz Srednje Azije".

Predvsem 60. in 70. leta veljajo za zlato obdobje Kabula, ko je bilo mesto preplet modernega in tradicionalnega. Ženske so nosile mini krila v kombinaciji z naglavnimi rutami, ljudje so uživali številne osebne svoboščine, v prestolnico pa so z vsega sveta prihajali hipiji in popotniki. Kabul, mesto vrtov, obdano s zasneženimi gorami, je tako postal svojevrstna in nekoliko odmaknjena turistična destinacija.

Yama Jewayni, poslovnež iz Washingtona, ki je bil rojen v Kabulu, je za 24ur potrdil, da je bil Kabul pred sovjetsko invazijo zelo napredno mesto, primerljivo z evropskimi. "Lahko bi celo rekli, da je bil bolj podoben evropskim kot bližnjevzhodnim mestom. Ljudje v Kabulu niso nosili tradicionalnih oblačil. Vsi so nosili zahodnjaška oblačila."

"Takratni pogled na svet je temeljil na modernizmu. Prevladoval je optimizem, pozitiven pogled na prihodnost, modernost in napredek," je dodal. Napredek se je v 70. letih ustavil, ko se je začelo obdobje krvavih državnih udarov, invazij in državljanskih vojn. Konflikti, ki so se nadaljevali vse do danes, so postopoma izničili skoraj vse korake k modernizaciji, ki jih je Afganistan naredil v 50. in 60. letih.

Ni šlo samo za oblačila, šlo je za celoten način razmišljanja. Priljubljen je bil Ahmad Zahir, ki je igral na harmoniko. "Združeval je zahodna glasbila s perzijsko poezijo. Njegov glas so opisovali kot zlati glas in ga uvrščali med 50 najboljših glasov na svetu," pove Jewayni.

Pa ne samo Zahir, omejitev ni bilo niti za ženske pevke. "Brez pretiravanja, imeli smo okoli 30 pevk, ki so se redno pojavljale na televiziji," dodaja Jewayni.

Položaj žensk v tem obdobju je bil v velikem nasprotju z današnjim. "Ženske v Kabulu in po vsem Afganistanu so si takrat prizadevale za zaposlitev, lahko so imele kariero in s tem ni bilo nobenih težav," pravi Jewayni. "Moja mama je imela na primer svoje podjetje. Imela je lasten frizerski salon. Bila je samostojna podjetnica z lastno trgovino."

Ženske so bile prisotne v praktično vseh segmentih družbe – med njimi so bile inženirke, zdravnice, medicinske sestre, državne uradnice in številne druge, bile so povsod, dodaja. "Veliko družin je bilo bolj matriarhalnih, kar pomeni, da so imele ženske večjo moč, in to lahko zagotovo rečem za svojo družino," pojasnjuje Jewayni.

Ženske so se brez težav lahko šolale, pravzaprav je v tistem obdobju v Kabulu delovalo tudi veliko tujih šol. "Šole v Afganistanu so vodile različne države, ki so jih tudi sponzorirale. Tako je bila na primer šola, ki sem jo obiskoval jaz, v celoti pod francoskim vodstvom, imela je francoski učni načrt in učili smo se francoščino," razlaga Jewayni. Tudi njegova mati je obiskovala francosko dekliško šolo.

Odhod v tujino je bil dovoljen. "Vsako leto so različni sponzorji na štipendije v tujino poslali na tisoče in tisoče študentov. Vsako ministrstvo je pošiljalo svoje študente. Mojega očeta je na primer poslala Centralna banka Afganistana," dodaja. Na tisoče in tisoče študentov je odhajalo na študij v tujino.

Od dvajsetih let prejšnjega stoletja so si voditelji države prizadevali za opolnomočenje žensk, še posebej pa je to uspevalo Amanuli Kanu, ki je leta 1919 zasedel prestol. Istega leta je v tretji anglo-afganistanski vojni porazil Britance, navaja Deutsche Welle.

Navdih je črpal iz modernizacije Turčije pod vodstvom Kemala Atatürka ter uvedel spremembe, kot so spodbujanje monogamije, izobraževanja in odpravljanje obveznega pokrivanja žensk z burko, ki zakriva celotno telo, ter druge reforme.

Njegova žena, kraljica Soraja, se je prav tako pojavljala brez tradicionalnega pokrivala, namesto tega pa je nosila klobuk s širokimi krajci in prosojno tančico. Amanula in kraljica sta potovala tudi po Evropi, nato pa se vrnila v domovino, da bi uvedla nove zakone, za katere sta menila, da bi koristili ženskam.

"Moja mama je bila na fotografiji oblečena v oblačila, ki so videti kot prava visoka moda. Ko sem jo vprašal, kje je v Afganistanu takšna oblačila sploh dobila, mi je pojasnila, da so Francozi pošiljali revijo Vogue v Kabul. In to revijo so odnesli h krojaču, mu pokazali, kaj želijo, krojač je naročil blago, večinoma iz Kitajske, in izdelal takšna oblačila," je pojasnil Jewayni.

Vse zahvaljujoč Amanuli, vendar, kot dodaja Jewayni, je šel predaleč in prehitro uvajal spremembe. Njegova prizadevanja so naletela na močno nasprotovanje plemenskih voditeljev, zato je bil prisiljen omiliti številne zakone, med drugim tiste, ki so določali zvišanje najnižje starosti za poroko žensk z 18 na 21 let, ter zakon o odpravi poligamije. Zaradi vse večjih pritiskov plemenskih voditeljev je bil Amanula nazadnje prisiljen odstopiti s prestola in pobegniti v Evropo.

Po padcu monarhije in vse večji razvojni pomoči Sovjetske zveze so bile ženske vse bolj iskane na trgu dela ter so se zaposlovale v zdravstvu in šolstvu. V sedemdesetih letih so bili sprejeti dodatni ukrepi za zaščito pravic deklet, med drugim zvišanje najnižje starosti za poroko žensk in uvedba obveznega izobraževanja.

Tudi to je sprožilo močan odpor verskih in plemenskih skupin. Kasnejši vzpon mudžahidov in nato talibanov je prinesel vse večji poudarek uveljavljanju tradicionalnih pravil in omejevanju žensk. Pa ne samo moški, tudi ženske iz konservativnih skupnosti so sodobne zahodne vplive sprejemale kot pokvarjene.

Po raziskavi, ki sta jo leta 2019 izvedla UN Women in Promundo, le 15 odstotkov afganistanskih moških meni, da bi morale ženske po poroki imeti možnost delati, dve tretjini pa sta menili, da imajo afganistanske ženske "preveč pravic".

Raziskovalka Britta Rude je za Deutsche Welle pojasnila, da na afganistanske ženske vpliva tudi pojem "časti", pri čemer sta občutek pripadnosti skupnosti in razumevanje znotraj skupnosti za družine in posameznike izjemnega pomena. "Če na primer ženska naredi nekaj, kar ni v skladu z vrednotami in normami te skupnosti, lahko to vpliva na ugled celotne družine. Zato toliko pozornosti namenjajo vedenju žensk in ga skušajo omejevati."

"Norme in vrednote določajo moški, ženske pa naj bi jih upoštevale. Ko ženske prestopijo te meje, lahko to vpliva na čast družine. Tudi zato se v Afganistanu še vedno dogajajo umori iz časti," je dodala.

Etnične skupnosti in plemena imajo pogosto tudi lastna formalna pravila glede dejanj, ki jih dojemajo kot kazniva ali nedopustna. Ta lahko prevladajo nad državnimi zakoni – tudi nad zakoni, ki prepovedujejo umore iz časti – in skupnosti nato same določajo ter izvajajo kazni.

A kot poudarja tudi Jewayni, je veliko takih praks ohranjenih res samo še v ruralnih predelih, v Kabulu pa je bila in je še vedno situacija precej drugačna.

Dvomi, da je v Kabulu ostalo še veliko tistih, ki sprejemajo bolj napredne ideje o družbi in pravicah žensk. "Niso vsi zapustili Afganistana, nekateri so ostali, mislim pa, da jih v Kabulu ni ostalo veliko."

"Mislim, da se ljudje, ki so ostali, pa tudi ves svet danes v bistvu sprašujejo: Kaj se je zgodilo z Afganistanom? Kako je lahko prišlo do tega? Zato je med ljudmi, ki so takrat živeli v Kabulu, verjetno veliko razočaranja."

"Ne verjemite temu, kar vam o Afganistanu pripovedujejo mediji." To sporočilo se je in se še vedno večkrat pojavlja na družbenih omrežjih; veliko je tudi blogerjev, tako žensk kot moških, ki potujejo v Kabul in prikazujejo neokrnjene gorske doline Afganistana ter svojim sledilcem sporočajo, da so prejeli popolnoma napačno predstavo o tamkajšnjem življenju.

In za talibanske oblasti so ti tuji turisti pravi propagandni zaklad – priložnost, da svetu pokažejo, da je Afganistan varen, stabilen in odprt za poslovanje.

To, o čemer mediji poročajo iz Afganistana, je resda mračno. Od septembra 2021 afganistanska dekleta ne smejo več obiskovati šole po šestem razredu. Ženske so bile izrinjene iz večine poklicev, tudi iz dela v državnih ustanovah in nevladnih organizacijah. Decembra 2022, le nekaj mesecev po tem, ko je na tisoče žensk opravljalo sprejemne izpite za univerzo, so talibani uvedli nedoločeno prepoved študija žensk na vseh javnih in zasebnih univerzah.

In kot pravi Jewayni, je prav zares težko vedeti, kaj je res in kaj ni. "Lahko pa si predstavljam, da je tako kot v Iranu ali zalivskih državah – dogajanje znotraj doma je lahko zelo drugačno od tistega zunaj."

Po njegovem mnenju omejitve za ženske veljajo za javne šole, za zasebne pa teh omejitev morda ni. "Če imaš torej denar in možnosti ter si ženska, mislim, da lahko danes obiskuješ zasebno šolo," meni.

Kabul, ki ga danes poznamo predvsem skozi podobe vojne, represije in omejevanja pravic žensk, je bil pred desetletji videti povsem drugače. Njegova zgodba tako ni le zgodba o vzponu talibanov in izgubi svoboščin, temveč tudi o obdobju, ko je Afganistan stopal po poti modernizacije, ženske pa so imele pomembno mesto v javnem življenju.

Prav ta pozabljeni obraz Kabula želi s knjigo Cool Kabul ohraniti tudi Jewayni. S fotografijami in osebnimi zgodbami družin želi pokazati, da je Afganistan nekoč poznal tudi drugačno prihodnost – in morda spomniti, da zgodovina države ni bila vedno takšna, kot jo poznamo danes.