Iskali so ga z milijonsko tiralico, zdaj ga hvali general, ki ga je aretiral

Na odru Concordie sta drug nasproti drugega sedela dva moška v oblekah in s kravato: "Njegova pot od uporniškega voditelja do vodje države je bila ena najbolj dramatičnih političnih preobrazb v novejši zgodovini Bližnjega vzhoda," je starejši povedal občinstvu na newyorškem strateškem forumu, ko je pokazal na svojega bradatega sogovornika, novega predsednika Sirije.

David Petraeus, upokojeni general s štirimi zvezdicami, je vodil ameriške sile med invazijo na Irak in kasneje postal direktor obveščevalne agencije CIA. Ahmad al Šara se je tik pred invazijo pridružil upornikom, ki so kasneje postali jedro teroristične mreže Al Kaida v Iraku. Ameriške sile, ki jim je poveljeval Petraeus, so ga leta 2006 aretirale med nalogo nameščanja obcestnih bomb, namenjenih ameriškim vojakom. Pet let je bil zaprt v različnih centrih za pridržanje, tudi v zloglasnem Abu Grajbu.

To pa je bil šele začetek njegovega udejstvovanja, zaradi katerega je desetletje kasneje pristal na ameriški tiralici za iskane teroriste. Za informacije o njem so ponujali celo do 10 milijonov ameriških dolarjev (8,5 milijona evrov) nagrade.

Nosil je bojno ime Abu Mohamed al Džolani in je bil vodja džihadistične fronte Al Nusra, sirske izpostave teroristične mreže Al Kaida, ki se je skupaj z Islamsko državo (IS) borila proti takratnemu sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu. Čez nekaj let je prekinil vezi z Al Kaido in postal vodja sunitske skupine Hajat Tahrir al Šam (HTS), ki so jo ZDA prav tako označile za teroristično organizacijo. Decembra lani je skupaj s soborci vkorakal v Damask, zrušil Asadov režim in prevzel njegovo mesto.

Pred dnevi je al Šara prispel v New York, da bi se udeležil zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov (ZN), kot prvi sirski voditelj v skoraj šestih desetletjih. Sprejel ga je tudi ameriški državni sekretar Marco Rubio.

Udeležil se je tudi letnega vrha Concordia 2025, političnega foruma o globalnih zadevah, ki poteka vzporedno z Generalno skupščino ZN in združuje svetovne voditelje, poslovneže ter predstavnike nevladnih organizacij, da bi spodbudili javno-zasebna partnerstva in dialog. Tam ga je pričakal Petraeus, ki ni priznal le, da sta nenavaden par, pač pa je Sirca tudi prehvalil, njun panel povzema Al Jazeera.

Al Šarovo pot od uporniškega voditelja do vodje države je označil za eno najbolj dramatičnih političnih preobrazb v novejši zgodovini Bližnjega vzhoda, dejal je, da ima al Šara "veliko oboževalcev" in da je tudi sam eden izmed njih. Med pogovorom je izrazil tudi zaskrbljenost za osebno počutje sirskega voditelja in ga vprašal, ali dovolj spi.

"Nekoč smo bili v boju, zdaj pa prehajamo k pogovoru," je z nasmehom dejal al Šara, ko je bil povprašan o njegovi zgodovini, in dodal, da ljudje, ki so šli skozi vojno, poznajo pomen miru. "Preteklosti ne moremo soditi na podlagi današnjih pravil in današnjega dne ne moremo soditi na podlagi pravil preteklosti," je dejal sirski predsednik.

Ko je govoril o svojem času kot poveljnik Al Kaide, je al Šara priznal, da so se "morda dogajale napake", vendar da je zdaj pomembno braniti sirsko ljudstvo in regijo pred nestabilnostjo. "Naša zavezanost temu cilju nas je danes pripeljala sem v New York, kjer sedimo med zavezniki in prijatelji," je pojasnil. Dejal je, da verjame, da se bori za "plemenit cilj", ki si zasluži podporo.

New York Times je al Šari ob tej priložnosti posvetil dolg članek z naslovom Džihadist, upornik, državnik, v katerem razčlenjuje številne obraze sirskega voditelja. "Intervjuji z več kot 70 ljudmi, ki so bili v stiku z njim med njegovim vzponom, so naslikali sliko inteligentnega in ambicioznega kameleona, ki je uporabljal zvijačnost, šarm, diplomacijo in brezobzirnost, da bi preživel v nekaterih najnevarnejših kotičkih Bližnjega vzhoda," so zapisali.

Rodil se je leta 1982 v Savdski Arabiji v sirski družini srednjega razreda, ki se je, ko je bil še otrok, vrnila domov v Damask. Njegov oče je bil ekonomist, mati pa učiteljica. Družina ni imela zgodovine islamističnega ekstremizma. Sosedje se ga spominjajo kot vedoželjnega in sramežljivega otroka, v najstniških letih pa je začel nositi dolgo tuniko in pleteno kapo, kar je pomenilo naraščajočo religioznost. Ko je bil star 20 let, so ga sosedje nehali videvati. "Nenadoma je izginil. Celo njegova mati ni vedela, ali je živ ali mrtev," je za omenjeni časnik opisala soseda.

Izkazalo se je, da se je tik pred ameriško invazijo leta 2003 izmuznil čez mejo v Irak in se pridružil upornikom, ki so kasneje postali jedro Al Kaide v Iraku. Čeprav ni znakov, da bi se resneje boril, so ga ameriške sile pod Petraeusovim vodstvom ujele med nameščanjem obcestnih bomb, namenjenih ameriškim vojakom. Pridržan je bil v Mosulu skupaj z drugimi osumljenimi uporniki, spominjajo se ga tihega zapornika, ki se je predstavil kot iraški študent po imenu Amdžad Mudhafar in je govoril arabsko s prepričljivim iraškim naglasom.

Eden izmed iraških plemenskih voditeljev, ki se je z njim spoprijateljil v zaporu, je nato na svojega jetnika skoraj pozabil, dokler se ni lani na televiziji ta pojavil kot novi voditelj Sirije: "Zdaj je Amdžad Mudhafar, ki je bil z mano pridržan v Mosulu, predsednik Sirije," je izjavil za ameriški časnik, še vedno zmeden. Niti iraške oblasti niso vedele, da je pravzaprav Sirec, marca 2011 so ga izpustili, nekaj dni pozneje so v Siriji izbruhnili protivladni protesti, ki so jih navdihnile vstaje arabske pomladi. To je bila prva iskra državljanske vojne, ki je al Šaro privabila nazaj domov, piše NYT.

Kmalu je oblikoval svojo džihadistično skupino, fronto al Nusra, ki se je pozneje pridružila teroristični mreži Al Kaida, ki jo je ustanovil Osama bin Laden.

Skupina, ki je bila v Siriji druga najpomembnejša za Islamsko državo (IS), je nastala januarja 2012, deset mesecev po začetku protestov proti sirskemu režimu Bašarja al Asada, s katerimi se je začel sirski konflikt. Denar za začetek operacij mu je posodil zloglasni Abu Bakr al Bagdadi, iraški vodja Al Kaide. Fronta al Nusra je udarila takoj na začetku leta 2012, ko je sprožila samomorilske bombne napade na varnostne strukture v največjih sirskih mestih, pri čemer je bilo ubitih na stotine ljudi.

V spletnem sporočilu, v katerem je prevzel odgovornost za dva velika napada, je Al Šara obljubil nadaljevanje. "Ta režim se ne bo nikoli ustavil, razen z božjo pomočjo in z močjo orožja," je dejal pod novim vojnim vzdevkom Abu Mohamed al Džolani. Njegove prave identitete ni poznal skoraj nihče. "Takrat je večina sirskih upornikov svoj boj videla kot upor proti brutalni diktaturi. Fronta al Nusra je dodala taktiko nasilnega džihadizma in si prizadevala, da bi svojo togo razlago islama postavila za zakon," so zapisali pri New York Timesu.

"Ne želimo vladati državi," je al Šara dejal v svojem prvem televizijskem intervjuju za katarsko Al Jazeero leta 2013, njegov obraz in prava identiteta pa sta bila še vedno skrita. "Želimo si, da bi Božji zakon vladal državi," je poudaril. Njegove sile so se namestile v provinci Idlib, revnem kotičku severozahodne Sirije, skupine za človekove pravice in sirski aktivisti so jih obtoževali utiševanja kritikov, ugrabitev, ubijanja.

Al Šara se je sčasoma začel odmikati od ekstremizma. Konec julija 2016 je sporočil, da se njegova skupina razhaja z Al Kaido. "Zahvaljujemo se poveljnikom Al Kaide, da so razumeli nujnost prekinitve stikov," je dejal v posnetku, ki ga je objavila arabska televizija Al Jazeera. Namen odločitve za prekinitev odnosov je bil predvsem "utišati predsodke mednarodne skupnosti", ki je imela skupino za teroristično. Zaščititi želijo tudi sirsko revolucijo, je še poudaril.

Skupina je postala Fronta za osvojitev Sirije, oblikovala se je organizacija Hajat Tahrir al Šam (HTS). Al Šaro je sicer na tej poti spodbujala Turčija, saj je bila vojna v Siriji zanjo nočna mora in je na njeno ozemlje prisilila milijone beguncev, na južni meji pa ustvarila zatočišče za džihadiste.

Za stabilizacijo območja je Turčija iskala sirskega partnerja in Al Šara se ji je zdel najsposobnejši. Zato so mu turške obveščevalne službe povečale podporo in ga hkrati spodbujale, naj se odmakne od ekstremizma. Spravil se je s tamkajšnjimi kristjani, skupina je prenehala z izvajanjem samomorilskih napadov in svoj boj proti diktaturi preoblikovala v bolj nacionalistične okvirje.

Izkušeni ameriški diplomat Robert S. Ford se spominja pogovora z Al Šaro leta 2023 o tem, ko mu je pripovedoval, kaj si je zamislil kot svoje naslednje dejanje - zavzetje prestolnice Damask in upravljanje Sirije. "Možnost, ki se je takrat zdela neverjetna," je priznal Ford. A pred desetimi meseci je Al Šara z veliko vojaško ofenzivo storil prav to.

S soborci iz HTS je decembra lani bliskovito vkorakal v Damask in prekinil 50-letno vladavino Asadove družine in nato januarja letos postal novi sirski predsednik. Majhni skupini novinarjev je ta mesec na srečanju v Damasku povedal, da ga je njegova preteklost – ne glede na to, kaj kdo meni o njej – pripravila na to, da je storil tisto, česar nihče drug ni mogel: strmoglavil je Asadov režim.

Preobrata v resnici ni pričakoval nihče, piše revija Slate. Ryan Crocker, nekdanji ameriški veleposlanik v Siriji, se spominja vzdušja na konferenci na visoki ravni v Katarju, ko so Šarine sile zavzele Damask. "Bilo je fascinantno samo opazovati, kako se je to odvijalo," se spominja Crocker, ki je bil priča iranskemu in ruskemu alarmu. Celo Turčija, dolgoletna podpornica Al Šare, je bila presenečena. Turški zunanji minister Hakan Fidan je bil, kot pravi Crocker, "preprosto besen – češ, kaj ta nadobudnež počne z našim denarjem".

Nekdanji jordanski zunanji minister Marwan Muasher je bil bolj praktičen, razmišljal je, da morda Sirija zdaj znova postane trgovska pot, lahko se bodo vrnili begunci, zmanjšala pa se bo trgovina s kaptagonom. Dejansko je bila ena prvih potez Al Šare napad na proizvodne centre in distribucijske poti kaptagona, sintetičnega amfetamina. Kaptagon je bil del mamilarskega imperija, ki je financiral Asadov ožji krog, pri čemer je imel pomembno vlogo njegov brat Maher al Asad, ki je vodil četrto divizijo sirske armade, ki je bila močno vpletena v proizvodnjo in distribucijo droge, piše Slate.

Tujina je Al Šarin položaj sprejela, države so v Damask začele pošiljati svoje ministre, da bi ponovno vzpostavili vezi s Sirijo. Trumpova administracija je imela sprva do Al Šare bolj previden odnos, očitno je sledila namigom izraelske vlade, ki je bila skeptična do novega sirskega voditelja, piše revija Time. Toda savdijski prestolonaslednik je nato maja posredoval pri srečanju med Trumpom in Al Šaro, po katerem je Trump sirskega voditelja označil za " čvrstega, privlačnega fanta " in Trumpova administracija je postala navdušena podpornica njegove vlade, dodajajo.

V prvih mesecih na oblasti je Al Šara dajal prednost zunanji legitimnosti, obiskoval tuje prestolnice in v Damasku sprejemal goste, redko pa je nagovarjal domačo, sirsko javnost. Zdi se, da se mu je strategija obrestovala, kot piše Time, pridobil si je široko mednarodno priznanje sirske politične ureditve po Asadu in si zagotovil odpravo nekaterih sankcij s strani ZDA in drugih držav, ki jih Sirija nujno potrebuje za okrevanje in obnovo. 

V New York je prišel lobirati za še nadaljnje odtegovanje pasu. Kljub vsem rokovanjem in fotografiranju pa ostaja pod sankcijami ZN, ki vključujejo prepoved potovanja. Njegovo prisotnost v New Yorku je omogočila intervencija Washingtona v okviru širše ponovne vzpostavitve odnosov po padcu Asada.

Veliko dela ga še vedno čaka tudi doma, kjer bodo kmalu parlamentarne volitve, opozarjajo vsi omenjeni mediji. Njegov ugled je omadeževalo nedavno sektaško nasilje, v napadih, v katerih so po navedbah skupin za človekove pravice in Združenih narodov sodelovale njegove varnostne sile, je bilo ubitih na tisoče ljudi.

"Moč je skoncentriral v svojih rokah in rokah svojih zvestih poslancev, kar vzbuja pomisleke o tem, ali si resnično želi vzpostaviti vlado, ki bi zastopala vse raznolike manjšinske skupine v Siriji, ali pa namerava postati nov samodržec," svari New York Times.

"Več kot 90 odstotkov Sircev živi v revščini. Zdravstveni in izobraževalni sistemi se sesuvajo. Vladne in vojaške plače ostajajo neizplačane. Še vedno ni predstavil načrtov za reševanje revščine, odpravo socialnih krivic ter prevzem odgovornosti za storjene zločine," piše Slate. "Čeprav bo Al Šarin prvenec v ZN še utrdil priznanje njegove vlade, so razmere v Siriji nestabilne. Mednarodna skupnost, ki Al Šaro zdaj pozdravlja, bi ga morala spodbuditi k sprejetju resnično vključujočih politik, ne pa k uvedbi nadzora nad še vedno razdeljeno državo," je pred njegovim nagovorom v Generalni skupščini v ZN v New Yorku opozoril Time.