Ali gre Amerika v komunizem?

Ni bilo to edinkrat, v različnih nagovorih v zadnjem času je komunizem med drugim označil za hujšo grožnjo, kot je bila 1. svetovna vojna, pa druga svetovna vojna, z napadom na Pearl Harbour vred, celo hujša grožnja, kot je bil napad na dvojčka 11. septembra 2001. Pa da so komunisti živali, ki da stojijo za atentati nanj in še marsikaj groznega jim je pripisal.

Komunist kot psovka v Ameriki sicer ni nekaj novega, denimo tudi taki borci za temeljne pravice ljudi kot je bil Martin Luther King so dobili oznako komunist, Donald Trump pa je v preteklosti za komunista označil tudi Joea Bidna in Kamalo Harris.

Toda to je bilo sporadično in bolj mimogrede, zdaj pa to postaja pomembnejši del Trumpovega nagovarjanja volilcev in vse bolj spominja na čase takoimenovane rdeče grožnje.

Povod za to so nedavne zmage politikov, ki sebe imenujejo za demokratične socialiste, ta struja pa postaja znotraj tradicionalne stranke Demokratov vedno močnejša.

Po drugi svetovni vojni, po tem, ko je bilo jasno, da je konec vojnega zavezništva in se je svet ostro polariziral, kot je dejal eden izmed zmagovalcev druge vojne, takrat že nekdanji britanski premier Winston Churhill, v znamenitem govoru v Fultonu v ZDA, vzpostavila se je železna zavesa, nastopila je hladna vojna.

V Ameriki so ljudje gradili male zasebne bunkerje in se pripravljali na jedrsko kataklizmo, v družbi pa je razsajal senator Joseph McCarthy, ki je preganjal domnevne komuniste, ki da so se zajedli v vse pore družbe in vohunijo za Sovjete. Kdor koli je pokazal malo socialnega čuta, kdor koli je rekel kaj kritičnega o državi, se je lahko znašel na tej črni listi, ki je uničila življenja mnogih ljudi. Večina izmed njih seveda še zdaleč niso bili komunisti. In še en zanimiv podatek iz tega obdobja, pomemben tudi za današnji čas, glavni pomočnik McCarthya je bil Roy Cohn, odvetnik, ki je bil kasneje, do svoje smrti, umrl je za aidsom, tudi mentor oziroma tisti, ki je takorekoč naredil iz Trumpa uspešnega milijarderja.

Seveda pa bi bilo napačno sklepati, da komunisti niso bili nekoč tudi v ZDA precej močni. Z migranti iz Evrope so prišle tudi ideje večje pravičnosti in KP ZDA je imela na svojem vrhuncu, med obema vojnama, več kot 85 tisoč članov. Čeprav nikoli niso direktno kandidirali na volitvah pa so bili vplivni preko sindikatov in podpirali progresivne demokrate, podprli so tudi New deal, program predsednika Franklina Roosevelta, ko je država prvič zares posegla v ekonomijo in socialo.

Seveda, po drugi strani je imel v 30-ih letih prejšnjega stoletja rasistični Ku Klux Klan med 3 in 8 milijonov članov. Iz svojih vrst so imeli guvernerje, senatorje, lokalne šerife, policiste ...

Del ameriške zgodovine prav gotovo ni teror komunistov, je pa zato teror rasistov, zgodovine, ki bi jo, mimogrede, zdaj Trump rad olepšal.

Ameriški pisatelj Percival Everrett v romanu Drevesa med drugim govori o številkah in imenih, natančnem seznamu vseh linčanih temnopoltih, ime za imenom, na tisoče ljudi, ki so umrli grozljive smrti in zato ni bilo niti ene obtožbe ali obsodbe. Niti ene.

Če ne bi Klan samega sebe spotaknil s korupcijo pa celo nasilnimi ugrabitvami, posilstvi znotraj svojih vrst, kdo ve, kam bi šel njihov vpliv

Že tako so bili dejavni tudi po drugi svetovni vojni. In ko so v 50-ih vneto preganjali domnevne komuniste, so leta 1955 v Mississippiju klanovci ugrabili, mučili in na koncu ubili 14 letnega fanta, Emmmeta Tilla, zaradi lažne obtožbe bele prodajalke, da jo je neprimerno nagovoril. Morilci nikoli niso odgovarjali za zločin.

V zgodovini se je vedno veliko dogajalo, to se je dobro spomniti sem in tja, če bi se nam mogoče zazdelo, da smo v tem smislu kaj posebnega kot generacija

Koga pravzaprav Trump zdaj straši s komunisti? Morda starejše, bolj konzervativne volilce. Različne ankete, Gallupa, pa televizijskih mrež CNN, CNBC kažejo sicer na splošno še vedno precejšnje nezaupanje volilcev do demokratičnih socialistov, po drugi strani pa tudi precejšen, še ne tako dolgo nazaj povsem nepredstavljiv preobrat v ameriškem dojemanju družbe. Tretjina tistih, ki volijo demokrate bi podprla demokratičnega socialista, več kot polovica pa vidi demokratični socializem kot nekaj pozitivnega.

Eden izmed pomembnih razlogov je, da ljudi že nagovarjajo drugače. Če so Kamala Harris in klasično tradicionalno jedro demokratov še stavili na govor o človekih pravicah in podobnih, za večino abstraktnih stvareh pa ta novi val govori o povsem konkretnih stvareh. Zastonj javnem prevozu, o gradnji dostopnih stanovanj, o brezplačnem varstvu za otroke, bolj dostopnem izobraževanju, zdravstvenem zavarovanju za vse. In to je v bistvu ta komunizem s katerim straši Trump kot največjo grožnjo za obstoj Amerike. Gre za nekaj precej podobnega temu, kar so social demokratske vlade uvajale po vojni v številnih evropskih državah.

In to razumejo kot grožnjo pač tisti najbogatejši, kamor spada tudi Donald Trump, ki hočejo vedno več in več in bi zato odvzeli tudi starejšim, pognali na cesto matere samohranilke, pustili, da ljudje brez zavarovanj umirajo na hodnikih urgenc ...

In jim je vseeno, če je vse dražje, hrana, bencin. To pa razumejo in razjezi tudi tiste, ki jih sicer politiki kot je Trump lovijo predvsem na patriotizem, ki je v njihovem svetu enak trdemu kapitalizmu in če temu nasprotuješ pač ne ljubiš dovolj svoje države.

Gibanje demokratičnih socialistov obstaja že od leta 1982. Zagon, ki mu ga je dala kandidatura in program senatorja Bernija Sandersa za predsedniškega kandidata Demokratov leta 2016 in še posebej leta 2020 leta, v družbi, kjer velja, da je vsak sam odgovoren, ali mu gre dobro ali pristane na cesti, pa je res presenetljiv.

Spremembe gredo počasi, vedno je bilo tako. Denimo, preden so si delavci izborili to, kar poznamo danes, 8 urni in pet dnevni delovnik, so delali po 10, 12 ur, prosta je bila samo nedelja.

Tudi zdaj, ob vsem viharju, ki ga dvigujejo, govorimo le o nekaj politikih, ki zagovarjajo ta bolj napredna stališča. Kljub temu pa, kot bi rekli po Lucasovo, imperij že vrača udarec.

Ameriški novinar Ken Klippenstein je objavil nekaj internega dopisovanja organizacije, ki se imenuje Tretja pot. Gre za ugledno demokratsko organizacijo, ki jo finacira velik kapital, veliki bankirji.

Ne smemo misliti, da je to kar zagovarjajo demokratični socialisti Skandinavija, zapišejo, ljudje kot je župan New Yorka Zohran Mamdani so nevarni teroristi, ki hočejo vzpostaviti režim po vzoru Kube.

Oborožena z milijoni dolarjev in podporo številnih tradicionalnih demokratov, je že šla v napad. Proti, kot je brati v njihovih mailih, skrajnemu levemu ekstremizmu in za njih, pravijo, je to vojna.

To je seveda povsem v sozvočju s Trumpom in republikanci, ki so v pomanjkanju drugih ustreznih komunističnih držav – res težko rečemo za Rusijo, celo Kitajsko, da so komunistične, za glavnega sponzorja domnevnega svetovnega komunizma zdaj našli zmatrano in obubožano Kubo.

Zunanji minister Mark Rubio je že pred nekaj tedni tudi govoril o skrajnem levem terorizmu, kamor je uvrstil tudi ekonomski ekstremizem. Kaj bo to pomenilo v praksi, bo že omenjanje dvomov v kapitalizem in za večjo pravičnost dovolj za oznako nevaren terorist? Pomembno vprašanje tudi za tiste, ki bodo v prihodnje potrebovali ameriški vizum.

Kot nekoč, bo tudi zdaj potekal oster napad na ljudi, ki si prizadevajo za bolj pravično družbo, ne pa denimo na člane MAGE, anti demokratične algoritme, širjenje orožja, ali nasilja na splošno

Nove politike v ZDA v veliki meri podpirajo mladi, gre na nek način za menjavo generacij, tudi politiki, ki so izvoljeni so večinoma mlajši.

Poleg načela večje enakosti in pravičnosti, je vse bolj pomemben dejavnik tudi, kako se politiki opredeljujejo do Izraela, do režima, ki izvaja genocid.

Ne gre za kakšno ljubezen do socializma, pravijo nekateri komentatorji, bolj za potrebo po nujnih spremembah, ki bi dejansko nekaj prinesle večini ljudi. Sprememebe, ki vedno na začetku zgledajo nemogoče, dokler se ne zgodijo,

Italijanski zgodovinar Enzo Traverso v svoji knjigi Levičarska melanholija piše o melanholiji levice, ki da vedno izgublja.

Res bi lahko tako razmišljali, če pogledamo tudi zadnja leta, ni novih idej, veliko izjemnih pobud in gibanj od spodaj, kot je bila arabska pomlad, pa Okupirajmo Wall street, okoljska gibanja in druga so se nekako izpela, poniknila.

Pa vendar, po drugi strani, se znova dogaja marsikaj. V naši bližini je denimo pomenljiv poraz Orbana, znova vznikajo gibanja, morda na koncih sveta, ki so oddaljena od naših oči, pa vendarle. Eno zadnjih takih je Stranka ščurkov v Indiji, ki si ji nadela to ime, potem ko je minister za izobraževanje označil mlade izobražene nezaposlene za ščurke. Upirajo se in so dosegli tudi prvi uspeh proti avtoritarnem režimu premiera Narendre Modija, odstop ministra in tudi že nekaj reform.

No, v Evropi trenutno večinsko korakamo v drugo smer. Upor proti etabliranim tradicionalnim strankam se kaže tako, da volilci volijo skrajno desnico, katerih programi temeljijo v veliki meri na sovraštvu do tujcev

Tudi pri nas je bila stranka, najbolj podobna socialističnim demokratom v ZDA, tista stranka, ki so jo politične stranke z desne z veliko ihto zavračale. Z njimi pa nikoli! Veliko raje očitno z lažnivci, goljufi in tako naprej.

Nekakšen paradoks je, da v času, ko Amerika odkriva načela večje enakosti in pravičnosti, ko bi marsikdo v tem smislu pozdravil tudi pozitivne intervencije države, ko se širi zavedanje, da nisi sam kriv, če zboliš in spraviš sebe in družino v nepoplačljive dolgove, da nisi sam kriv, če moraš delati tri službe, da lahko komaj preživiš, da nisi sam kriv, če nekateri kopičijo milijarde, tako da odvzamejo najrevnejšim, gremo mi v Evropi in tudi v Sloveniji vedno bolj po tej, tradicionalni, očitno preživeti ameriški poti.

Vsi, ki ne morejo delati so lenuhi, in goljufi, umetniki morajo bit nujno lačni natakarji, kdor ne bo mogel plačati zdravnika si bo sam kriv. In tako naprej.

Zanimiv preobrat, ko ZDA, zelo skromno zaenkrat pa vendarle, začenja razmišljati v terminih nekakšne evropske social demokracije, Evropa pa gre po poti politik in prevlade tistih, ki jih vodi brezobziren in nesolidaren trdi pohlep, z vedno manj varovalkami socialne države.