Ali se predsedniška tekma v ZDA obrača v korist Joeja Bidna?

Za Trumpa ni bilo resnega dvoma, da se bo ponovno v imenu republikanske stranke potegoval za funkcijo in glasove desnih volivcev. Med določenimi frakcijami volilnega telesa je (bil) dovolj priljubljen, da so (bile) njegove možnosti za zmago na volitvah ugodne. V tekmi za strankarsko nominacijo praktično ni imel konkurence, kar je značilno za močne predsednike, ki še enkrat kandidirajo na funkcijo.

Bolj odprt boj smo lahko videli na levi strani. Kampanja Bidna je v zadnjem ovinku predčasno zaključene dirke pritisnila na plin in prehitela Bernieja Sandersa po številu osvojenih delegatov. V času, ko je bilo javno življenje zaustavljeno, pa so bile strankarske volitve v mnogih zveznih državah prestavljene na kasnejši datum, večina na junij. V nekaterih so se odločili izvesti glasovanje po konvencionalnih pravilih ali po pošti, predvsem slednje pa postaja kontroverzna tema tudi v luči novembrskih volitev.

Čeprav je Sanders že drugič zapored izgubil boj za demokratsko nominacijo proti kandidatu strankarske elite, je ta poraz manj grenak kot tisti proti Hillary Clinton. Tokrat v prid "strankine" izbire tehtnice niso nagnili superdelegati, ampak volivci – predvsem temnopolti volivci z juga države. V Bidnu so mnogi demokrati pač videli najbolj realno možnost za zmago proti Trumpu, kar javnomnenjske ankete trenutno tudi potrjujejo.

Glede na vsesplošno negotovost v ZDA in po svetu ni visoke nujnosti, da današnje ankete točno napovedujejo rezultat nekaj mesecev oddaljenih volitev. Je pa polje političnega boja po epidemiji covida-19 bolj kot ne izdefinirano, tako da lahko z gotovostjo napovemo vsaj, kaj nas čaka do razglasa volilnih rezultatov in zakaj je koronakriza povečala možnosti Bidna za zmago na ameriških predsedniških volitvah.

Oba kandidata bosta do novembra soočila svoje osebnosti in javno-politična stališča oz. politične programe. V dobi personalizacije politike, o kateri lahko govorimo praktično od prvega televizijskega soočenja dalje, so programi manj pomemben del volilnih kampanj, v ospredju pa so osebnosti kandidatov. Personalizacija je še posebej značilna za predsedniške volitve v ZDA, zato je že od začetka bilo jasno, da bo glavno vprašanje predsedniških volitev 2020, ali si državljani ZDA po vsem videnem še naprej želijo Trumpa za predsednika države? Demokrati seveda upajo, da bo odgovor na to vprašanje odločen ne, Trump pa v času spopadanja države s koronakrizo aktivno pomaga pri tem.

Čeprav bodo letošnje volitve v prvi vrsti referendum o Trumpu, se je že leta 2016 pokazalo, da ljudem ni čisto vseeno, kdo je kandidat na drugi strani. Takrat je demokratska stranka volilni bazi progresivcev in levih populistov servirala kandidatko, ki je v glavah volivcev sprožala občutek kognitivne disonance. Posledično so Sandersovi volivci, ki niso lojalni volivci stranke, ostali doma, drugi pa so podprli Hillary Clinton kljub zadržkom do kandidatke. Ne imeti Trumpa za predsednika je bil za takšne volivce zadosten dobiček, da so odšli na volitve in oddali glas za slabega kandidata, ki jim ni bil ravno pri srcu.

Biden je v tem kontekstu daleč od idealnega protikandidata Trumpu. Bremenijo ga ukrajinska afera s sinom, kontroverzna zgodovina glasovanj v senatu, obtožbe spolnega nadlegovanja in drugega neprimernega obnašanja ter vprašljive kognitivne sposobnosti in posledični retorični kiksi. Največjo uslugo mu lahko naredi Trump – isto uslugo, kot jo je njemu leta 2016 naredila Hillary Clinton. Ima namreč potencial biti tako slab predsedniški kandidat, da bi znali volivci Bidnu odpustiti vse napake in grehe, kot jih desni že štiri leta odpuščajo Trumpu.

Ta je sicer leta 2016 na volitvah nastopil kot popolnoma drugačen kandidat, kot nastopa letos. Nastopil je kot outsider, izzivalec in motilec sistema, ki vstopa v politiko kot izkušen poslovnež, da naredi red. Za mnoge volivce je bil zabaven in duhovit, mnogim všečen tudi zaradi tega, ker je v politični diskurz vnesel nekoliko več iskrenosti in neposrednosti, četudi za ceno pogostih laži in vulgarnosti. V prid mu je šlo tudi dejstvo, da je bil zelo prepoznavna oseba, hkrati pa noviteta na politični sceni.

Letos nastopa kot predsednik Trump, ki bo moral zagovarjati svoje dosežke na funkciji v zadnjih treh letih in pol. Izhodiščni etos Trumpa je tako obrnjen, pa tudi kontekst, v katerem se nahajamo, je precej drugačen kot nazadnje. Trump je znal že kot kandidat izzivalec dobro določati kontekst, v okvirih katerega volivci presojajo kandidate. Kot nosilec funkcije ima sicer še večjo možnost postavljanja tem na agendo in uokvirjanja vprašanj ter problemov, vendar mu je letos pri tem načrte prekrižal koronavirus. Komedija se je v ZDA spremenila v tragedijo, Trump pa se kot predsednik ni najbolje znašel v krizi, ki je ni sam ustvaril. Glavni očitek Trumpu bo, da je v času prave krize odpovedal kot vodja države.

Covid-19 je Trumpu zožil prostor za preusmerjanje pozornosti in postavljanje lastnih tem na agendo. Poleg upada zaupanja v Trumpove sposobnosti in kredibilnost med koronakrizo je slednja definirala vsebino vseh štirih velikih javnopolitičnih tem v ameriški predsedniški volilni kampanji. Te teme so ekonomija, zdravstvo, zunanja politika in državljanske pravice.

Na področju ekonomije bo na agendi okrevanje ameriškega gospodarstva po globalni pandemiji covida-19. Če se ne bodo zgodili kakšni radikalni dogodki, kot je recimo drugi val, potem se bosta soočili dve realnosti, ki sta v retoriki obeh kandidatov prisotni že zdaj. Ena realnost govori o rekordih na borzah in hitrem gospodarskem okrevanju, druga pa o gospodarskem zlomu in recesiji oz. ekonomski depresiji, ki prihaja. Ne glede na potencialne scenarije razvoja dogodkov pa je koronakriza ohladila gospodarstvo, predvsem tisto, ki hrani malega človeka, s čimer je Trump izgubil enega od svojih paradnih konjev načrtovane kampanje.

Tudi na področju zdravstva bo izhodiščni problem epidemija koronavirusa, ukrepanje ameriškega zdravstvenega sistema med koronakrizo, razvoj cepiva ter pripravljenost zdravstvenega sistema na nove epidemije. Na temi zdravstva brez preusmerjanja pozornosti na Svetovno zdravstveno organizacijo verjetno ne bo šlo, a ker bo tema nabita s tragičnimi čustvi ob izgubi sodržavljanov, Trump pa bo upravičeno kritiziran glede vodenja države med epidemijo, bo imel Biden tukaj možnost lahkega nabiranja političnih točk.

Problematika pandemije bo povezana tudi s področjem zunanje politike. Poleg reorganizacije sveta po koronakrizi bo najbolj na agendi Kitajska, ki začenja resno ogrožati ameriški imperij. Trump je na tej temi močan, sploh za svojo domoljubno/rasistično bazo, za Bidna pa zunanja politika predstavlja najbolj neugodno temo, delno zaradi neizpolnjenih obljub Obamove administracije na tem področju, predvsem pa zaradi ukrajinske afere, s katero mu bo Trump zagotovo rušil kredibilnost.

V zadnjih tednih pa se je izkristalizirala še vsebina zadnje večje teme – državljanskih pravic. Protesti za pravice temnopoltih državljanov ZDA so zadnji izmed dogodkov, ki so oblikovali vsebinsko polje te predsedniške kampanje. Jasno je, da bo temo zaznamoval problem sistemskega rasizma v ZDA in potreba po reformi policijskega ter pravosodnega sistema. Večja kot bo polarizacija na tej temi, višja bo mobilizacija temnopoltih volivcev proti Trumpu in vsemu, kar predstavlja – čeprav protikandidat ni idealen.

Novi temnopolti volivci so lahko tista skupina, ki bo prispevala ključne glasove za zmago Bidna, tako kot so to bili t. i. odrinjeni leta 2016 – skupina, ki je prispevala 5 % vseh glasov, ki jih je Trump prejel na glavni tekmi. Za izgradnjo podobe progresivne alternative in mobilizacije temnopoltih volivcev se bo Biden zelo verjetno odločil za izbiro temnopolte ženske za podpredsedniško kandidatko. Za to mesto se kot mikavna in logična izbira ponuja Michelle Obama.

Poleg odprte tekme za končno zmago je koronakriza odprla še vprašanje reforme volilnih postopkov. Kako izvesti temeljni demokratični ritual v primeru drugega vala epidemije oz. v primeru kakršnihkoli izrednih razmer, ki so podobne tistim, ki smo jih videli marca in aprila? Premislek na tem področju zajema od glasovanja po pošti do i-volitev ter s tem povezanimi problematikami enotne digitalne identitete državljanov ter vsesplošne varnosti ter legitimnosti teh postopkov.

V tej luči se že kažejo razlike med kandidatoma. Trump bi strankarsko konvencijo, na kateri bo prejel republikansko nominacijo, izvedel v obliki konvencionalnega zbora članov stranke oz. delegatov, Biden pa zagovarja izvedbo online konvencije. Legitimnost procesa letošnjih predsedniških volitev v ZDA bosta tako ali drugače preizpraševali obe politični strani še dolgo v 2021, kakšno stališče bosta zavzeli, pa je seveda odvisno od končnega rezultata volitev.