Ali so volilne kampanje pomembne? Primer Zoran Milanović

Dilema, pred katero stojimo, je naslednja: ali je Milanovićev uspeh rezultat politične matematike in seštevanja glasov kandidatov, ki so odpadli po prvem krogu, ali pa je končni rezultat odvisen od učinkovitih orodij, ki se jih je kandidat posluževal v kampanji in na ta način premagal protikandidatko?

V politološki literaturi obstajata dva ločena, ampak v empiričnem smislu povezana načina definiranja volilnih kampanj. Prvi se osredotoča na institucionalne pogoje, ki so za to potrebni, drugi pa gleda na kampanjo kot na specifično obdobje, ki je lahko krajše ali daljše od uradnega obdobja, namenjenega izvedbi aktivnosti v kampanji. Institucionalni in kvaziinstitucionalni pogoji, ki so potrebni za to, da lahko govorimo o kampanjah, so znan datum volitev, registrirani politični akterji oziroma kandidati, zakonsko določena pravila volilnega tekmovanja in odločenost političnih akterjev (kandidatov), da ves svoj čas porabijo za to, da bodo (ponovno) izvoljeni.

Datum volitev določa, kdaj bodo potekale aktivnosti kandidatov, obenem pa natančno določa tudi, kdaj se kampanja uradno konča. Veliko težje je določiti njen začetek. V ZDA so datumi vseh volitev znani od dneva ratifikacije ameriške ustave, v večini sodobnih parlamentarnih demokracij pa se izvajajo redno po izteku vsakega mandatnega obdobja. Zakonsko določeni roki za volilna opravila in kampanjo so po navadi vezani na obdobje pred volitvami.

Ampak, kaj to pomeni za politike na oblasti ali v opoziciji, ki tudi med mandatom nagovarjajo volivce? Dilema, ki se na tej točki postavlja, je, ali naj tudi te nastope razumemo kot kampanjo za naslednje volitve? Ta dilema opozarja, da je izjemno težko določiti dejanski začetek kampanje, ali z drugimi besedami – pojasniti, ali je kampanja dejansko kampanja ali nekaj drugega. O tem že nekaj desetletij poteka intenzivna debata.

Več o kampanjah lahko izvemo, če jih razumemo kot obdobje povečane intenzivnosti, ki je bolj kot od uradnih rokov odvisno od aktivnosti kandidatov in drugih sodelujočih v volilni tekmi. Kandidati lahko kampanje s predstavitvijo svoje kandidature v medijih začnejo zgodaj, tudi nekaj mesecev ali celo leto pred volitvami, pri čemer ni nobenih garancij, da bodo s tem pritegnili pozornost javnosti in si tako zagotovili prednost v volilni tekmi.

Scenarij, po katerem bi se kandidati skrivali v času kampanje, je manj verjeten, vendar mogoč, predvsem v primerih, ko gre za kandidate s pozitivno ustvarjeno podobo v javnosti in kandidate, ki se skrivajo za ustvarjeno znamko stranke oziroma strankarskega vodje. Logično vprašanje, ki se pri tem postavlja, je, kaj pomeni povečana intenzivnost v kampanji in kako se le-ta kaže?

Dogodki v kampanji volivce nenehno spominjajo, da se bliža volilni dan, kar kaže na jasno povezanost med kampanjo in dnevom volitev. Vse omenjeno se pri določenem deležu volivcev kaže v obliki intenzivnega spremljanja medijev, povečane zainteresiranosti za dogodke v kampanji (shodi, televizijska soočenja, plakatne vojne itd.), informiranja o kandidatih in njihovih stališčih, sodelovanja v razpravah o politiki ali utrjevanja političnih preferenc in odločitve glasovati na volitvah.

Indikator povečane intenzivnosti je tudi pozornost, ki jo dogodkom pred volitvami posvečajo množični mediji (predvsem televizija!). V politološki literaturi je uveljavljeno prepričanje, da odločitve množičnih medijev o tem, katere zgodbe bodo prišle do volivcev, odločajo o tem, katere zgodbe bodo ljudje razpoznali kot relevantne in jim bodo pripravljeni nameniti svoj čas in pozornost. Vsaka zgodba v kampanji, ki na različne načine pritegne volivce (lahko jih zabava, žalosti ali jezi), je pomembna, še posebej v trenutku sprejemanja odločitve o tem, komu bodo namenili svoj glas. Skladno s tem je logično pričakovati, da je pozornost medijev največja v zadnjih dneh kampanje.

In kaj se je dogajalo na Hrvaškem pred nekaj tedni? Zoran Milanović je kot kandidat koalicije strank, med katerimi je bila vodilna socialdemokratska stranka (SDP), uspel mobilizirati članstvo in podpornike te koalicije. Po drugi strani je uspel mobilizirati še del volivcev, ki so se drugega kroga predsedniških volitev udeležili, ker so v Milanoviću videli zmagovalnega kandidata, ali zato, da glasujejo proti Kolindi Grabar-Kitarović. Primerjalno gledano je razlika v volilni udeležbi med prvim in drugim krogom volitev bila zanemarljiva (v 1. krogu je na volišča prišlo 51,15%; v 2. krogu pa 55%), kar pomeni, da se volilna matematika v tem primeru ne izide. To potrjuje dejstvo, da je v prvem krogu desnica imela še enega močnega kandidata (Miroslav Škoro), ki je dobil dobrih 24,45% oziroma več kot 460.000 glasov, s katerimi bi – ob predpostavki, da desni volivci volijo desnega kandidata, in da se glasovi seštevajo – Grabar-Kitarović v drugem krogu morala zmagati. Ampak to se ni zgodilo.

V primeru zmage Zorana Milanovića tako morata biti jasni predvsem dve zadevi. Prvič, zmagal je kandidat Zoran Milanović in ne koalicija na čelu s stranko SDP. Vse kalkulacije o moči (krepitvi) podpore stranki SDP so napačne. Tako kot v drugih evropskih demokracijah, socialni demokrati na Hrvaškem ostajajo oviti v meglo neoliberalne politike, z izvajanjem katere prispevajo k počasni ampak zanesljivi eroziji socialne države. V enako ideološko paradigmo sodi tudi Zoran Milanović. In drugič, zmago na volitvah je potrebno vedno gledati skupaj s porazom. To pomeni, da je zmago Milanovića nemogoče razumeti brez analize poraza Kolinde Grabar-Kitarović.

Volilni kampanji kandidatov sta se razlikovali. Ker predsedniške volitve potekajo po večinskem volilnem sistemu, pri čemer je celotna država ena volilna enota, so verjetno pomembno vlogo imela medijsko posredovana sporočila. V tem smislu gre izpostaviti televizijska soočenja. Slednja so pomembna predvsem zato, ker je doseg televizijskih soočenj v kampanji dolgoročnejši od enourne oddaje, v kateri nastopajo kandidati. O soočenjih se govori v javnosti, tudi ko se ta končajo, mediji pa o posameznem soočenju lahko poročajo več dni ali celo več tednov. Kandidati s svojimi izjavami tako volivce dosegajo tudi posredno, z diseminacijo teh izjav prek novic in političnih razprav, ki potekajo v različnih medijih.

Predvsem soočenja pred drugim krogom volitev, v katerih sta se Milanović in Grabar-Kitarovićeva soočala sama v studiu, so verjetno prispevala k temu, da si je Milanović kumulativno izgradil legitimnost, ki se je manifestirala v podpori na volilni dan. Poleg razlik v stališčih, karakternih razlik in razlik v neverbalni komunikaciji, so dominirale retorične sposobnosti Zorana Milanovića. Čeprav bi za takšno argumentacijo bila potrebna bolj globoka analiza, bi lahko že na tej točki rekli, da je Milanović v kampanji retorično povozil Grabar-Kitarovićevo.

Milanović je uspel oblikovati pozitivno podobo o sebi in obenem degradirati politično podobo svoje nasprotnice. Uspešno je vztrajal na konfrontaciji, s katero je razkrival globlje razlike med njim in protikandidatko. Trmasto je vztrajal pri prej pripravljenih vsebinah in odgovorih in na ta način dosegel razkritje pomembnih informacij, ki so volivcem v končni instanci olajšale volilno izbiro. Milanović je vodil dobro kampanjo, ki se je v primeru teh volitev pokazala kot pomembna. Pogosto se volilnim kampanjam pripisuje minimalne učinke. Tokrat se je pokazalo drugače. Empirični problem, ki pri tem ostaja tako pred politično znanostjo kot pred splošno javnostjo, je, da je učinke volilnih kampanj izjemno težko meriti. Enako velja praktično za vse volitve, tudi v Sloveniji.