Primerjave med aktualnim predsednikom ZDA in nacističnim diktatorjem iz prve polovice prejšnjega stoletja niso nekaj novega. Številni so že večkrat iskali enačaje med admininstracijo Donalda Trumpa in Adolfom Hitlerjem. Podobnosti izpostavljajo protestniki, ki so v minulih tednih zavzeli ameriške ulice, poln primerjav je tudi splet, po ameriškem napadu na Venezuelo pa je viralna postala tudi podoba, ki jo je za naslovnico Dnevnikove priloge Objektiv ustvaril Tomato Košir. Ta prikazuje Trumpa z mastnimi naftnimi brki, ki spominjajo na Hitlerjeve.
Sosledje dejanj Trumpove administracije z dejanji v času nacistične Nemčije pred drugo svetovno vojno sicer mnogi ugotavljajo v nasilnih racijah ameriške imigracijske in carinske službe ICE, ki jo nekateri označujejo za ameriški gestapo, uničevanju demokratičnih institucij, ameriškem napadu na venezuelsko prestolnico in zajetju tamkajšnjega predsednika Nicolasa Madura, pa tudi v Trumpovih kolonialističnih težnjah po Grenlandiji. "Grenlandija je novodobna Poljska, Trump pa novodobni Hitler," je ob tem eden od uporabnikov zapisal na družbenem omrežju.
Primerjave med obema voditeljema so sicer po mnenju zgodovinarja dr. Boža Repeta z ljubljanske filozofske fakultete smiselne le, če jih uporabimo analitično in sledimo vzorcem: "Zgodovina je namreč enkratna in neponovljiva, ponavljajo pa se vzorci in ravnanja." Poudarja, da gre tu predvsem za razumevanje, kako demokracije v krizah izgubljajo stabilnost, kako se relativizira pravo in kako se oblast personalizira.
Najbolj očitno podobnost pri tem vidi v mehaniki erozije liberalne demokracije. Kot pojasnjuje, avtoritarni voditelji oblast pogosto pridobijo z zlorabo instrumentov parlamentarizma in demokracije.
Pomembno vlogo pri tem ima tudi propaganda – nekoč prek radia, ki je omogočil enosmerno mobilizacijo množic, danes pa prek družbenih omrežij, ki omogočajo "stalno, razpršeno in algoritmično mobilizacijo". Ocenjuje, da ta ustvarja še veliko hitrejšo radikalizacijo. "Še vedno pa skupna značilnost vsaj v enem delu ostaja fizična mobilizacija prek množičnih zborovanj, shodov in demonstracij," dodaja.
Od iskanja 'notranjega sovražnika' do kulta osebnosti
Sogovornik se strinja, da lahko med voditeljema in dogajanjem v državah povlečemo tudi več drugih vzporednic. Med glavnimi podobnimi vzorci našteje politiko notranjega sovražnika, napade na (demokratične) institucije, normalizacijo izrednih ukrepov, zamenjavo kadrov in nastavljanje svojih ter kult osebne zvestobe in lojalnosti.
Slednji ima pri Hitlerju in Trumpu podobno funkcijo, a različno vsebino, pravi zgodovinar. V obeh primerih se voditelj predstavlja kot utelešenje "pravega" naroda, kritiko razglaša za napad na državo ter zahteva osebno lojalnost, pri čemer institucije in pravila potisne v ozadje, politika pa se napaja iz stalnega konflikta in ustvarjanja notranjih sovražnikov.
Ključna razlika je v tem, da je bil Hitlerjev kult osebnosti mitski in totalitaren, zasidran v rasistični ideologiji in občutku zgodovinskega poslanstva, Trumpov pa je bolj performativen in narcističen, zgrajen na medijski pozornosti in predstavi osebne nepogrešljivosti. Skupno obema pa je razumevanje sveta kot prostora moči, v katerem pravila in mednarodno pravo veljajo le toliko časa, dokler služijo interesom močnejšega.
"Pri iskanju notranjega sovražnika gre za legitimacijo oblasti skozi stalno mobilizacijo proti 'nevarnim' skupinam in 'izdajalcem'," pojasnjuje. V 30. letih prejšnjega stoletja so bili to Judje in komunisti, danes pa so to postali migranti, elita, novinarji, sodniki, civilna družba, našteje. Ob tem se pojavljajo tudi pritiski na institucije, ki so predstavljene kot ovira ljudski volji. Repe opozarja na pritiske na sodstvo, administracijo, medije in volilne postopke, pri čemer omenja diskurz o "ukradenih volitvah", ki naj bi jih bilo treba "radikalno korigirati" – tudi z uličnim nasiljem – ali v milejši obliki s prilagojenimi oz. žiriranimi volitvami.
'ZDA kot 'izbran narod' je modernizirana oblika nemške nadrase'
Trend zelo nevarnih ponovitev pa Repe opaža pri ideologiji in njeni percepciji: "Vsaka močna politična ideologija ne mobilizira le s strahom, temveč tudi z obljubo prihodnosti. Razlikovanja pri velikih ideologijah so prav v tem, kaj obljubljajo in komu obljubljajo."
In kakšna je ideologija trumpizma? "Ta kot ideologija sodobnosti praviloma ne ponuja koherentne ideološke prihodnosti, temveč namesto tega ponuja implicitno obljubo. Trump govori v imenu 'pravih Američanov', ki so praviloma razumljeni kot beli, krščanski, patriotski, tradicionalni. Manjšine pa so tolerirane, dokler ne ogrožajo večine," odgovarja.
Kot pojasnjuje, gre tu za kulturno in rasno kodirano politiko, ki sicer ni klasična rasna ideologija, a je njen učinek podoben. Rasa se namreč nikoli ne omenja neposredno, "namesto tega se uporabljajo izrazi, podobe, teme in strahovi, ki jih v določeni družbeni skupini jasno prepoznajo kot govor o rasi". "Trump je nosilec te rasno kodirane politike, ki je funkcionalno nova oblika segregacije. Ta je rasna, nazorska in politična," pravi.
Podobnost je tudi v definiranju "veličine". Kot poudarja, slogan Make America Great Again (op. p. naredimo Ameriko znova veliko) ni nevtralen, saj implicira izgubljeno veličino, krivdo za izgubo pripisuje drugim – migrantom, eliti, globalizaciji – in ob tem obljublja obnovo njihove moči.
"ZDA kot 'izbran narod' je modernizirana oblika nemške nadrase in 'Lebensrauma' (pravice do širjenja življenjskega prostora)," izpostavlja in dodaja, da ima t. i. ameriška izjemnost po Trumpu v osnovi podobno obliko: "ZDA so predstavljene kot najmočnejši in zato upravičeni akter, mednarodno pravo je drugotno glede na nacionalni interes, svet pa se razume kot prostor, ki ga je treba urejati, in ne kot skupnost pravil."
"Gre za logiko: če smo najmočnejši, imamo pravico odločati, in če imamo interese, imamo pravico posegati," je jasen.
Repe oriše tri ideologije 30. let prejšnjega stoletja in sedanji "trumpizem":
- fašizem pravi: elita vodi, množice sledijo, posameznik obstaja le skozi kolektiv, razredni boj je odpravljen, ker je družba urejena korporativno, po razredih, mi pa urejamo odnose med njimi;
- nacizem je to ideologijo biologiziral, ponujal je ekskluzivno, rasno definirano prihodnost za arijsko raso - nemški narod naj bi imel naravno pravico do širjenja prostora, ker je domnevno biološko in kulturno superioren;
- stalinizem je obljubljal podobno prihodnost, a za delavski razred (ni izhajal iz nacionalnega, temveč iz razrednega konflikta), obljuba pa je univerzalistična;
- trumpizem kot ideologija sodobnosti praviloma ne ponuja koherentne ideološke prihodnosti, a ponuja implicitno obljubo, ki je zelo jasno naslovljena.
Primerjava ICE z nacističnimi SA enotami?
Pri nasilju medtem opaža formalne, a vse manj vsebinskih razlik. Kot izpostavlja, Trump sicer ni ustvaril paravojaških struktur v smislu nacističnih SA (Sturmabteilung) in SS (Schutzstaffel), je pa namesto tega ustvaril neformalno, fragmentirano, a ideološko koherentno mobilizacijsko okolje, ki vključuje milice, skrajno desne skupine, "patriotske" organizacije in radikalizirane posameznike. "Te so še najbolj primerljive z nacističnimi SA enotami v svoji zgodnji fazi," pravi.
Med slednjimi izpostavlja tudi ameriško službo za priseljevanje in carine ICE, ki so jo številni Trumpovi kritiki že večkrat primerjali z gestapom. Repe jo sicer primerja z drugačnimi strukturami.
"ICE naj bi izvajala imigracijsko in carinsko zakonodajo znotraj ZDA, a namesto tega izvajajo aretacije v mestih povsod po ZDA, imajo oborožene civilne agente, izjemno široka pooblastila in delujejo brez lokalnega soglasja. Agenti so se začeli pojavljati tudi na protestih v mestih, ki niso želela sodelovati, v neoznačenih vozilih, pogosto so brez jasne identifikacije," našteje in poudari, da je to pojav zgodnjih tridesetih let.
ICE je namreč po njegovih besedah v politično polariziranem okolju instrument notranjepolitičnega discipliniranja, kar je bila zgodnja vloga SA enot. Naslednja faza je bila SS kot totalitarni represivni aparat.
"Ob tem je Trump zlorabil tudi Nacionalno gardo, ki je ustavna, državna institucija in bi morala biti formalno nevtralna, pod civilnim nadzorom in del pravnega reda," pojasnjuje ter dodaja, da ta ne deluje več kot varnostni organ, temveč kot "orodje političnega nasilja in discipliniranja javnosti".
'Tako kot nekoč Nemčija, danes ZDA ...'
Podobne vzorce opaža tudi pri ameriški mednarodni politiki: "Trump sporoča, da je suverenost pogojna, 'velikodušnost' pa politična taktika." Meni, da sicer v primeru Grenlandije ne gre za neposredno primerjavo dejanj s Hitlerjevo politiko do Sudetov, temveč za primerjavo diskurza in logike legitimacije moči. "Trump ni Hitler, Grenlandija niso Sudeti, se je pa vrnil isti vzorec legitimacije moči," ocenjuje.
Repe poudarja, da se v obeh primerih relativizira suverenost manjših držav: "Tako kot nekoč Nemčija v Evropi naj bi imele zdaj ZDA kot globalna sila pravico urejati strateška območja v imenu stabilnosti."
Po njegovih besedah se je tudi Hitler v t. i. sudetski krizi predstavljal kot voditelj, ki si ne želi vojne, temveč da zahteva zgolj minimalno popravo krivic Versajskega reda. Zasedba Sudetov tako takrat ni bila predstavljena kot osvajanje, temveč kot "razumna, skoraj humana rešitev," opominja, logika pri Trumpu in Grenlandiji pa da je enaka: "Dansko in posredno Grenlandijo obravnava kot manjšega, odvisnega akterja, ki bi moral 'razumeti realnost'."
Položaj Evrope in Slovenije
Evropska unija je po oceni Repeta v protislovnem položaju: "Prevelika je, da bi jo lahko globalni akterji ignorirali, a hkrati prešibka, da bi nastopala kot enotna geopolitična sila." Razlogi so predvsem notranja razklanost, tehnološko zaostajanje in pomanjkanje strateških surovin. Varnostno ostaja močno odvisna od ZDA in Nata, obenem pa se sooča z "agresivno Rusijo" in dolgoročno z vse močnejšo Kitajsko. "Brez enotnega nastopa je Evropa fragmentirana in izpostavljena zunanjim pritiskom, zato enotnost postaja vprašanje preživetja evropskega načina življenja," ocenjuje.
Največjo notranjo grožnjo EU medtem po njegovem mnenju predstavlja porast avtoritarnega populizma. Ob tem izpostavlja Madžarsko in (deloma) Poljsko, kjer so institucije že dlje časa podrejene oblasti, ter Italijo, Francijo, Nemčijo, Avstrijo in Hrvaško, kjer se "normalizirajo skrajno desne politične agende". "V ospredje se vrača retorika suverenizma, ki v praksi slabi skupno evropsko delovanje. To sicer (še) ni klasični fašizem, je pa neka vmesna stopnja t. i. postliberalnega avtoritarizma, ki deluje znotraj formalno demokratičnih okvirov, podobno kot v ZDA," pravi.
Slovenija je v tem kontekstu po njegovih besedah tipična majhna evropska država, ki ima od evropske integracije veliko koristi, hkrati pa skoraj nič manevrskega prostora zunaj nje. "Obkrožena je z državami, v katerih je na oblasti ali zelo močan avtokratizem, zato je brez sicer že zelo skrhanih evropskih pravil bolj ranljiva za zlorabe institucij in bo brez evropskega okvira hitro postala periferija interesov sosednjih držav in večjih sil," meni.
"Izkušnje kažejo, kako hitro je mogoče uničiti neodvisnost medijev, spodkopati zaupanje v sodstvo, zlorabiti zgodovino v orodje politične mobilizacije," opozarja ter opominja, da smo se tudi v Sloveniji v preteklosti že soočili z zlorabo policije in fizičnim nasiljem. "Zato bodo tudi prihodnje volitve ključne za daljše obdobje – odločale bodo o tem, v katero smer se bo razvijal politični sistem, ne le o tem, kdo bo sestavljal vlado," še dodaja.
Adolf Hitler je bil nemški politik avstrijskega rodu, ki je bil vodja Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (NSDAP) in je od leta 1933 do 1945 nemški kancler ter od leta 1934 tudi predsednik. Njegova vladavina je zaznamovala vzpon totalitarnega nacističnega režima, ki je bil odgovoren za izbruh druge svetovne vojne in sistematično preganjanje ter umor milijonov ljudi, predvsem Judov, v holokavstu.
Sturmabteilung (SA) je bila prvotna paravojaška organizacija Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (NSDAP). Ustanovljena je bila leta 1921 in je imela ključno vlogo pri širjenju nacistične ideologije ter pri izvajanju nasilja in ustrahovanja političnih nasprotnikov v Nemčiji v dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja. SA je bila znana po svojih rjavih uniformah in je pogosto sodelovala v uličnih spopadih. Po Hitlerjevem prevzemu oblasti je SA postala manj pomembna, saj je SS (Schutzstaffel) prevzela večino njenih nalog, vključno z represijo in nadzorom.
Schutzstaffel (SS) je bila glavna varnostna, policijska in obveščevalna organizacija nacistične Nemčije. Ustanovljena je bila leta 1925 kot podrejena enota SA, vendar je pod vodstvom Heinricha Himmlerja od leta 1929 prerasla v samostojno in izjemno vplivno organizacijo. SS je bila odgovorna za izvajanje holokavsta, upravljanje koncentracijskih in izrebljevalnih taborišč ter za izvajanje drugih grozodejstev. Imela je tudi lastne oborožene enote, znane kot Waffen-SS, ki so se borile na fronti med drugo svetovno vojno.
'Lebensraum' je nemški izraz, ki dobesedno pomeni 'življenjski prostor'. V nacistični ideologiji je ta koncept označeval politiko širjenja nemškega ozemlja na vzhod v Evropi, zlasti na račun slovanskih narodov, ki naj bi bili po mnenju nacistov 'nižja rasa'. Cilj je bil ustvariti dovolj prostora za nemško kolonizacijo in zagotoviti naravne vire za nemško gospodarstvo. Ta politika je bila eden od ključnih motivov za nemško invazijo na Poljsko in Sovjetsko zvezo med drugo svetovno vojno ter je privedla do neizmernega trpljenja in smrti milijonov ljudi.
