Ameriška policija se krčevito upira reformam

Newyorški župan Bill de Blasio je svoj prvi mandat začel s kritiko policije in hitro doživel maščevanje največje policijske sile v ZDA. Newyorški "najboljši", kot si radi rečejo, ne prenesejo ostrih besed na svoj račun, zato so mu dvakrat ob nagovoru obrnili hrbet. Župan si je to dobro zapomnil, in ko so njegovi policisti po mestu do zob oboroženi pretepali mirne protestnike, jih je vztrajno branil z besedami, da kažejo "silno zadržanost". Toda Newyorčani in (urbani) Američani so naveličani grobih metod modrih uniform, zato je bil prisiljen znova obrniti ploščo in v zadnjih dneh oznaniti, da se bo največje ameriško mesto pridružilo novemu trendu rezov v policijske proračune. 

Ta zagotovo ne bo vreden milijardo dolarjev, za kolikor bi šestmilijarden proračun NYPD oželo več kot štirideset kandidatov za mestne svetnike, a mestna policija bo morala zategniti pas. Podobno velja za Los Angeles, župan Eric Garcetti je po protestih pred njegovo rezidenco napovedal, da bodo namesto krepke povišice za dodatke k plači proračun oklestili za 150 milijonov dolarjev oziroma okoli desetino. Podobne pobude se krepijo v Dallasu, Filadelfiji, Nashvillu, v Minneapolisu, kraju tokratnega izvirnega greha, so mestni svetniki celo napovedali, da bodo razpustili policijo in na novo zasnovali, kako skrbeti za javno varnost. Kar niti ni tako radikalna odločitev, če vemo, da so sedanji policisti kar sedemkrat bolj pogosto uporabili silo proti temnopoltim kot proti belcem. 

Ameriška policija ni po naključju prežeta z idejo o beli nadvladi, je le poudarjen odsev družbe, ki jo varuje. Kar pomeni predvsem bele Američane. Na ameriškem jugu policijske korenine segajo neposredno do "suženjskih patrulj", ki so lovile pobegle sužnje, po državljani vojni pa so se prelevile v policijske organizacije, ki so s trdo roko uveljavljale rasistično kastno segregacijo, znano kot zakoni Jima Crowa. Na severu ni bilo veliko bolje, morda so podpirali odpravo južnjaškega apartheida, toda sami so ga skrili v vrsto pravil, ki so temnopoltim onemogočala naseljevanje v bele četrti, policija pa je skrbela, da so se jih držali. Martin Luther King, ki se je boril proti takšni segregaciji, je dejal, da se niti v Alabami in Mississippiju ni soočil s tako sovražno sodrgo kot v Chicagu.

"Prve moderne mestne policije v Bostonu in New Yorku so nastale, da so varovale premoženje elit in dušile delavske nerede. To pa je ves čas spremljalo veliko nasilja," ugotavlja zgodovinarka Elizabeth Hinton z univerze Yale. Po njenih besedah je vprašanje, koliko so ameriške policijske sile dejansko napredovale od tistih časov. "Prvi vzgib policije je varovanje premoženja ter ohranjanje družbenega nadzora in reda. Kar pomeni varovanje belih skupnosti pred nečlani. Za revne in še posebej za manjšine pa to pomeni nadzor, družbeno kontrolo in aretacije," meni Hintonova. 

Vrtiljak navideznih reform

Strah pred vse večjim številom temnopoltih priseljencev, ki so na sever ZDA bežali z apartheida na jugu, je povzročil nelagodje tudi med demokrati. Demokratski predsednik Lyndon Johnson je jezne izbruhe med temnopoltimi, natlačenimi v urbane gete, označil za kriminal in sprožil "vojno proti kriminalu", ki jo je spremljalo povečevanje denarja za policijo. Medtem ko so belci 1967 poplesavali v poletju ljubezni, so se po državi dogajale vstaje in protesti revnih temnopoltih skupnosti. Štafetno palico sta pograbila republikanca Richard Nixon in Ronald Reagan s svojima vojnama proti drogam, v devetdesetih je prišla politika razbitega okna, s katero so strogo kaznovali najmanjše prekrške, policija pa je preplavila temnopolte četrti. 

Zadnji odvod tega trenda je bil program ustavi in preišči, s katero so policisti v New Yorku vse do 2014 naključno ustavljali meščane in jih preiskali. Naključno je pomenilo, da so v 2011 preiskali skoraj 686 tisoč ljudi, od česar jih je bilo 53 odstotkov temnopoltih, 33 pa latinosov. Tako agresivno politiko so spremljali nenehni pozivi, da policija potrebuje več denarja in več zaposlenih, prihajali pa so z obeh strani političnega pola. Obenem pa so se zniževala sredstva za ključne socialne politike, tako da so na koncu policisti morali reševati vse težave ameriške družbe, celo vprašanje duševno bolnih, ki pogosto končajo na ulicah.

Ameriška politika tudi ob metanju denarja v policijo ni povsem prezrla nasilja nad manjšinami. V težavo je od 1929 zagrizlo vsaj osem različnih komisij, ki naj bi predlagale ustrezne reforme. Nazadnje je predsednik Barack Obama po nemirih v Fergusonu ustanovil delovno skupino za policijo v 21. stoletju. Eno prvih dejanj vlade Donalda Trumpa je bilo ne samo zavrnitev predlogov te skupine, ampak so razveljavili nekatere že sprejete ukrep. Med drugim prepoved prodaje vojaške opreme policijskim enotam, te pa so v zadnjih dveh tednih z njo spet strašile po ameriških ulicah. Trump hkrati oživlja zlajnano melodijo, da je predsednik zakona in reda.

Oster nastop sindikatov

Politično težavno reformiranje ameriške policije otežuje njena izjemna razdrobljenost. V državi deluje več kot 18.000 različnih policij, večina (več kot 15.000) na ravni mest ali lokalnih okrožij. Kar pomeni, da je treba reformne ukrepe oblikovati in sprejeti za vsako posebej. Morda še večja ovira za resne spremembe pa so mogočni policijski sindikati. Ko je župan de Blasio v nedeljo napovedal preusmeritev dela denarja za newyorško policijo v socialne programe, mu je največji policijski sindikat nemudoma sporočil, da dela račune brez krčmarja. Podobno dvigujejo glave povsod, kjer na levici rožljajo z reformami.

Policijski sindikati agresivno varujejo pravice svojih članov, obtoženih zlorab pooblastil, pogosto v arbitražnih zaslišanjih, ki potekajo za zaprtimi vrati. Medtem ko se drugi ameriški sindikati borijo za preživetje, saj se je njihovo članstvo v zadnjih tridesetih letih prepolovilo in padlo na komaj deset odstotkov zaposlenih, je delavsko organiziran kar tretjina policistov. Zato imajo njihovi sindikati dovolj denarja, da si lahko privoščijo obsežno lobistično delovanje. Samo en sindikat v New Yorku je od 2014 za donacije politikom namenil več kot milijon dolarjev. Kar jim daje tako močan političen vpliv, da lahko preprečijo sprejemanje zakonov, ki jim niso všeč.

Ali pa se lotevajo izsiljevalskih akcij, kar je izkusil Steve Fletcher, mestni svetnik v Minneapolisu, ko je predlagal, da bi del denarja za policijo preusmerili v nov urad za preprečevanje nasilja. Policisti so se začeli počasneje odzivati na klice iz njegovega volilnega okrožja. Po smrti Floyda je vodja tamkajšnjega policijskega sindikata Bob Kroll (proti kateremu je bilo vloženih 29 pritožb) protestnike označil za "teroristično gibanje", politike pa obtožil, da so izdali njegove člane. Podobno sindikati branijo policiste, ki so bili v zadnjih dveh tednih obtoženi prekoračenja pooblastil in nasilja. 

Sindikati so ne samo kanal, po katerem se razširja sporna policijska kultura, ampak s ščitenjem članov za vsako ceno celo spodbujajo njihovo neprimerno vedenje. Raziskovalci z univerze v Chicagu so ugotovili, da je v nekem šerifovem uradu na Floridi število primerov nasilnega ravnanja zraslo kar za okoli 40 odstotkov, ko so se šerifovi pomočniki včlanili v sindikat. Ti ob pozivih liberalnih politikov k reformam postajajo vse bolj konservativni in napadalni. Kroll je Obamo javno obtoževal "zatiranja policije", sedaj pa Trumpa hvali kot nekoga, ki "namesto nas vklepa kriminalce".

Preusmerjanje denarja

Ob vsem trdem delu sindikatov, da preprečijo policijske reforme, so se tudi ukrepi, ki so se prebili mimo njihove straže, izkazali za neučinkovite. Ena najbolj opevanih rešitev je bila uvedba uradnih osebnih kamer. Toda ne samo, da jih policisti pogosto izklopijo oziroma pozabijo vklopiti, ko bi bilo treba, raziskave so pokazale, da nimajo skoraj nikakršnega učinka na njihovo vedenje. Podobno velja za različne programe urjenja proti rasni pristranskosti, trdi Samuel Sinyangwe, ki se ukvarja z analizo policijskega dela pri organizaciji Campaign Zero.

Po njegovih besedah je treba predvsem doseči stalni ostrejši nadzor nad uporabo sile, ki naj ga opravljajo zunanji (civilni) nadzorniki. Hkrati pa opraviti vrnitev do zob oboroženih polvojaških enot, saj podatki kažejo, da to spodbuja nasilje v njihovih vrstah. V zadnjih dveh tednih se je okrepila zamisel o zmanjševanju denarja za policijo. Ideja ni nova, le da pred tem iz akademskih krogov in levičarskih glasil ni prodrla v širšo javnost. Ob politikih, ki so vpili o sodiščih in redu, je bila leta ustaljena ravno obratna pot. 

Alex Vitale, avtor knjige The End of Policing (Konec vladanja s policijo), meni, da bi morali policijo razrešiti skrbi za socialne težave, kot so brezdomci ali duševno bolniki. "Policisti imajo državno dovoljenje, da uporabijo silo. Če predamo reševanje težav policiji, bo vpleteno nasilje," opozarja. Kar pomeni, da je treba čim bolj omejiti področje, v katero je vpletena policija. To je tudi temelj zamisli o zmanjševanju denarja zanjo, ne gre za njeno ukinitev (čeprav nekateri protestniki zahtevajo tudi to), pač pa za omejitev njenega dela na kriminalna dejanja. Vzporedno pa krepitev varnostne mreže organizacij in politik, ki prinašajo drugačne, bolj učinkovite in manj nasilen pristope k reševanju tovrstnih vprašanj. 

Previdnost politikov

Anketa časnika Washington Post je pokazala, da skoraj tri četrtine (74 odstotkov) Američanov podpira proteste po smrti Floyda, več kot dve tretjini (69 odstotkov) jih meni, da gre za širše težave v policiji, ne pa za osamljen primer. Skupaj s silovitostjo upora, ki je na ulico privabil na stotisoče ljudi, je to pripomoglo k valu reformnih predlogov po vsej državi in na vseh ravneh, od lokalnih skupnosti do poslanskega doma v kongresu. Toda hkrati politiki ne želijo prehitro zajahati tega vala. Vsi se namreč dobro zavedajo, da je dovolj nov William Horton, pa bo njihova kariera zavožena.

Horton je obsojeni morilec, ki je bil sredi osemdesetih v zvezni državi Massachusetts vključen v program izhodov ob koncu tedna. Z izhoda se ni vrnil, nekaj mesecev kasneje pa je posili žensko. V tem času je bil guverner Massachusettsa demokrat Michael Dukakis, ki je pozneje ukinil program. Toda v predsedniški kampanji 1988 je George Bush starejši, ki se je predstavljal kot kandidat zakona in reda, vztrajno ponavljal njegovo Hortonovo ime, kar je počasi razšlo Dukakisove upe za Belo hišo.
 

Zato skuša nekdanji podpredsednik Joe Biden, demokratski nasprotnik Trumpa ne jesenskih volitvah, ubrati previdne tone. Protestnikom je sporočil, da "sliši bridkost in razočaranje vseh, ki pozivajo k spremembam" in "podpira nujno potrebne reforme". Hkrati pa je tiskovni predstavnik njegovega kampanje Andrew Bates dal jasno vedeti, da Biden ne samo nasprotuje rezanju sredstev za policijo, ampak podpira več denarja za izboljšanje policijskega dela.

George Floyd je pokopan. Če bo torkov pogreb počasi ugasnil proteste, bo morda pokopano tudi upanje, da bodo Američani deležni kaj več od kozmetičnih popravkov policijskega dela. Vsaj do novega posnetka policista, ki ubije temnopoltega moškega. In do novega izbruha jeze.