Asadov režim po letih krvave vojne edini preživel arabsko pomlad

Arabska pomlad predstavlja vrsto protivladnih protestov, množičnih demonstracij in oboroženih uporov, ki so se pred desetimi leti razširili po državah arabskega sveta. Začelo se je v Tuniziji, kjer se je 17. decembra 2010 v znak protesta nad slabim življenjskim standardom zažgal mlad poulični prodajalec Mohamed Bouaziziki, ki kljub dokončani univerzi ni mogel najti zaposlitve ter se je tako preživljal s prodajo zelenjave. Njegova smrt je sprožila vstajo v Tuniziji, protesti pa so se nato razširili tudi v druge arabske države - v Libijo, Egipt, Jemen, Sirijo in Bahrajn. Ponekod so tedanji režimi propadli, drugje divjajo državljanske vojne. Demonstracije so potekale tudi v drugih arabskih državah, glavni slogan vseh pa - padec dolgoletnih režimov in avtokratskih vladarjev. 

V Tuniziji je protestnikom uspelo - 14. januarja naslednje leto je padel režim tedanjega predsednika Zina el Abdina Ben Alija. Množične demonstracije v Egiptu so po 18 dneh in več sto mrtvih februarja 2011 z oblasti odnesle dolgoletnega predsednika Hosnija Mubaraka. Naslednje leto ga je nadomestil Mohamed Mursi, a ne za dolgo. Že čez leto dni je prvega islamističnega egiptovskega predsednika odnesla vojaška vstaja na čelu z Abdelom Fatahom al Sisijem, ki je na oblasti še danes. 

V Libiji je arabska pomlad pomenila konec režima Moamerja Gadafija, ki je bil po mesecih oborožene vstaje, pa tudi Natovega posredovanja, oktobra 2011 ubit. Dolgoletni režim Alija Abdulaha Saleha v Jemnu so prav tako strmoglavili množični protesti, a nekaj let kasneje so hutijski uporniki državo pahnili v državljansko vojno, ki divja še danes. Vojna je povzročila eno najhujših humanitarnih kriz na svetu.

Krvava državljanska vojna je izbruhnila v Siriji. Sprva mirni protesti in zahteve po reformah, ki so se začeli marca 2011, so po nasilnem odzivu oblasti prerasli v oborožen upor in vojno, v katero so se vpletle tudi svetovne velesile. 

A če so arabske demonstracije odnesle številne avtokratske vladarje, se je Bašar al-Asad, kljub mednarodnim pritiskom in (začasni) izgubi dveh tretjin ozemlja, uspel obdržati na oblasti. Marca leta 2011 se je zdelo, da so dnevi šteti vladavini alavitske manjšine z Bašarjem na čelu. Po poklicu oftalmolog brez političnih izkušenj se je leta 2000 povzpel na oblast po očetovi smrti. 

Da je na čelu Sirije še danes, so po mnenju analitikov zaslužni številni dejavniki, ključni nadzor nad oboroženimi silami in podpora Rusije ter Irana. "Leta zatem, ko je ves svet zahteval, da odide, in mislil, da bo strmoglavljen, se svet želi spraviti z njim," je za AFP dejal libanonski politik Karim Pakradouni, ki je v preteklosti večkrat deloval kot posrednik med libanonskimi oblastmi in režimom v Damasku. "Asad je vedel, kako igrati igro na dolgi rok." 

Njegova odločitev, da bo mirne proteste s silo zatrl, je sprožila vojno, v katero so bili vpleteni uporniki, skrajni džihadisti in svetovne velesile. Vojno, ki je do sedaj zahtevala najmanj 380.000 smrtnih žrtev, na desettisoče ljudi se je znašlo za zapahih, več kot polovica prebivalstva Sirije pa je bila prisiljena zapustiti svoje domove. Svetovno javnost so pretresali prizori bojev, popolnega uničevanja mest, kemičnih napadov, tisočih beguncev. 

Po prvotnih vojaških izgubah je tok državljanskega konflikta spreobrnila Rusija, z njeno pomočjo so Asadove sile zavzele in še vedno nadzirajo 70 odstotkov sirskega ozemlja. 

Kljub tisočim prebegom vojakov je sirska vojska vsa ta leta trdno stala za Bašarjem - prav to je po mnenju analitikov glavni razlog, zakaj je prav sirski predsednik postal izjema med sicer strmoglavljenimi režimi arabske pomladi. "Vodstvo vojske je ostalo zvesto. Desetletja so vojaške vrste polnili s sorodniki Asada in drugimi alaviti," je za AFP dejal Thomas Pierret z Inštituta za raziskave arabskega sveta. Prav pripadniki alavitske manjšine so leta 2011, ob začetku protestov, predstavljali 80 odstotkov vseh vojaških častnikov. 

Asad je stavil tudi na dolgoletna etnična nasprotja in delitve med Arabci, Kurdi,  Alaviti in drugimi manjšinami. Ko se se ob robu državljanske vojne začeli vzpenjati skrajni islamisti, pa se je prikazoval tudi kot zaščitnik tamkajšnjih kristjanov. 

Za uspeh Bašarja al Asada je po mnenju raziskovalcev zaslužna tudi sama sirska opozicija, leta 2012 združena v Sirsko nacionalno koalicijo, ki jo je kot legitimnega predstavnika sirskega ljudstva priznalo več kot 100 držav, vključno s Slovenijo. A kljub temu je politična opozicija postala vse bolj razdeljena in ni uspela predstaviti enotne fronte in močne opozicije Asadu. 

Pomagalo ni niti dejstvo, da je z leti postalo jasno, da se zahodne sile na vse pretege izogibajo vojaškemu posredovanju v Siriji. Spomnimo na zatrjevanje tedanjega ameriškega predsednika Baracka Obame o "rdeči črti", ki je Asadov režim ne sme prestopiti. A ameriških zračnih napadov po kemičnem napadu režima v bližini Damaska, v katerem je umrlo več kot 1000 ljudi, ni bilo. Mednarodna koalicija pod vodstvom ZDA je posredovala le v boju proti Islamski državi in njenemu kalifatu. Težav z vmešavanjem pa ni imela Rusija, ki je leta 2015 izvedla prve zračne napade. "Izkoristili so zgodovinsko priložnost, da si povrnejo izgubljen status svetovne velesile, s tem ko so zapolnili praznino, ki jo je v regiji pustila Obamova administracija," meni Pierret. 

Naslednje leto naj bi v Siriji potekale predsedniške volitve. Za Bašarja al Asada, ki vstopa v tretje desetletje na oblasti, je zmaga skorajda zagotovljena, piše AFP.  Skorajda desetletje po vojni je država v ruševinah, na milijone ljudi je razseljenih, cene hrane so poskočile v nebo in na tisoče miroljubnih protestnikov, ki so marca 2011 zahtevali reforme v državi, je izgnanih, zaprtih ali mrtvih.