Arhiv z več kot 60.000 ljubezenskimi pismi iz različnih obdobij

Na Univerzi v Koblenzu poteka obsežen projekt državljanske znanosti, ki združuje raziskovalce in prostovoljce pri analizi enega največjih arhivov ljubezenskih pisem v Evropi.

Projekt se je začel leta 1997, ko je Eva Wyss v Zürichu pozvala ljudi, naj prispevajo svoja pisma. V nekaj mesecih je prejela več kot 2.000 pisem in ugotovila, da je naletela na izjemen vir, navaja The Guardian Danes arhiv vsebuje več kot 60.000 pisem iz različnih zgodovinskih obdobij. Raziskovalci z njihovo pomočjo preučujejo, kako so se skozi stoletja spreminjali izrazi ljubezni, od aristokratske galantnosti 18. stoletja do bolj neposrednih in čustveno odprtih sporočil 20. stoletja.

Wyssova poudarja, da ta pisma niso le "velike ljubezenske izjave", temveč pogosto tudi vsakdanji izrazi skrbi in bližine. Kot pravi, so bila dolgo spregledana tako imenovana "navadna" pisma – sporočila tipa "Kako si? Si okreval? Kako so otroci?" – čeprav prav ta pogosto najbolje razkrivajo resnično čustveno življenje ljudi.

V arhivu se tako znajdejo zelo različni zapisi: od romantičnih sporočil do skoraj poetičnih, igrivih in celo ekscentričnih izrazov ljubezni. Ena od posebnosti zbirke je pismo iz leta 1930, v katerem avtor svojo ljubljeno imenuje z izjemno ustvarjalnim vzdevkom v nemščini: "Du Sapperlotslausbübischtolltrolliges Wesen Du!" (lahko bi prevedli: "Ti najprekletejše predrzno vilinsko bitje!").

Še bolj sodoben primer iz devetdesetih let prejšnjega stoletja kaže, kako se je jezik ljubezni prilagajal času; zaljubljenec namreč opisuje partnerko s skoraj "tehno-poetično" metaforiko, kjer ljubezen primerja z ritmom glasbe: "Nikoli se ne bova ločila; vedno si ob meni, sediš v moji glavi, se poziraš in preoblačiš ter občasno z metlo potrkaš po vrhu moje lobanje. In plešeš v mojem srcu okoli mogočnega ognja ob sistoličnem breakbeatu, nihaš iz ene koronarne arterije v drugo in intravensko daješ le ljubezenske droge."

Pomemben del projekta je tudi sodelovanje prostovoljcev, med njimi sta zakonca Missbach. Ti pomagajo pri prepisovanju in razvrščanju rokopisov, ki jih umetna inteligenca še ne more zanesljivo prebrati. Delo pogosto spremljajo srečanja, kjer skupaj razpravljajo o prebranih pismih, tudi o zgodbah iz časa nekdanje Vzhodne Nemčije.

Na enem od takih srečanj so udeleženci razmišljali o tem, kako so politične razmere, nadzor države in morebitna samocenzura vplivali na to, kako so ljudje izražali ljubezen. Steffen je ob tem za The Guardian dejal: "Ko začnemo govoriti o pismih, se pogovor hitro spremeni v pogovor o našem lastnem življenju."

Pisanje pisem je zanj način, da svoji ženi Tatjani da "nekaj, kar bo držala v rokah, ko mene ne bo, ko ne bom mogel biti tukaj, da bi izrekel besede".

Kot poudarja Wyssova, ljubezenska pisma v digitalni dobi niso izginila, le spremenila so obliko. Danes ljubezen pogosto živi v sporočilih, emotikonih in glasovnih zapisih. A bistvo ostaja isto: potreba, da čustva postanejo besede, ki jih lahko nekdo drug shrani in ponovno prebere.