Avstralsko turistko naj bi v Italiji v enem dnevu dvakrat 'ugrabili'

Avstralska direktorica iz Melbourna Stephanie, znana po tem, da na družbenih omrežjih deli videoposnetke o prenovi doma, je oktobra lani s prijatelji obiskala Evropo, piše New York Post, a na celini se je zadržala tudi po tem, ko so njeni prijatelji že odšli. V Italiji si je želela namreč podrobneje ogledati program hiš za en evro.

Ob tem pa jo je pritegnilo tudi kajtanje v mestu Lo Stagnone blizu Marsale na Siciliji. Med bivanjem v mestu se je tako pridružila srečanju z drugimi kajtarji.

Druženje se je sprva zdelo neškodljivo, a se je kmalu spremenilo v veliko bolj nevarno izkušnjo. Skupina se je namreč odločila, da se odpravijo v nek drug bar, Stephanie pa jim je zaupala, zato se je usedla v avto tujca.

"Ko sem sedla v vozilo, je začel voziti. Peljala sva se 300 ali 400 metrov, on pa je takrat rekel: 'Poglejmo, če lahko s tem avtomobilom dosežemo 160 km/h'," je opisala izkušnjo. Kot je dejala, je bila na njegovo pripombo šokirana, on pa je začel voziti vedno hitreje. "Prosila sem ga, naj upočasni. Želela sem izstopiti," je dejala.

Ter še da jo je bilo strah, zato je voznika celo moledovala, a vozilo je vozilo le še hitreje po ozkih sicilijanskih cestah. Poskusila je tudi s kričanjem, a tudi to ni pomagalo.

Sčasoma je utihnila, svojemu inštruktorju kajtanja pa je, kot je dejala, poslala SMS s svojo lokacijo. Vozniku je uspela pobegniti šele po več kilometrih vožnje, ko je avto prispel do ograjenega posestva. "Takrat sem preverila, ali so vrata odklenjena, in nato stekla," je dejala.

V enem od tamkajšnjih mest je nato zagledala varnostnika, ki mu je s pomočjo prevajalnika povedala, kaj se je zgodilo, on pa se je strinjal, da jo odpelje do njene nastanitve. Po njenih besedah je o tem obvestil celo svojega nadrejenega.

A tudi takrat, kot je dejala, ni bila varna. "Ustavil se je v neki ulici, da bi se z menoj pogovarjal prek prevajalnika," je dejala Stephanie, ki mu je naposled dala telefon, prek katerega naj bi jo vprašal, kako mu bo poplačala pot domov.

"Takrat sem naredila enako kot v prvem primeru. Odprla sem vrata in zbežala." Kot je opisala, takrat ni bila več pripravljena na kakršnokoli drugo soočenje z ljudmi, zato je proti hotelu počasi napredovala peš in se skrila vsakič, ko je v daljavi zagledala žaromete.

Naposled je le prispela do nastanitve in, kot je dejala, ves naslednji dan prejokala. Ko je zgodbo povedala skupini kajtarjev, pa so bili ti po njenih besedah povsem iz sebe.

Zgodbo je zdaj javno delila, ker si želi, da bi služila kot opozorilo drugim. Je pa poudarila, da to ni tipična Italija ter da se je s kolegicami v Avstraliji soočila tudi s hujšimi stvarmi. Kljub temu pa je za zdaj odložila svoje sanje o nakupu hiše v Italiji.